Nova razstava v Dolenjskem muzeju: Cesta, ki je spremenila Dolenjsko

Cesto Ljubljana Zagreb je gradilo 54 000 prostovoljcev, ki so delo končali v osmih mesecih. Za Dolenjsko je cesta pomenila začetek hitrega razvoja, za dolenjska gradbena podjetja pa prva izkušnja z moderno mehanizacijo.

Dolenjski muzej oziroma avtorica Marjeta Bregar pripravlja še eno razstavo – njena otvoritev bo danes, 28. novembra ob 18. uri, ki bo prav gotovo zbudila mnogo nostalgije in pri marsikomu verjetno celo izvabila kakšno solzo na oči. Gradnja avtomobilske ceste Ljubljana – Zagreb ni bila samo gradnja neke ceste. Bila je obenem gradnje neke izgubljene države, gradnja mostu med nekdaj bratskimi narodi, bila je gradnje družbe, ki je želela biti drugačna. Še nekaj kilometrov nove avtoceste mora biti zgrajeno, pa bodo lahko rekli, da je zgodovina neke socialistične miselnosti dokončno pokopana.

A po drugi strani, nekdaj smo se do Zagreba peljali zastonj, sedaj plačujemo drago cestnino. Nekdaj so bile to naše ceste, sedaj je očitno Bruselj gospodar teh cest, če smo malce patetični. Slovenija gradi avtoceste praktično od osamosvojitve, finančni stroški so neverjetno visoki in praktično vsi prvotni predračuni so med tem končali v smeteh, pogodbe pa številne anekse. Cesta Ljubljana – Zagreb (80 km) pa je bila projektirana v pičlih dveh mesecih in zgrajena v v le osmih. Res je, gradilo jo je kar 54 000 prostovoljcev, ki jih je v mladinske delovne brigade pognal govor Josipa Broza Tita na VI kongresu Ljudske mladine Jugoslavije, konec januarja 1958. »Zgraditi morate cesto Bratstva in enotnosti, od Ljubljane do Djevdjelije,« je bil odločen Broz. Tito je postavil rok: 29. november istega leta mora biti odsek od Ljubljane do Zagreba končan. In res, pa še več. Delo je bilo končano šest dni pred rokom, 23. novembra 1958.

Izbrana je bila trasa nekdanje rimske ceste z manjšimi spremembami. Prvi brigadirji so že v mesecu marcu 1958 pripravili barake in infrastrukturo za prostovoljne brigade. Postavili so kar 17 mladinskih naselij, v katerih je prebivalo tisoče mladih prostovoljk in prostovoljcev iz vseh delov nekdanje socialistične države. 1. aprila so se dela začela, še pred tem pa je v Novem mestu potekala slavnostna parada.

Mladi pa niso le garali na gradbišču. Kot pojasnjuje Marjeta Bregar je »glavni štab« (Glavni štab mladinskih delovnih brigad – GŠ MDB) organiziral tudi »kulturno-zabavno in športno dejavnost brigadirjev. S pomočjo Avto-moto zveze in Ljudske tehnike Jugoslavije je organiziral tudi izobraževanja brigadirjev na področju tehnike. Mladi so opravljali izpite za kolesa, traktorje, avtomobile, motorje. Udeleževali so se tečajev za kinooperaterje, radio in fotoamaterje. Poslušali so predavanja o takratni politični situaciji v državi in tujini. V prostem času so se ukvarjali tudi z različnimi športi, kulturo, se družili in spoznavali, utrjevali so bratstvo med jugoslovanskimi narodi ter si ogledovali kulturno in naravno dediščino Slovenije.« Na gradu Otočec, kjer je poveljevalo mladinsko vodstvo in je bil zaradi tega temeljito obnovljen, je med drugim deloval tudi novinarski center (radio, televizija, izdajali so časopis).

»Delovnik je pravzaprav trajal le šest ur. Brigadirji so pri gradnji ceste krepko presegali dnevne gradbene norme. Veliko jih je bilo pohvaljenih, postali so tako imenovani udarniki, prav tako so postale pohvaljene in udarne tudi posamezne brigade,« pojasnjuje Bregarjeva.

»Pri gradnji je poleg mladih sodelovalo tudi 17 večjih gradbenih podjetij takratne Jugoslavije, med njimi osem slovenskih – Beton Celje, Dolenjsko gradbeno podjetje Grosuplje, Gradis Ljubljana, Metalna Maribor, SGP Pionir Novo mesto, Primorje Ajdovščina, Slovenija ceste Ljubljana, Tehnika Ljubljana. Za slovenska gradbena podjetja je bila ta gradnja prvi večji korak k moderni mehanizaciji. Pripravo in nadzor nad gradnjo ter koordinacijo med gradbenimi podjetji je imela v Sloveniji Investicijska grupa za izgradnjo avtomobilske ceste Ljubljana – Zagreb na čelu z direktorjem Cirilom Mravljo.

Cesta je bila zgrajena v slabih osmih mesecih in predana uporabi 23. novembra 1958. Skupno je na trasi delalo približno 54.000 mladih prostovoljcev (prijavilo se jih je štirikrat več) v 466 brigadah. Na slovenski strani trase so brigadirji skupaj z gradbenimi podjetji odstranili 260.000 m3 humusa, izkopali 980.000 m3 kamna in ilovice, izdelali nasipe iz izkopanega materiala, dogradili 210 objektov ter položili 40 km asfaltnega in 21 km betonskega vozišča.

Prostovoljno delo mladine je bilo zaključeno in cesta zgrajena šest dni pred rokom. 22. novembra je potekala slavnost odprtja spominske plošče in kipa brigadirja avtorja Lojzeta Dolinarja pri gradu Otočec. Naslednjega dne, 23. novembra, pa je potekala otvoritev ceste. Tega dne zjutraj je Josip Broz – Tito na Jankomirskem mostu pri Zagrebu najprej slavnostno prerezal trak in s tem cesto odprl za promet. Skupaj s spremstvom se je nato popeljal po cesti in ob 11. uri prispel na novomeški Glavni trg, kjer je potekalo veliko slavje.

Novozgrajena cesta je – podobno kot konec 19. stoletja železnica – Dolenjski odprla okno v svet. Z njeno pomočjo se je pričel ta, do takrat dokaj nerazviti del Slovenije prebujati in razvijati na vseh področjih življenja, še zlasti na področju gospodarstva, industrije, prometa, trgovine in turizma. Prebivalci nekaterih vasi v okolici trase so ob tej akciji končno dobili električno napeljavo in vodovod. Tudi dolenjska prestolnica je ob gradnji te ceste pridobila kar nekaj novih oziroma obnovljenih objektov (na primer novo pekarno in hladilnico za meso),« je podrobneje razložila Marjeta Bregar.

Razstava, ki je bila odprta v petek, 28. novembra, predstavlja 20 izbranih fotografij, ki jih spremlja tudi nekaj predmetov, povezanih s to temo (na primer: spominske značke, plaketa, kozarec, brigadirska izkaznica, zemljevid trase, publikacija, ki je bila izdana ob koncu gradnje, plakat za otvoritev ceste, nepogrešljivo delovno orodje brigadirja: samokolnica, kramp in lopata),« je o razstavi povedala njena avtorica Marjeta Berger. Obiskovalci si bodo lahko ogledali tudi 14 minutni film o gradnji te ceste iz leta 1958. Film sestavljajo posnetki iz štirih filmov, ki jih hrani Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije (v celoti je prikazan film Kako smo izpolnili obljubo – scenarij Jože Bevc in dr. Saša Cvahte, režija Jože Bevc, kamera Vera Kokalj in montaža Dušan Povh). Dolenjski muzej je ob razstavi izdali tudi zloženko. Avtorica razstave in zloženke je, kot rečeno, Marjeta Bregar, oblikovalka razstave in zloženke pa Maja Rudolf Markovič.

50let1Brigadirji na delu.
50let2Brigadirji so delali 6 ur na dan, tako da so imeli čas tudi za rekreacijo in številne druge aktivnosti.
50leta1Josip Broz Tito na otvoritvi ceste Ljubljana – Zagreb, 23. novembra 1958 na novomeškem Glavnem trgu.
50let41Načrt trase. Vse fotografije so bile posnete leta 1958 in jih hrani Dolenjski muzej. Njihovi avtorji niso znani.
Objavljeno v Aktualno, Zgodbe