Dolenjski interesi v prestolnici

macedoni.JPGLetošnje državnozborske volitve nam, volilcem v dolenjski metropoli, odpirajo staro rano glede minimalnih možnosti izvolitve poslanca v državni zbor iz enega od obeh novomeških volilnih okrajev. Sistem volitev po sedaj veljavni ustavi in volilni zakonodaji ne predvideva, da bi bil posamezen poslanec zastopnik lokalnih interesov volilnega okraja, v katerem je bil izvoljen, saj zastopanje lokalnih interesov pokriva državni svet, v katerem sedijo izbrani zastopniki lokalnih interesov. Toda realnost je drugačna.

Precejšen delež denarja iz državnega proračuna predstavljajo investicije (ki pa niso, kot je odločanje, skoncentrirane zgolj v Ljubljani) in seznam želenih investicij je vedno nekajkratnik realnih zmožnosti vsakoletnega proračuna. Na kakšen način se oblikuje prednostni seznam, je logično, saj mora dokument sprejeti večina poslancev. Tako običajno ob sprejemanju državnega proračuna potegnejo za svoj kraj kakšno drobtinico tudi opozicijski poslanci. Seveda potem vsi odigrajo igro brezkompromisne koalicije in neskončno kritične opozicije in državna pogača je vnovič za eno leto razdeljena.
Poslanca iz svojega kraja se torej izplača imeti. To prav gotovo zelo dobro vedo Zasavci (ki z nami Dolenjci, Belokranjci in Posavci sestavljajo 6. volilno enoto). Vsake volitve jim prinesejo vsaj 3 poslance in potem je bolj stvar »pike na i«, če večina teh poslancev prihaja iz vladajoče koalicije. Novo mesto pa si v zadnjih 3 mandatih ni nikoli uspelo izvoliti neposredno izvoljenega poslanca v državni zbor. Sicer je res, da so nas reševali izvoljeni ministri iz tega konca Slovenije, ki so izpraznili mesto tudi za kakšnega novomeškega poslanca. Volilnemu sistemu primerno potekata tudi izbor kandidatov in potek volilne kampanje, saj prvoligaški politiki običajno ne kandidirajo v Novem mestu oz. nimamo nobenega prepoznavnega poslanca, ki bi kruh v državnem zboru služil skozi več mandatov.

Vendar niso samo poslanci državnega zbora tisti, ki zastopajo interese domačega kraja v prestolnici. Posamezen lokalni lobi običajno sestavljajo vsi funkcionarji oz. drugi visoki uradniki, ki prihajajo iz določene regije oz. jih veže regionalno poreklo ne glede na kasnejšo selitev v prestolnico. Značilno za te lobije je, da so zelo poenoteni glede ključnih razvojnih projektov svoje regije in so ne glede na strankarsko pripadnost ob odločanju o teh vprašanjih poenoteni. Taka enoznačnost pogosto izhaja iz enake poenotenosti njihovih volilcev glede teh ključnih razvojnih projektov. Tako si posamezen politik tudi ne more privoščiti odstopanj od lokalnih pričakovanj.

macedoni.JPG

foto Boštjan Pucelj

Novo mesto ne samo, da ima nesrečno roko pri opredelitvi sedanjih volilnih enot in okrajev, ampak je dodatno kaznovano z odsotnostjo enotnega dolenjskega lobija v Ljubljani. Ni mogoče sicer trditi, da si vsak »dolenjski« posameznik (vključno z vsemi poslanci v zadnjih mandatih) na ključnih mestih ne prizadeva za zagotovitev čim večjega števila financiranih dolenjskih projektov, vendar so to le redko velike zgodbe. Tako verjetno tudi ni naključje (kljub temu da bi lahko krivili trebanjske cestne zdrahe), da bomo zadnji celoten krak avtocestnega križa odpirali prav na dolenjski strani. In verjetno tudi ni naključje, da so bili Primorci prvi (ter skoraj hkrati Štajerci) deležni celotne avtocestne povezave do prestolnice. Prav tako je oživitev razvoja visokega šolstva v Novem mestu, ki smo ga deležni v zadnjem letu, bolj sad dela posameznikov in njihovega neposrednega vpliva kot pa sistematičnega dela vseh dolenjskih vplivnežev. Še danes se spomnim, da so Primorci že sredi 90. let prejšnjega stoletja vsi v en glas ob vsaki priložnosti, pa naj je bilo to v Ljubljani, Kopru ali Gorici, lobirali za tretjo univerzo. In so jo potem tudi dobili, čeprav so bile ovire neprimerno večje, kot so danes za ustanovitev nove univerze.

Potem pa si seveda lahko zastavimo vprašanje, kateri so ti ključni dolenjski (oz. novomeški) razvojni projekti poleg dograditve avtoceste in ustanovitve novomeške univerze. In se lahko spet vrnemo v realnost našega lokalnega okolja. Ali imamo ob načinu dela sedanjih lokalnih elit sploh jasno začrtane oz. opredeljene strateške razvojne programe? Vsekakor je nekaj narobe, če direktor Krke oz. predsednik dolenjsko-belokranjske gospodarske zbornice v javnosti večkrat opozorita na nedograjeno avtocestno povezavo kot lokalni politiki.

Novemu mestu bi gotovo koristil večinski volilni sistem za volitve poslancev v državni zbor. Tako bi imeli vsake štiri leta volilno soočenje dosedanjega poslanca, ki bi mu gledali pod prste za minula 4 leta, in na drugi strani njegove izzivalce. Manj bi bilo odločanja po strankarski pripadnosti in več po konkretnih dejanjih. In tako bi počasi lahko zgradili tudi bolj uspešen dolenjski lobi v Ljubljani. Zaenkrat so to glede na način in vsebine trenutne volilne kampanje bolj ali manj le želje.

Objavljeno v Volitve 2008