Avtohtonost

Na prvi pogled se zdi, da povprečnega Dolenjca trendovski koncept večkulturnosti, ki postaja stalnica opisov sodobnih družb, v praksi skoraj ne zadeva. Še več, v pomanjkanju osebnega izkustva se mu utegne zdeti sploh težko razumljiv. Podobe razsežnih kitajskih getov, vrvečih črnskih pristaniških četrti, zakotij, polnih maroških dilerjev, ulic, na katerih ob iranskem poslovnežu cesto prečkata Senegalec in indijski IT frik; vse to se zdi v mirnem okljuku Krke in na okoliških gričkih kot neki oddaljeni sen, ki ga sanjajo megalopolisi. Večkulturna stvarnost se pojavi kvečjemu za hip, tu in tam, kot dražljiva in redka eksotika: Kitajec v kitajski restavraciji, črnec na ulici ali v teatru, Albanec varno spravljen za sadje-zelenjavo, južnjaška kletvica za vogalom (pa še njo je morda ponotranjil domorodec) … Niti romsko vprašanje, dokler ostaja uokvirjeno v svojem getu, ne more zrušiti idile »homogenega regionalnega telesa«; druge in tretje generacije priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, pa naj je šlo za mešane zakone ali čiste priseljence, pa so se tako ali tako v veliki večini uspešno asimilirale, torej v jezikovnem in kulturnem smislu poslovenile.

Seveda ta tip asimilacije ni ideal večkulturne družbe; kvečjemu velja nasprotno. Toda ne bi nam smelo uiti, da sta večkulturnost in njena ideologija (povzemimo jo v formuli: namesto asimilacije = integracija) morda ravno nasledek nemožnosti asimilacije. Matično telo postaja tako heterogeno, da enostavno izgublja absorbcijsko sposobnost; infotainment in globalno trgovanje nepovratno spodjedata »etnično substanco«, medtem pa številčnost in povezovanje priseljenih skupnosti omogočata preživetje in reprodukcijo njihovih identitet. Multikulturnost se torej po eni plati kaže kot nova »pozitivna« ideologija (ne silimo priseljencev v asimilacijo, ker to ni etično!), po drugi pa le kot enostavno pripoznanje »stanja stvari«. Ali če si privoščimo kanec determinizma: kot je zgodnji kapitalizem spodbujal nastanek države-nacije, s tem pa tudi nacionalizmov, ideologij »čistosti«, homogenosti, avtohtonosti in podobno (in tu ne bomo naštevali nasledkov, spomnimo se le na naciste in na Balkan, potem pa prižgimo Haiderju svečko), tako postaja globalni kapitalizem spodbudno gojišče za multi-kulti sceno.

Večkulturnosti se ni oziroma ne bo mogoče izogniti, prodirala bo tudi v najzakotnejše endeme. Zato ni odveč prevprašati nekatere koncepte, ki pri nas urejajo to področje. Tu mislim na koncept avtohtonosti, ki ga uveljavlja tudi slovenska ustava. Presenetljivo je, da indoktrinacija z avtohtonostjo sega globoko v izobraževalni sistem: ko dijaki osvajajo abecedo multikulturnosti in se bolj ali manj presenečeni soočajo z dejstvom, da obstajajo tudi neslovenske kulturne in jezikovne prakse, jim je hkrati tudi že postreženo razlikovanje med avtohtonim in neavtohtonim: italijanska in madžarska manjšina sta avtohtoni, medtem ko ostale skupnosti »tujcev« niso takšne.

foto Boštjan Pucelj

Toda v resnici utegne biti avtohtonost – izvorno sestavljena iz grškega autos (sam, sebi) in chthón (zemlja, ozemlje); za SSKJ je torej ustrezno avtohton tisti, ki je po izvoru od tam, kjer živi; domač, prvoten – bolj problematična, kot se zdi na prvi pogled. Zanimivo je, da Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (sprejeta 25. junija 1991) še ne omenja avtohtonosti, čeprav so z njo »italijanski in madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji in njunim pripadnikom /…/ zagotovljene vse pravice«. Pač pa se avtohtonost pojavi v Ustavi, in sicer v 5. členu med »cilji države« beremo, da ta »varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti.« Avtohtonost se v 64. členu izkaže za zaščitni kriterij, ki omogoča članom obeh skupnosti, da »svobodno uporabljajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete ustanavljajo organizacije”, jim podeli pravico “do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku” (obvezno dvojezično šolstvo), pravico, da “gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in njunima državama”, pri čemer “država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic”, omogoča neposredno zastopstvo v lokalni samoupravi in državnem zboru “ne glede na število pripadnikov teh skupnosti” in podobno.

Ne da bi se spuščali v podrobnosti ali vrednostne ocene, je očitno, da si »neavtohtone« skupnosti takšne stopnje zaščite in privilegijev ne morejo niti zamisliti; to velja tudi za Rome, ki jim 65. člen ustave sicer priznava posebne pravice, a pri tem o avtohtonosti ne govori. Ostra zareza med avtohtonostjo in neavtohtonostjo, samoumevno vgrajena v javni diskurz in izobraževanje, se zdi pretirana. Seveda bi se bilo mogoče takoj spustiti v neplodna zgodovinarska prerekanja, v katerih bi glede avtohtonosti enkrat bolje kazalo Slovanom, drugič Ilirom ali Venetom, tretjič Keltom in morda Rimljanom; naposled morda celo Romom. Mogoče bi se bilo z evropskimi komisarji za človekove pravice prerekati, ali je merilo »dve generaciji ali več« ustrezno, pri čemer mimogrede zdrsnemo na poljuben, arbitraren teren generacij ali letnic. Ustreznejše je torej historično razumevanje, ki upošteva nekdanjo multikulturnost (spomnimo se le na habsburška Trst in Reko ali dvojezični Maribor) in dejstvo, da so Evropo zadnjih dvesto let preoblikovale (prisilne) unifikacije, spodbujene z močnimi nacionalizmi. Avtohtonost je očitno neki preostanek zavesti o tem, da so nekatere skupnosti v zgodovinskem procesu, ki je kulminiral v ostri ločnici zastraženih mej etnične države, »nasankale«. V tem smislu etične kompenzacije, torej ideja avtohtonosti, ohranjajo zgodovinsko legitimnost. Toda v novih razmerah utegne biti priročna za proizvajanje novih, krivičnih razlikovanj in diskriminacij, in zato povsem neustrezna.

***

Ne glede na to se zdi, da se povprečnega Dolenjca – če seveda ne meji na Žabjak ali Dobruško vas, ne stanuje v samskem domu in ne dela na gradbišču – ti problemi še ne bodo kmalu dotaknili. Z njimi se bo prej srečala generacija šolarjev, soočena z rastočim odstotkom sošolcev iz neslovenskih okolij. Napol za šalo na koncu postavimo sledečo hipotezo: avtohtonost lokalnega prebivalstva ne bo resno prizadeta vse dotlej, dokler bo nedotaknjen posvečeni vinogradniški klan; torej dokler bodo avtohtoni obdržali nadzor nad vzgajanjem, kletarjenjem in zidanicami. Niti večkulturnost na novomeških ulicah in v šolah ne bi delovala tako iritativno kot sledeča utopična podoba vikenda v vinorodnih goricah: griček, kjer se ob Dolenjcu v sosednjem vinogradu poti Indijec, ki čez hrib prešerno pomaha Kenijcu (ta je ravno kupil zidanico od onemoglega avtohtona brez naslednikov). Zvečer pa se iz ene kleti razlegata ukanje in Atomik Harmonik, zraven se zaklinja Ceca, na drugi strani se oglaša turški zvezdnik Hakan Peker in ob njem kenijski hiphoper Cashfah. In, uganili ste: vsi se omamljajo s cvičkom, ki so ga pridelali sami.