Duhovi »slovečega mejsta«

Na zgornji levi obris vrha Gorjancev, ki se v mehkih prelivih spušča proti Vahti; spodaj rečni okljuk, na njegovi gladini odslikava stražnega stolpa v obzidju; horizontale stolpičev in zvonikov, ki rasejo v mogočno akropolo katedrale; nekoliko desno srši nad kapiteljskim masivom v nebo zloglasni Mehovski hrib. Asketska črno-bela skica Marjana Mušiča, poskus rekonstrukcije zahodnega pogleda na Novo mesto okoli leta 1600, ki visi v moji ljubljanski pisarnici, na poseben način metaforizira zapleteno romantiko osebnih pogledov na »dolenjsko metropolo«, naziv, ki je sčasoma izgubil izvorno nekoliko norčav, ironičen pridih.

V nizu novomeških vedut, ki so skozi stoletja mamile tako mazače kot velike mojstre čopiča, je morda najlepša ravno tista, ki se ponuja z Marofa, skozi njegove kostanjeve drevorede. Mušičeva abstrakcija vsebuje, čeravno stremi k historični veljavnosti, hkrati tudi nespregledljivo domišljijsko, poetično razsežnost. Elementarno skiciran, skrbno očiščen srednjeveški prostor – refleksi na rečni gladini, obrisi logov, travnikov in mehko poraščenih gričev v kontrastu z urbanimi vertikalami, ujetimi v obzidje – zbuja nostalgične učinke, zasanjanost v pokrajine daljne preteklosti. Arheologija tega pogleda sovpada z bogato halštatsko arheologijo samega gledišča, idilično panoramo napolnjuje konservatorski duh. Tu ni prostora za modernizacijo, ni težnje po »progresu«; kot da bi mesto zaspalo v svojem lenobnem okljuku.

Sanjarjenje, romantično vzhičeni Träumerei, predstavlja neko presenetljivo pogosto presečišče poetično navdahnjenih duš, ki so svojo pot križale z mestom, kjer, kot je zapisal Severin Šali, sedanji čas z minulim hodi skupaj. Topografija kot sanjski privid odseva v poeziji, prozi, pismih, dnevniških zapisih; v slikarskih upodobitvah, plesu in glasbi: od Trdine, Ketteja in Jarca do Mateja Dolenca, od Vavpotiča in Jakca do Begića. Pa ne samo v vrhunskih delih, tudi v priložnostnih zapisih nekdanjih dijakov, gostov in obiskovalcev, v spominih poznejših narodnih veljakov lahko sledimo pravi mitografiji, vzhičenemu konstruiranju posebnega genius loci, duha mesta, ki ga tako prepričljivo začrta Novomeška knjiga, nedavno izšla v uredništvu še enega domoljuba, Milčka Komelja. Sentimentalna zaverovanost, fascinacija z odmaknjeno minulostjo, prekipevajoča zaljubljenost v naravne lepote, vsi ti elementi se morda najlepše kristalizirajo v Jakčevi mehkobni likovni viziji, pa morda v Pavčkovih verzih ali Kozinovi glasbi, navdahnjeni z najlepšo »goro, ki poje«, Trško goro.

Vendar se duhovna identiteta mesta nikakor ne izčrpa v takšni afirmativni, pomladniško zaneseni drži. Že Trdinova vizija »Vohonovc«, mesta ovaduhov in nevoščljivcev, nakazuje drugačno, sovražno linijo, v katero se po malem vpišeta Prežihov Voranc in Ivan Pregelj, pozneje tudi Lojze Kovačič in Pavle Zidar. Njeno pregovorno utelešenje je postala Grumova Goga – čeprav njene univerzalne duhovne koordinate ne merijo na povsem konkreten prostor -, njen dvojnik na likovnem področju pa je storija o »lamutovstvu« kot temni strani »jakčevstva«. Goga kot metafora strašljive zadušljivosti, provincialne ujetosti in psihične degradacije predstavlja v dnevni rabi – tudi zunaj mesta – nasprotje tisti novomeškosti, ki jo še najbolje zastopa skovanka »novomeška pomlad«. Ta pomlad, sama po sebi predimenzionirana, že desetletja učinkuje kot neizprosni identifikacijski mehanizem, referenčna točka, ki ambicioznejše mestne kulturne akterje sili bodisi k uprizarjanju kontinuitete ali pa k izrecnemu odmiku; in nemara so tudi učinki »gogovstva« podobni.

Kdor je okužen, je okužen za vedno; kogar se duhovi primejo, (novo)mestno bivanje simultano prevaja v vsakodnevno estetsko, skorajda umetnostno izkustvo.

Demontaža obeh domačih frustracij nas gotovo še čaka. Vendar naj za zdaj zadošča, če ugotovimo, da niza premoreta neko presečišče, in sicer zamisel, da je Novo mesto nekaj drugačnega, da ni zgolj provincialno mestece s toliko in toliko prebivalci. Kolikor se novomeški lokalpatriotizem torej zdi nesorazmeren – in če pomislimo, kaj naj bi gesta obešanja Mušičeve historične rekonstrukcije na ljubljansko steno drugega bila? -, je najbrž zgolj izdelek neke vere, ki se prenaša skozi generacije; ne nujno na vsakogar, temveč le na tistega, ki se pusti zapeljati senzibilni soigri naravnega in zgodovinskega ter se ritualno vpeljati v skrivnosti »novomeške pomladi«. Kdor je okužen, je okužen za vedno; kogar se duhovi primejo, (novo)mestno bivanje simultano prevaja v vsakodnevno estetsko, skorajda umetnostno izkustvo.

***

Novomeški genius loci, ki kot ubesedeni konstrukt dveh stoletij gotovo premore nekaj iluzornosti, ima vendarle povsem otipljive učinke na kulturne prakse, izmenjujoče se v generacijskih valovih. Zadnje desetletje razcveta avtohtonih produkcijskih moči in umetniških subjektov na glasbenem, vizualnem, gledališkem in založniškem področju ter razmeroma dobra ponudba gostovanj osmešita tiste, katerih mantra je, da se (jim) tu »nič ne dogaja«. Kar se dogaja, je morda literarno v tistem aristotelovskem smislu, da nima veliko skupnega z zakoni verjetnosti in nujnosti, ki sicer veljajo za zgodovino – torej z zakonitostmi, ki bi sicer veljale v mestu s podobnimi parametri. (In nekoč se bomo gotovo prebudili v zgodovini, o tem ni dvoma.) Če sploh kaj, idilo kazi notorično slabo domače povpraševanje po tej skoraj ekscesni ponudbi. V času velikega nacionalističnega prebujanja Levstik v spisu o dolenjskem Rimu med prvimi omenja »zidaniško« diagnozo, po kateri naj bi Dolenjci duševno in ekonomsko zaostajali zaradi navezave na vinograd in rdečkasto kislico. Izpeljanke te diagnoze živijo še danes, in ne brez zrna soli; razlika je le ta, da je prebujenost v ekonomskem smislu zdaj zmerno visoka, medtem ko »duševne kreposti« ostajajo pod vprašajem.

Toda formula E-(stetika) / E+(konomija) grozi mnogo bolj kot Levstikova rekonstruirana kraljmatjaževska otopelost E-/ E-. Grozi od vseh strani, pri čemer so te strani mišljene najprej v prenesenem pomenu (le berimo globalizacijo skozi razvpiti Kosovelov Kons 5), takoj zatem pa tudi v povsem dobesednem – nepovratna degradacija podeželja napreduje v predmestna in mestna okolja. Zato sem se odločil, da tu ne razgrnem lastne vizije mesta. Morda se bojim, da je preveč utopična ali preveč retro, četudi premore svoj futuristični moment. Morda se preveč bojim, da bo izžarevanje lokalnega geniusa – kolikor se to sploh zdi mogoče – zgrešilo prihodnje »mrežopletalce«, kot je nesrečno zgrešilo zadnji niz lokalnih oblastnikov. Vsekakor prihodnost, uzrta s halštatskih vzpetin ali od drugod, ni videti rožnata.