Štorije historije: »Pa naj pade stari fevdalec!«

Čeprav se lahko slikovita dolenjska krajina ponaša s številnimi izvrstnimi človeškimi stvaritvami, so verjetno ravno gradovi najbolj vzvišen in mogočen del njene arhitekturne identitete. Razsejani po podeželju tako na vrtoglavih vzpetinah kakor tudi v povsem neuglednih luknjah in kotih govorijo o življenju davno nazaj od srednjega veka do danes. Gradovi trmasto kljubujejo neprizanesljivemu času. Gradovi stojijo, medtem ko hiše propadajo. Toda tudi zgodovina dolenjskih gradov je zgodovina vzponov in padcev.

Najgloblji padec so gotovo doživeli v zgolj nekaj letih druge svetovne vojne, ko so po vrsti goreli kot bakle. Seznam požganih gradov in graščin samo v širši okolici Novega mesta je naravnost impresiven: Zalog, Bajnof, Klevevž, Hmeljnik, Prežek, Gracarjev Turn, Otočec, Ruperč Vrh, Soteska in Stari Grad. Ob koncu vojne je bil med bombardiranjem uničen še žužemberški orjak. Nobena skrivnost ni, da so bakle prižigali partizani. Večja skrivnost je, zakaj.

Grad Ruperč vrh. Slika je z začetka 20. stoletja in je last Dolenjskega Muzeja

Pisatelj Edvard Kocbek, ki je bil med vojno član Izvršnega odbora OF, takole opisuje dogodke 22. oktobra 1943 zvečer, ko je izvedel, da bo Sotesko vzel ogenj:

Ko smo zadnjič počivali in je vodič naznanil (skrivno tiskarno) Urško in je povrh še vzšel mesec, manjši kakor snoči in vendar še bolj podoben nenadnemu požaru, je Kidrič na pol brezbrižno in na pol šaljivo dejal: »Ne, to še ni požar, požar bo natanko opolnoči.« Potegnil je cigareto in v njenem siju smo mu videli oči, kako so pogledale najprej na žepno uro, potem pa naravnost v Jakca: »Čez pet minut bo tvoje umetniško srce zakrvavelo!« Jakac se je vznemiril: »Nemara pa res kaj naklepate?« Postali smo pozorni, Kidrič je zdaj z ironičnim glasom nadaljeval: »Kajpak! Natanko opolnoči bo zagorela Soteska!« Počivali smo na vzpetini, ki se je spuščala proti vzhodu, zato smo vsi pogledali navzdol proti dolini Krke, kakor da je polnoč in kakor da velika graščina že gori. Kidrič se je moral sam reševati v podsmeh, vendar so nas njegove besede kljub temu prizadele. Jakac je najbolj poskočil in začel silovito ugovarjati: »Zdaj vidim, da ste znoreli! Vso Dolenjsko boste uničili! Kaj pa se sploh greste?« Začel je preklinjati in se je z nami vred pomiril šele, ko je Kidrič spremenil ton in je sklep glavnega poveljstva o strateško nujnem požigu graščine utemeljil in dodal, da so iz nje prej odnesli in skrili vse umetniške predmete. Jakac je umolknil in z njim smo umolknili vsi(1).

foto Boštjan Pucelj

Iz odlomka se da razbrati, da je bil požig odrejen po navodilih partizanskega političnega vrha in da se marsikateri partizan s tem ni strinjal. Umetnik Jakac, ki je vedel, kakšna umetnina je namenjena propadu, je bil tudi med njimi. Baje tega Kidriču ni nikoli oprostil. Kako težka je bila marsikdaj odločitev o uničenju gradu, pričajo besede partizana Bogdana Osolnika, v katerih opisuje, kako se je s soborcem odločal, ali naj zažgejo takrat že povsem izropani grad Hmeljnik, ki so ga Italijani in belogardisti jeseni 1942 predvideli za vojaško postojanko: Poveljstvo Vzhodnodolenjskega odreda je zato dalo nalog eni svojih enot, naj zažge grad. /…/ S Štefanom sva na poti proti Novi Gori in Runčecu slučajno naletela na vod partizanov, ki se je pripravljal, da bo izvršil ta ukaz. S seboj so nosili nekaj bencina in drugega goriva. Zadržala sva jih in komandirju, ki jih je vodil, povedala svoje pomisleke. Mogočni grad je znamenit pokrajinski spomenik in če ga požgemo, bo škoda nepopravljiva. Komandir je bil pripravljen opustiti izvršitev naloge, če za to prevzame odgovornost okrožni odbor OF. S Štefanom se nisva mogla odločiti. Rekla sva mu, naj malo počaka. Potem sva se precej časa sprehajala pod gradom, ga ogledovala in tehtala razloge, ki so bili za ali proti. S svojimi mogočnimi zidovi, sredi drevja in rastlinja, ki je v jesenskih barvah poudarjalo njegovo lepoto, je grad resnično opozarjal na svojo znamenitost. Bilo pa je tudi jasno, da bomo sovražnika, če se bo utrdil v tem mogočnem zidovju, le težko pregnali in da bo to zahtevalo veliko človeških žrtev. Zaradi njegove strateške lege bomo morali grad vseeno napasti, tekla bo kri naših borcev! Tako sva se v tistem jesenskem popoldnevu s Štefanom precej dolgo neodločno posvetovala in zadržala pod gradom, tako da se je že začel spuščati mrak. Naenkrat je Štefan odločno zamahnil z roko: »Pa naj pade, stari fevdalec! Škoda bi bilo zaradi njega izgubiti eno samo človeško življenje!«(2)

Požiganje gradov je bilo gotovo v prvi vrsti del partizanske vojaške strategije, ki je temeljila na gverilskem bojevanju in je hotela nasprotniku preprečiti, da bi gradove uporabljal za svoje postojanke. Gradovi so bili za to še posebej primerni, saj so bili nekakšne neuničljive utrdbe na odličnih strateških položajih. Toda vojaški razlogi so bili samo najbolj neposreden vzrok za uničevanje gradov. Če se vojaškim razlogom ne bi pridružili tudi ideološki, bi gotovo marsikateri grad dočakal konec vojne nepoškodovan. Marca 1942 je Izvršni odbor OF sprejel odlok o razlastitvi veleposestnikov okupatorske narodnosti in domačih izdajalcev. Veleposestniki – med njimi je bil daleč največji grof Karl Auersperg – so zgolj na podlagi nemške ali italijanske narodnosti avtomatično izgubili vse premoženje in pri partizanih postali personae non gratae. Njihovo premično premoženje je bilo povečini izropano, zemlja v skladu s socialistično doktrino razdeljena med kmete, gradovi kot najsvetlejši simbol moči novih razrednih sovražnikov pa so postali nepotreben ostanek starega reda. Partizansko vodstvo je s požigom gradov ubilo dve muhi na en mah – zavarovalo je svoj vojaški položaj in hkrati rušilo temelje gospodarske moči grajskih kapitalistov. Za (tuje) graščake v viziji novega družbenega reda ni bilo več prostora. Da je šlo pri narodnosti v resnici za postransko zadevo, priča tudi usoda gradov, ko so bili lastniki Slovenci, ki jim ni bila nikoli dokazana kolaboracija z okupatorji. Kot primer naj navedem požgani grad Ruperč Vrh in njegove lastnike, družino Stare – Fabjančič.

Klobčič pa se je odvijal naprej. Zgodilo se je ljudstvo. Celo partizani so pri teh dogodkih spoznali, kako zelo nevarno je, če daš ljudstvu priložnost, da vzame pravico v svoje roke. Obubožani in izkoriščani kmetje, ki so do bogatih veleposestnikov že prej prikrito gojili zavisti polno sovraštvo, so zdaj dobili priložnost, da glasno izstavijo svoj račun. Lahko bi rekli, da je kmečka »roparska banda«(3) le vzela tisto, kar ji je pripadalo po nekem človeškem zakonu, a je hkrati nasprotovalo pisanemu. Ko so leta 1942 partizani zavzeli Hmeljnik, so pozvali okoliške kmete, naj odnesejo vse, kar je uporabno. O ravnanju kmetov pričajo besede nekdanjega komandanta Dolenjskega odreda: En primer razlastitve je bil Hmeljnik. Tu se je pokazalo, da narodne mase niso bile zrele, da niso razumele pomena te razlastitve. Tu so se pokazali vsi nizki instinkti, stoletja zadrževani bes proti gospodi. Hmeljnik so kmetje dobesedno razbili(4). Partizansko vodstvo je v kaotičnih vojnih časi dalo ljudem znak, da so jim gradovi na voljo. Ljudje so to z veseljem izkoristili.

Povojni oblasti ni nikoli uspelo dokazati svoje uradne verzije, da so bili gradovi samo kolateralna žrtev vojskovanja. V najboljšem primeru je gradove samo za silo zaščitila, ni pa jih niti obnavljala niti onemogočila nadaljnjega ropanja. Po vojni se je namreč po načelu »kar ni prepovedano, je dovoljeno« barbarsko razstavljanje gradov nadaljevalo. Prebivalci so z gradov pridno odnašali obdelano kamenje, ki so ga uporabljali za gradnjo svojih bivališč, in ko je tega zmanjkalo, so gradove preprosto minirali. Tako so Klevevž minirali še leta 1955 ter tri leta kasneje Hmeljnik. Dokaz, da so bili požgani gradovi namenjeni dokončnemu uničenju in da jih oblast ni v resnici nikoli nameravala obnoviti, lahko vidimo tudi v tem, da je že v zgodnjih petdesetih letih arhitekt Marjan Mušič s Hmeljnika, Ruperč Vrha in Soteske dal prinesti najlepše kose grajske arhitekture, ki jih je vzidal pri prenovi Ljubljanskih vrat, Študijske knjižnice in Križatije. Tako so gradovi ostali le še kup ruševin, brez vsake praktične in estetske vrednosti. Žalostna zgodba, kajne?

(1) Edvard Kocbek, Listina, Ljubljana 1982, stran 413.
(2) Bogdan Osolnik, Z ljubeznijo skozi surovi čas, Založba Borec, 1989, str. 125-126.
(3) Zapisnik konference KPS na Cinku (julij 1942), Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, II, dok. 98, str. 247.
(4) Ibidem, str. 240.