Včasih so poznali dve vrsti ljudi. Majhne in nesposobne za težja dela – otroke – in pa velike, močne in uporabne – odrasle. Po neštetih letih industrializacije, kapitalizma in liberalizacije se je v modernem svetu razvila še tretja, nova vrsta ljudi. Prehodna oblika, kokon osebno neizoblikovane materije, nastala kot posledica družbenega velenapredka in permisivne starševske vzgoje.

Ta transčlovek ima na voljo ne samo čas in prostor, temveč tudi nešteto možnosti, ki morejo in morajo biti izkoriščene, udejanjene do zadnje trohice. Ker so dani pogoji ugodni, se pričakuje od vsakogar, da bo pognal močne korenine in črpal iz podtaknjenih virov. Zunanja prisila hoče, da se razvijemo po pravilih, hkrati pa daje takšen obseg izbir, da sproti mendra pod sabo moralo in zdravo pamet. Iz njunega pepela pa vstaja vse prej kot feniks, kvečjemu kak oguljen jastreb.

Če ti pri dvajsetih mentalni razvoj še vedno dela težave in če ti pri tridesetih še vedno mama maže kruh in pere gate, si začasno devianten ali morda samo še vedno čakaš na priložnost. Nič hudega, saj si vendar uspešen v šoli/na faksu in sodeluješ v vseh krožkih, v prostem času pa se intelektualno udejstvuješ, hodiš na literarne večere in delaš glinene kipce. Za vikend te zanese in se zapiješ s kolegi, ampak starši vejo, da si pod pritiskom, zato ti mama v soboto skuha kurjo župco in oče raje sam pokosi trato. Poješ kakšen vitamin, prehransko dopolnilo, spiješ 7 kav na dan in si. Si, kakor te izrečejo.

foto Jaka Šuln

Podarjena sekvenca časa za odkrivanje tiste prave poti se tako lahko razvleče v večno puberteto. Doba, v kateri se moraš transformirati do te mere, da si sposoben nekoč vstopiti v svet velikih in uspešnih, se včasih sploh noče končati. Razlogov je milijone. Morda nekateri želijo biti samo navadni ljudje, delavci od sedmih do treh in starši od treh do sedmih, brez pritiska lažnega individualizma in opevane drugačnosti. Drugačnosti, ki nam jo rinejo pod nos, kot bi hoteli reči, pospravite za sabo svoje bruhanje, če ne, ste homofobi in vse ostale grozne besede.
Za prestop na tisto višjo raven, ki jo dandanes dosežejo samo še izbranci, je poseben recept. Spretnost v krmarjenju med skritimi čermi in izogibanju truplom padlih, da se ne navzameš vonja po trohnobi. Sposobnost, da se po glavah konkurence povzpneš nadnjo. Treba se je znati pravilno vesti.

Kot bi izsušili močvirje, smo oželi odnose na tisti minimalno potrebni stik, ki lajša bivanje in ga prekinemo v trenutku, ko nam človek postane nekoristen.

In kdor ima občutek, da je priljubljen v širši množici, živi v zmoti. Očitno je samo eden tistih, ki so tako vsesplošno uporabni in vedno pri roki. Kot multipraktik iz top shopa. Če nima nobene druge napake, ima pa vsaj serijsko.

Kaj je potemtakem smisel vse te brezglave norije za najboljšim in največ, kaj je tukaj res vredno? Kar želimo, sploh več ne šteje, gre samo še za to, kaj je prav po merilih sveta, svet pa je umerjen na storilnost in velikost trezorja. Mesarsko klanje za vodilna mesta, korupcija že pri vpisu na fakultete …, vse to stvarem jemlje čar in vrednost resničnih sposobnosti bledi. Če nimaš zaledja in če v sebi ne skrivaš oportunističnega grebatorja, se lahko posloviš že na začetku, pa če si še tako dober in lep. Vse, od izbire trgovine, v katero greš po kruh dalje, je politika.
Kaj pa mi, ki ne znamo mendrati pod sabo?

Katja Martinčič - zadnje objave

• Izginjajoča identiteta nekih prostorov ali urbani vandalizem - 17. 6. 2010
• Verujoči - 11. 6. 2010
• Pojedina na britofu - 28. 5. 2010
• Ne verjemi v Nič - 14. 2. 2010
• M … Ž … METRO? (obkroži) - 4. 2. 2010

• [+]na vrh
• Natisni članek