Paradoks Muhič

Dragi moji, čas je za spremembe, je rekel župan Muhič in odpeketal na čelu Socialnih demokratov, Zveze za Dolenjsko, Radi imamo Novo mesto in podeželje, Liste za razvoj gospodarstva, Liste krajanov občine Straža in neparlamentarne Demokratske stranke predvolilni bitki nasproti. In če smo iskreni, in smo, je bolj kot odpeketal – odjurišal. Še bolje, v volilno bitko je novomeški župan vstopil kot visoko tehnološko inteligentno orožje, saj veste, tisto orožje, ki tarčo zadane, še preden kreneta težka mehanizacija in pehota, in to od daleč, v srce sovražnika, natančno, neboleče, kirurško, skoraj humano, brez nepotrebnih materialnih in človeških izgub, če odmislimo vse tisto, kar zradira ob zadetku. Zdelo se je, da je župan Alojzij Muhič v predvolilno bitko vstopil kot inteligentno vodeni izstrelek tipa Patriot iz Novega mesta neposredno v čelo predsednika vlade in največje slovenske stranke Janeza Janše v Ljubljani. Pri vsem skupaj je umanjkal samo še nočni posnetek CNN.

Vem, rekli boste, res je, umanjkal je CNN. In to kljub temu, da je kot praviloma do sedaj umanjkal sam izstrelek, sam župan Muhič. Župan Novega mesta, ki skupaj s svojimi sodelavci in upravo čedalje bolj spominja na fatamorgano – na oazo s tolmunčkom in z zlato ribico, ki izpolni vse želje – sredi puščave, ki je same po sebi ni. V tem primeru pa ste vi volivci in občani tisti, ki ste v puščavi žejni, tisti, ki to oazo bledete. In kar je še huje, ta fatamorgana je tako bleda, tako iztrošena, tako neprepričljiva, tako prosojna, da več ne funkcionira niti kot privid niti kot privid privida, celo kot konstrukt lokalnih medijskih konstruktorjev ne. Celo kot konstrukt »drugačnega, objektivnega, nepristranskega« in neposredno od vseh možnih zgornjih inštanc, lokalnih, državnih, celo božjih navdahnjenega Vašega kanala ne, če se izrazim prosto po Ireni Vide. Funkcionira samo še kot paradoks. Paradoks novomeškega aksiomatskega sistema. Muhičev paradoks.

Pa poglejmo dejstva. Paradoksalna dejstva. Vzrok za Muhičevo kandidaturo je bil, tako kot pri večini velikih zgodovinskih dogodkov in medijskih spektaklov, sila preprost. Župan se je odločil, da bo kandidiral za poslanca zaradi nepodpore vladi Janeza Janše pri kandidaturi novomeške občine na razpisu za športno infrastrukturo, na katerem novomeški velodrom v Češči vasi ni dobil sredstev. Zaradi mačehovskega odnosa države do ubogega Novega mesta, ki naj bi se spremenil, če bodo prišli na oblast Socialni demokrati. Ob tem je lahko samo še dahnil, da položaj v občini ni najboljši. Vendar ne po krivdi Zveze za Dolenjsko, Socialnih demokratov niti po krivdi njega kot župana. V resnici pa položaj ni niti najslabši, vendar ne po zaslugi Muhičevih, ampak samo po zaslugi sistemov in podsistemov, ki zaenkrat še funkcionirajo kljub delovanju, ali bolje, nedelovanju zgoraj omenjenih akterjev; župana, nekaterih podžupanov in direktorja občinske uprave. Koliko časa še?

foto Boštjan Pucelj

In seveda v čez 40 točkah županovega povolilnega programa za leto 2006-2011, objavljenega na spletnih straneh novomesto.si, ni velodroma Češča vas. Pod alinejo za šport sta omenjena nadaljevanje izgradnje športnih objektov po ZN Portovald (kegljišče, športna dvorana …), ki naj bi bila končana ta mandat, in pa Športna dvorana v Drgančevju, katere rok dokončanja ni določen. So pa tam recimo zanimive stvari, vredne ogleda. Denimo alineja o vključitvi Stanovanjskega podjetja Zarja v prenove objektov v mestnem jedru in v gradnjo stanovanj za mlade družine v mestnem jedru, ki naj bi tudi bila zgrajena še v tem mandatu in podobno. Vprašanje je torej – na katerega ne bomo nikoli dobili odgovora -, kdaj je postal velodrom v Češči vasi (ki je prav gotovo odprta rana dolenjskega športa) v glavah župana Muhiča in ekipe tako prednostna zadeva, tako pomembna zadeva za Novo mesto, celo najpomembnejša, da so vstopili v volilno tekmo s frontalnim napadom na predsednika vlade in vlado. Še posebej če pomislimo na vse projekte, ki so tam zapisani, pa se največkrat ne izvajajo. Še posebej če pomislimo na neuresničen proračun, na delitveno bilanco, na probleme z vrtci, s šolami, zanemarjenimi igrišči , 5,1 milijona EUR dolga CGP-ju, »upočasnjenim« gradnjam in projekti – recimo športnega objekta v Portovaldu, zamujanju s plačili javnim zavodom in vse splošnim likvidnostnim težavam občine in tako naprej in naprej, da se ne ponavljamo v nedogled. Še posebej, če pomislimo na vse obljube, ki so bile dane pred lokalnimi volitvami, po lokalnih volitvah in na zadnjo ultimativno obljubo vseh obljub, tako rekoč nateg vseh nategov, ki ga je podal župan Muhič »včeraj« za potrebe državnozborske kampanje: vse obljubljene obljube bodo izpolnjene.

Finta je seveda v tem, da navkljub vsemu zgoraj omenjenemu Muhič v Novem mestu dominira še naprej. In to na polno, na vseh družbenih področjih. Muhič in Zveza za Dolenjsko suvereno dominirata na podeželju, še bolj v mestu. Danes se zdi, ga ljudje imajo radi, ga volijo, mu jedo iz roke, da dobesedno pogoltnejo vse, kar jim ponudi, pa če tudi je to še tako neužitno in zdravju škodljivo. Za kar so v določeni meri krive tudi ostale stranke, še posebno tiste, od katere bi pričakovali kakšen konkreten odgovor na Muhičevo kandidaturo, kakšno topovsko salvo, celo veselje do predvolilne bitke. Recimo od Zares in LDS. Toda ne. Obe stranki delujeta anemično, nemotivirano, da ne rečem neodgovorno. Zares v Novem mestu se je vsaj prvo polovico kampanje ukvarjala z ministrom Vizjakom. LDS pa je izgledal kot nekdo, ki si je postavil težko ontološko vprašanje: smo mi tisti, ki sanjamo Muhiča in ekipo, ali je obratno. V takšni situaciji se novomeškemu volivcu mora zdeti, da ni alternative. In v takšni situaciji župan Muhič ne potrebuje CNN.

Slovenija bo po teh volitvah morda dobila levo vlado, na čelu katere bosta SD in Borut Pahor. Kar je dobro za Slovenijo. O tem sem pisal leta 2006. Paradoks je seveda v tem, da to za Novo mesto ne pomeni nič. Razvoj Novega mesta ni in ne sme biti odvisen od aktualne vlade RS Slovenije, ampak od ljudi, ki ga vodijo. Kar dokazujejo mnoge občine, mnogi župani, ki celo niso poslanci, kar dokazujeta zgodovina in tudi polpretekla zgodovina Novega mesta.

Razumete sedaj vso globino paradoksa Muhič?