Ry Cooder: I, Flathead, Nonesuch/Nika 2008

tlacenkaray.JPGDržave, ki nimajo kakšne posebne zgodovine, jo navadno hlastno iščejo ali pa imajo po drugi strani do nje površen odnos. Pogosto jo dojemajo zgolj površinsko, njihove družbe pa pretežno živijo v svojevrstnem brezčasju od danes do jutri. Ena takih so Združene države Amerike, kjer pa se na srečo na vsakem področju občasno pojavi posameznik, ki skuša ameriško občestvo opozoriti, kje je bilo in kam gre.

Mednje zagotovo sodi zvedavi kitarist, folklorist in muzikolog Ry Cooder, ki ves čas lastne umetniške poti preiskuje izvirno ameriško glasbo, raziskovalne tipalke pa je stegnil tudi širše, v Južno Ameriko, Indijo in Afriko.
V avgustu je izšla njegova nova plošča, na kateri podobno kot na lanskem albumu My Name Is Buddy vnovič pripoveduje zgodbe ameriške polminule, v sodobni potrošniški gonji izgubljene preteklosti. Skozi štirinajst tem se prelivajo slogi na severnoameriški celini zrasle avtentične glasbe: hillbilly jazz, country, tex-mex, folk, blues in gospel, v avtorskih pesmih pa Cooder govori o značilnih likih nekdanjega ameriškega polmestnega, skoraj podeželskega okolja. Z njim je nekaj znanih imen, Flaco Jimenez, Jim Keltner, John Hassell, s katerimi je že v preteklosti razveseljeval naše sluhovode.

tlacenkaray.JPG

“Sveže, zabavno, poučno!”

Coodrov pristop v marsičem temelji na prijemih, kakršnih smo bili njegovi zvesti poslušalci vajeni na začetku njegove glasbene poti, ko so ga privlačili še ameriški klasiki folka, Guthrie, Leadbelly in podobni. Že takrat je povzel in njihov slog analitično nadgradil v lastnega. Z nekaj zadnjimi ploščami pa se je Cooder vrnil k omenjenim osnovam, a ne v smislu ponavljanja, temveč zlivanja z bogatimi izkušnjami, ki so se nabrale skozi njegovo glasbeno etno-arheologijo. Njegova sodobna glasba je tako rudimentarna, a hkrati je žlahtno oplojena in nadgrajena s številnimi drobci, ki ne govorijo zgolj o mojstrstvu, temveč tudi o neprestanem iskanju in naprezanju. Cooder je na novi plošči svež, zabaven, poučen, a tudi opozarjajoč. Ko bi le svet imel več takih mojstrov!

Ocena: 4 / oblikovaje ovitka: 2

blog comments powered by Disqus
Preberite še
  1. Ry Cooder, My Name Is Buddy, Nonesuch/Nika 2007

    Ob zadnjem albumu ameriškega kitarista, tradicionalista in folklorista Ryja Cooderja smo zapisali, da si je po vseh njegovih študijskih izletih...

  2. Mudcrutch: Mudcrutch, WB/Reprise/Nika 2008

    Mudcrutch je ameriški pop-rock kvintet, v okviru katerega je leta 1970 takrat 17-letni Tom Petty kot basist stopil na glasbeno...

  3. R.E.M.: Accelerate, Warner Bros./Nika 2008

    Po štirih letih od zadnjega studijskega izdelka ameriški trio Michael Stipe, Peter Buck in Mike Mills ponuja album, ki ga...