jaz in mesto

Od tebe bom zahtevala, da mi poveš, kaj si misliš in se ne bom zadovoljila z LOL.

Ne govori, da ti je svet dolžan življenje. Svet ti ne dolguje ničesar. Tu je bil pred teboj. Ne obupaj in ne pritožuj se, če nimaš ničesar početi. Ne sprašuj se “Čemu?”. Enostavno počni. In lepo te prosim, ne postani emo. Res ni potrebno. Začni komunicirati. Uživaj v drugih ljudeh. Pojdi ven. Pojdi v mesto. Bodi mesto. Tako se vse začne.

Vzemi mene za primer. Z domačim mestom se počutim tako tesno povezana, da bi bila brez njega zgubljena. In mesto je zgubljeno brez tebe. Predstavljaj si prazno mesto. Ne zapuščeno, le neprijetno prazno ulico. Bežen jesenski veter, ki ti potuje skozi lase, odsev naveličanih prodajalcev skozi trgovske vitrine in nekaj ptičev v počasnem letu nad tvojo glavo. No, izbriši si podobo Hitchcocka iz glave in si zdaj to poskušaj resnično predstavljati. Ni preveč prijeten prizor, kaj ne? Zato ker ni nobenega človeka, nobenih prijateljev! Tvoje življenje, naj bodo to uspehi ali pa porazi, nič ni pol tako resnično kot je, če imaš nekoga, s katerim lahko te dogodke deliš, podoživiš. Kaj če bi te ptice, kot v filmu, dejansko začele napadati? Imaš koga ob sebi, da ti bo pomagal? Da mu bo mar? Zase vem, da rabim nekoga, pa tudi če bi bil stari stric Grinch, važno da se bom zavedala, da je to, kar se mi dogaja, resnično. Vsak rabi prijatelja. Ampak ni se ti potrebno rezat in jokat v upanju, da boš za ostale bolj zanimiv, da bodo pritekli k tebi. Jaz ne bi.  Že tako imam dovolj problemov sama s seboj.

In ker verjamem, da so prijatelji tisti, ki te oblikujejo, verjamem tudi, da meščani oblikujejo mesto. Na nas je, da definiramo, predstavimo svoje mesto. Novo mesto. Zdi se mi, da ga sama kar uredu poosebljam. Obožujem dogajanje, zabavo, smeh  in žur. No ja, rada bi rekla, da je Novo mesto natanko takšno, kot sem se opisala, a sta me starša naučila naj ne lažem, če me lahko kdo razkrinka (zelo uporaben nauk mimo grede).  Saj, v mestu je nekaj zakon dogodkov, temu ne bom ugovarjala, ampak nemirna kot sem, mislim, da bi lahko bili boljši, naredili več. In v prepričanju, da meščani ustvarjajo duh mesta, se trudim žurati kolikor se le da.  Jasno, da vsak rabi nekaj časa, da si obnovi prazne baterije, ampak mobiteli se dandanes kar hitro napolnijo, ne? Hočem reči, zakaj ludje dejansko ne izkoristimo vsakega trenutka? Zakaj se ne potrudimo narediti vse v našem majhnem mestecu zanimivo, posebno, in osebno? Naj bo to tvoja lučka, ki ti je ravnokar posvetila nad glavo in se odločila, da ti pomaga pustiti svoj pečat v mestu.

Torej, če preziramo otroke, ki skačejo okoli v tako kratkih krilih, da je premalo blaga še za kopalke, ne bi morali nekaj reči? In če ima to dekle še nekaj “dodatne prtljage”, ki leze skozi preoprijete kavbojke sicer največje možne številke , nimam morda pravice zgroženo reči ‘bljah’?? In če mislim, da je nepravično, da jim postrežejo z alkoholom, čeprav je bistveno vprašanje ali ne skriva pod tisto težko šminko še kakšen mlečni zob, medtem ko moram jaz s seboj nositi svojo osebno? Okej, nisem vedela da je danes “dress code”. In vsekakor nisem vedela da je starševski večer nocoj.. Aja, saj ni, ona ima le rajši odraslejše moške. Seveda, in jaz osebno poznam Chucka Norrisa. Važno, da si privarčevala tistih nekaj evrov že tako dragocene žepnine, komu mar, če medtem poteptaš svoj ponos?

Samo, če bom le sedela tu in objokovala trenutno situacijo, se ne bo nič izboljšalo. Karkoli nasprotnega bi bilo neumno pričakovati. Tako hodim ven, poskušam vmes uveljavljati svoje prepričanje in tako združiti posel z zabavo. in mogoče me bo kdo slišal in uvedel kašna strožja pravila. In recimo da nam bo uspelo popraviti nočno življenje. Pa vse ostalo? Hja, dragi someščani, wonderwoman pa na žalost tudi nisem.