Fenomen RBD: Teenybopper

V pričujočem prispevku ni toliko pomembno vprašanje odsotnosti deklet v fantovski subkulturi kot komplementarni načini, s katerimi se najstnice družijo med seboj, in to na način, ki je priučen in izbran v dekliških tednikih. Najstniška – teenybopperska – kultura, denimo, ki temelji na nenehnem prilivu mladih pop zvezd, je vzniknila v dekliški kulturi v 50. letih prejšnjega stoletja. Od fantovske se ločuje po svojem komercialnem izvoru, tj. iz bistva pop-glasbenega biznisa, katerega vpliv se širi prek revij, radia in televizije.

Najstniške pop zvezde nudijo svojim oboževalkam družbeno ekskluzivne konotacije in priložnosti. Bolj ko te čedne in polne obljub mladeniče in mladenke resni mediji ne marajo ali celo prezirajo, raje jih imajo te 11- do 13-letnice. Zato je teenybopperka že od vsega začetka bila in je tarča velikih poslov in naložb.

Prevladujoč okus, ki je razviden iz popularnosti zvezd, kot so denimo Rebelde, izraža nekakšen kulturni konzervatizem. Dekleta je kot potrošnice lahko zadostiti, zadovoljne so z najpreprostejšo, najmanj agresivno, najmanj uporniško in najbolj razširjeno obliko pop kulture. Res je, da je to precej poenostavljen način interpretiranja nečesa, kar je mnogo manj pasivna (in celo posmehovana) oblika oboževanja. V tej najstniški subkulturi se opravlja mnogo več procesov kot zgolj občudovanje posterjev iz najstniških revij, kar potrjujejo naslednja sociološka dejstva.

foto Jaka Šuln

1. Najstnice imajo bistveno manj svobode kot njihovi bratje. Ker so na ulici mnogo bolj izpostavljene pred verbalnimi in tudi fizičnimi napadi, so starši precej bolj pokroviteljski do svojih hčera kot do sinov (ki se morajo nenazadnje slej ko prej naučiti braniti in postaviti zase kot moški). Teenybopperska kultura je zato inkorporirana v šolski čas ali prosti čas doma. Za oboževalko RBD so ‘zahteve’ zgolj občasni odhodi na koncerte, katerih večina se konča zgodaj, da gredo oboževalke lahko relativno varno domov.

2. Manj je tudi omejitev za ‘članstvo’ v tej prevladujoči in komercialni subkulturi, saj ne vsebuje strogih pravil in ne zahteva posebnih obveznosti, da je nekdo ‘kul’. Niti ne zahteva mnogo denarja. Zunanji imidž je poceni, stroški za revije so vključeni v tedensko žepnino, njihovi CD-ji ali njihove piratske kopije so po znosni ceni oziroma zastonj in koncertni nastopi dovolj poredkoma, da so zanimivi.

3. Pripadnost pop skupini terja malo tveganj v primerjavi s fanti v neposredni bližini. Spolna izkušnja je nekaj, kar hoče večina deklet preložiti na določeno prihodnost. Domišljijski fantje iz popa ne postavljajo takšnih zahtev; radi imajo svoje oboževalke, ne da bi zahtevali kar koli v povračilo. Posterji, ki krasijo zidove sob teh deklet, na katerih sta pogosto močno poudarjena moškost in seksapil, vabijo k dolgotrajnemu gledanju. Te slike nudijo eno redkih priložnosti zrenja v moške, kar ni dovoljeno v vsakdanjem življenju.

4. Fantazije deklet o teh ‘junakih’ so podobne navadnemu sanjarjenju. Vsebujejo močan spolni element in so tudi sredstvo za izogibanje od zahtev dela ali šole in drugih vidikov izkušenj, ki so lahko dolgočasne in nenagrajene.

5. Dekleta, ki se imajo za pripadnice teh subkultur, so dejansko aktivne, čeprav jih podobna ikonografija s tradicionalno in stereotipno podobo deklet kaže kot pasivne, medtem ko naj bi bili njihovi idoli aktivni. Predvsem so to potrošnice glasbe. Če je naslednja plošča ali CD dolgočasna ali preprosto slaba, je prihodnost zvezdnika negotova. Prav tako, če estradniki ne namenjajo zadostne pozornosti svojim oboževalkam, kaj rado izgubijo svoje mesto na glasbenih lestvicah in je njihova popularnost vprašljiva.

Zadnje in morda najbolj pomembno pa je, da teenybopperska kultura nudi dekletom priložnost, da se določajo in ločijo kot drugačne od obeh – mlajših in starejših generacij. Nič več niso majhne deklice, čeprav tudi še niso povsem odrasle najstnice. Da ne bo pomote – s tem ni nič narobe, ravno nasprotno. “Tako pač piškotek hrustlja,” bi rekli Angleži oziroma – tako pač je. Ironija je zgolj v tem, da so mamice teh najstnic norele za (večinoma) boybandi, kot so bili denimo Caught in the Act, The Back Street Boys, Take That itd. Šov biznis se pač enostavno reciklira in plemeniti ob glasbeni naivnosti mladih poslušalk s ponudbo milozvočnih lajnastih pesmic brez kritične note.