Naš dragi Klemi je imel rojstni dan. In kot se za dragega prijatelja spodobi, je odšel na dopust, ker je ceneje vplačati jadranje, kot pa dati za pijačo. Kar ni nič narobe, jasno, večina Škotov in Gorenjcev je takšnih in prav lepo živijo! Ni dal za pijačo, sem pa lahko šel k mehaniku po njegov avto, ki se je, medtem ko ga ni bilo, popravljal, kar je tudi nekaj, ne?! No, če sem iskren, bi raje dobil za pijačo, kakor vozil njegov avto – tisti, ki ste se v njem že vozili, boste seveda takoj vedeli, zakaj. Človek ima v svojem avtomobilu namreč vse! Ne vso dodatno drago avtomobilsko opremo ali kaj podobnega, temveč vse, kar v življenju potrebuje. Kar je verjetno zelo prikladno, če te nekdo, ko se ravno voziš po cesti, pokliče in ti predlaga, da bi takoj, isti trenutek, odšel z njim v hribe. Ali v jame. Ali na smučanje. Ali morda na morje. Ali pa … Razumete? S sabo vozi VSE. Ne moreš ga presenetiti. Ga povabiš kamor koli, on bo prišel v minuti ali dveh z vso potrebno opremo. 200 metrov globoko v jamo? Ni problema, s sabo ima 300 metrov štrika, čelado, svetilko, gojzarje … Pa šotor, plezalni pas, smučarsko opremo, nekaj nahrbtnikov, pelerine, kape in rokavice, nogavice, kline, spalno vrečo, teniske, treking čevlje, mape vseh evropskih držav, dodatno prvo pomoč, posodo za kampiranje in kuhanje, zložljivo mizo in dva stola (ki ropotata, da ti hoče glava eksplodirati, a kaj bi to!) … Res je, da je vozilo veliko, a ker je naš Klemi ekološko ozaveščen in ničesar ne meče skozi okno, se v mesecih med dvema čiščenjema življenjski prostor voznika zelo zelo zmanjša! In ko sem njegovo vozilo vozil od mehanika (nekaj mu je izpuh ropotal, pa so na servisu seveda takoj odkrili razlog, saj izpuha sploh ni več imel!), sem dobil idejo za rojstnodnevno darilo. Očistil mu bom avto! Parkiral sem pred hišo in se lotil dela. A ker je bilo že na prvi pogled opaziti, da mu sam ne bom kos, sem poklical še vse tri svoje sinove, saj zakaj se pa drugače sploh razmnožujemo, vas vprašam?!

^[1]

Otroci so bili seveda takoj za in so tudi krepko poprijeli za delo, a ker smo vlekli vsak na svoj konec povsem neorganizirano, smo delo za trenutek odložili in naredili načrt. Prvo opravilo se je ponudilo kar samo – vozilo očistiti smeti. Na pol prazne in prazne plastenke (pa tudi polne, z na soncu že večkrat prevreto tekočino!) smo najprej metali v manjšo vrečo za odpadke, ki pa je bila kmalu polna, zato smo vzeli največjo možno (zelene barve) in, ne boste verjeli, napolnili tudi to. Najbolj zamudno je bilo, ker smo morali vsako stvar dvakrat pregledati, ali spada v smeti ali pa ima še kakšen namen. Papirčkov, listja, kamenja, starih kemikov, vžigalnikov in plastenk in plastenk in plastenk in pločevink red bulla in raznoraznih škatlic od raznoraznih sladkarij in smokijev in čipsov in čokolad in kav za na pot in drugih dobrin s petrola kar ni in ni hotelo biti konec. A ko smo vsaj toliko skidali, da smo poleg lahko prišli s sesalcem, me je pričakal glavni šok. Odprl sem namreč hladilno torbo. Ljudje božji, takšnega smradu še nisem potegnil v svoja pljuča, pa sem svoj nos že marsikam vtaknil! V hladilni torbi so bile namreč različne konzerve in pločevinke, ki pa ne bi bile sporne, če ne bi bilo poleg tudi plastične posodice z narezanim pršutom, salamo in sirom. Ki jo je človek imel s sabo, ko je pred nekaj meseci šel na Finsko! Spomnil sem se na mythbusterje, ki so nekoč v poršeja vtaknili crknjenega prašiča ter po nekaj mesecih vozilo oprali in ga poskusili prodati. Seveda jim ni uspelo! Domnevam, da je bil vonj podoben, pogled na tisto salamo pa je bil definitivno enak. Samo ugibal sem namreč lahko, da gre za pršut, kajti na njem je rasla brezštevilna kolonija najrazličnejših gob, spor, bakterij, glivic in kaj ti jaz vem še česa! Pa neka tekočina je ven tekla, ki je razžrla dve konzervi, pa pločevinko red bulla je razneslo … Otroci so seveda takoj pobegnili in ostal sem sam. Vsebino hladilne torbe sem stresel direktno v smetnjak, vanjo natočil vodo in čistilno sredstvo, potem pa se spet lotil sesanja in čiščenja vozila. Evo, ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tako garal! Čez čas se mi je spet pridružil najstarejši sin, a šele potem, ko je zrak pred hišo dodobra pošprical z neko dišavo! Notranjost sva očistila, ko je sonce že skoraj zahajalo, najbolj žalostno pa je bilo to, da se rezultat sploh ni opazil! Resno sem razmišljal, ali bo človek sploh opazil razliko in še bolj resno začel razmišljati, ali bi mu mogoče snel tudi trugo, ki jo (prazno) tudi vozi okoli že nekaj mesecev, kot bi ne bilo naftne krize in kar je še teh recesijskih zadev, a sem se, povsem iskreno povedano, zbal. Sem preživel vojno in marsikakšno neumnost ušpičil, ampak truge z njegovega avtomobila si nisem upal odpreti, da bi jo snel! Vozilo bi moral še oprati, a mi je žal zmanjkalo časa, lahko sem le še skočil pod tuš in v svoj avto in pičil v Krakow. Službeno. No, na pol. Kar niti ni pomembno. Bolj pomembno je, da sem v Avstriji kupil vinjeto, ker sem padel v policijsko zasedo, v kateri so preverjali, kako pošteno polnimo njihov cestni proračun. So mi le pomahali v slovo, ker sem pač poštenjak, čez čas pa sem spet priletel v zasedo in spet pokazal na vinjeto, a me je policist opozoril, da mu kažem avstrijsko nalepkico.
»Ja, kaj pa je narobe z njo,« sem bil začuden.
»Nič, ampak jaz vas sprašujem po slovaški,« je bil prijazen.
Bemti Evropo brez meja, sploh nisem opazil, da sem prišel v drugo državo in me je tistih 100 evrov kar močno peklo, ampak red je pač red, sem pa zato opazil, da sem prišel na Poljsko, ker imajo nekakšne razrite kolovoze, ki od blizu spominjajo na ceste in po njih, če imaš srečo, včasih lahko pelješ celo 40 km/h! O Poljski nimam več kaj napisati, le to, da sem šele na simpoziju kot poslušalec izvedel od moderatorja, da tudi nastopam in imam kratko predavanje, bolj zanimivo pa je bilo nazaj grede, ko me je ob treh zjutraj med vožnjo mimo Bratislave prehitel policist in me s kot novoletna jelka razsvetljenim in migetajočim avtomobilom zaustavil. Ter povedal, prijazno in korektno, koliko prehitro sem vozil, kolikšna je najvišja zagrožena kazen in kolikšna najnižja (sprejemljivih 100 evrov). Kreditne kartice ni sprejel, poljskih zlotov tudi ne, in ko sem po premetavanju žepov in torbe iskal še manjkajočih dvajset evrov, ki jih seveda nisem našel, sem prvič v življenju stopil do uradne osebe in vprašal, koliko košta brez računa. Prvi policist je rekel, da pol, drugi, ki je bil zadolžen za računanje, pa je z lahkoto izračunal, da to nanese okroglih 60 evrov. Ki sem jima jih brez besed podal in se vrnil v svoje vozilo, potem pa kar nekaj časa povsem resno razmišljal, ali bi se zapeljal na prvo policijsko postajo in ju prijavil. Pa sebe tudi. Ker namreč ni gršega od pokvarjenega policaja, prav bedno sem se počutil. Če bi mu ponudil še 20 evrov več, bi udaril pa še en striptis ob štangi prometnega znaka za omejitev hitrosti ali kaj? A sem potem le zamahnil z roko in se odpeljal proti domu, boljše volje, ker me je dosegel Klemijev sms, da mu je rojstnodnevno darilo nadvse všeč! Ja ParkXtremi so včasih umazani in težki, a je zato zadovoljstvo toliko večje …

BrezvezepucanjeavtakizaraditeganebošelničhitrejeŠini