Jaz in mesto

Živim v Novem mestu, sem priseljenka s Kosova. Novo mesto je zelo lepo mesto. Všeč mi je, ker ima stare stavbe, ljudje so prijazni. Ima tudi gozdove, ki so zelo lepi. V Sloveniji sem šele eno leto in pol in odkar sem prišla sem, se mi zdi mesto lepo. Na začetku sem vsak dan obiskovala mesto, ker sem se morala iti na DRPD, ker sem tam učila slovensko in delala domače naloge. Na začetku se nisem počutila dobro, ker nisem znala govoriti slovensko. Nisem imela prijateljev, da bi se z njimi sprehajala po mestu, da bi mi v mestu kaj več pokazali, da bi mi o njem povedali več. V šoli sem spoznala eno punco, ki je bila Albanka, in potem mi je ona pokazala mesto in sva se skupaj sprehajali po mestu. Potem sem spoznala še več prijateljev, s katerimi sem se začela družiti v DRPD. Tam so mi povedali še več o mestu, spoznala sem nove ulice, po katerih se prej nisem nikoli sprehajala. Moji novi prijatelji so bili vrstniki,Albanci, in so govorili kot jaz, tako da sem lažje razumela in kaj vprašala. Ko sem bila s prijatelji, sem se počutila bolj varno, ker so oni znali govoriti slovensko, ko sem bila sama, pa sem se bala, saj, če me je kdo kaj vprašal, nisem razumela nič, mislila sem, da se želijo norčevati iz mene. Še bolje pa sem spoznala Novo mesto, ko smo šli s šolo na pohod in nam je razredničarka razkazala mesto, pokazala nam je lep gozd v Ragovem logu, stadion na Portovalu, gozd ob njem (kjer tečemo kros), nas peljala na sprehod čez Marof po Kettejevem drevoredu do Bršljina in podobno. Zdaj se počutim bolje, ko se sprehajam, saj zdaj znam govoriti slovensko in se ne bojim, da ne bi znala odgovoriti, če bi me kdo vprašal in bi razumela, ali se kdo hoče norčevati iz mene, ali ga res kaj zanima. Zdaj se še več sprehajam s prijatelji in z družino. Pozimi je bilo mesto lepo okrašeno, na drevesih je bilo veliko luči, padal je sneg. Mesto mi je bolj všeč, kadar je pomlad, ker se razcvetijo cvetovi, drevesa in tudi zrak je bolj čist. V mestu sicer ni tako čist zrak, ker ga z avtomobili onesnažujemo. Danes se sprehajam skoraj vsak dan, ker še vedno obiskujem DRPD. Tam se učijo Albanci in tudi Slovenci. Skupaj s prostovoljci iz DRPD gremo v parke, kjer igramo nogomet, odbojko, včasih pa tudi malo tečemo. V DRPD se zelo zabavamo, ko se vidimo s prijatelji in drugimi in se imamo lepo. Če ne bi bilo DRPD, se ne bi tako hitro naučila govoriti slovensko; za to sem jim zelo hvaležna.