Afera Janša, afera Pop TV in novomeški poslanec

Afera Patria je razkrila dno slovenske družbe. 1. Oblast je reagirala panično – napad nase je interpretirala kot napad na državo in nas s tem vrgla nekaj stopenj nazaj v predzgodovinsko družbo. Oblast po modernem pojmovanju namreč izvira iz ljudi in je za ljudi, in če ne služi ljudem, potem je zamenljiva. Medtem ko je država sinonim za skupnost in kot taka nedotakljiva. Vlada Janeza Janše pač ni in nikoli ne bi smelo biti enako Republika Slovenija. 2. Popolnoma so zatajili tudi mediji. Kot mrhovinarji so zapodili v afero Patria in popolnoma pozabili na temeljno poslanstvo medijev v času predvolilne kampanje: bolj ali manj poglobljeno soočenje programov konkurenčnih strank.

Celotna javnost ve, da Janez Janša trdi, da je nedolžen. Celotna javnost tudi ve, da Borut Pahor o tem ne želi govoriti. In dva tedna je trajalo, da je to sporočilo prek naših medijev prišlo v naša ušesa. Medtem smo pozabili, da nas v resnici zanima, v kakšen šole bodo hodili naši otroci, kakšno zdravstvo si želimo, kako se bo Slovenija odzvala na bližajočo se gospodarsko krizo.

V predvolilni kampanji strankarski šefi niso govorili niti o Primorski niti o Dolenjski niti o Gorenjski niti o Štajerski. Ukvarjali so se pač z oklepniki in s finsko televizijo in neobičajnimi notami zunanjega ministrstva. Seveda pa o tem govori dobrih tisoč kandidatov za poslanca v državni zbor. Vsak od njih obljublja, kaj vse bo storil za svoj okraj ali okrajčič.

Žal so te obljube večinoma povsem privlečene za lase. Njihov namen je pridobiti volilce, ki mislijo, da oddajajo svoj glas za to, da bodo na njihovi ulici postavili svetilko, v resnici pa odločajo o tem, če smo malce zlobni, kdo bo delil mesta v nadzornih svetih in raznih sekretariatih.

Po drugi strani pa je res – državnozborske volitve se čedalje bolj prevešajo v lokalne volitve. Kandidati povsem odkrito govorijo o tem, da je poslanski sedež namenjen temu, da se tam brani povsem parcialne lokalne interese. »Če Novo mesto ne bo imelo poslanca,« pravijo, »potem ne bo denarja za naše projekte.« Če to drži – in očitno drži, saj o tem govorijo vse politične stranke -, potem je državni zbor – se pravi zbor, ki ima ustavodajno moč – postal zbor, ki je namenjen kršenju slovenske ustave: poslanci so namreč predstavniki vseh ljudi, ne le nekega okraja, v katerem so bili pač izvoljeni. Še posebej je to problematično, saj vsak okraj seveda nima svojega poslanca, medtem ko imamo okraje, iz katerega sta izvoljena celo dva.

Namesto da bi stranke – in ne pozabimo na vlogo medijev, ki tako govorico nekritično povzemajo – ustvarile visoko politično kulturo, v kateri bi se poslanci zavzemali za vse projekte, za katere menijo, da so dobri (pa naj prihajajo iz Nove Gorice ali iz Srebrnič), njihovi kandidati čedalje bolj govorijo o tem, da morajo volilci razmišljati o tem, da bo njihov okraj vendarle imel svojega predstavnika! S to argumentacijo na letošnjih volitvah nastopa tudi novomeški župan, ki ne nagovarja toliko s pozicije Socialne demokracije (ki, po drugi strani, trdi ravno to, da bo s tako logiko ravno prekinila!), na katere listi bo nastopil – ampak s pozicije lokalne skupnosti: češ, če hočete, da bo uresničen program, ki ste ga izvolili na lokalnih volitvah, me morate sedaj voliti še na državnozborskih. Morda bo župan naslednje leto ugotovil, da mora, da bi uresničil svoj program, kandidirati tudi na volitvah za evropskega poslanca!?

Sicer pa je volilni sistem v Sloveniji res dokaj absurden in – čeprav se ustavno sodišče s tem mnenjem na formalističen način ne strinja – tudi krivičen. Ta sistem namreč omogoča, da določeni volilni okraji več volitev zapored dobivajo svoje poslance, medtem ko določeni okraji ostajajo brez njih. O tem, kdo bo sedel v parlamentu, namreč ne odločijo neposredno volilci – ti odločijo le o številu mandatov. Kdo pa bo te mandate zasedel, pa se določi v nekakšni znotrajstrankarski tekmi, ki je za javnost povsem zakrita. (Predvidevamo lahko, da so boji znotraj strank še toliko bolj krvavi kot tisti med strankami.)

Na zadnjih volitvah pred štirimi leti je tako Novo mesto ostalo brez poslanca, medtem ko so dobili Posavje tri, Zasavje tri, Trebnje pa dva poslanca. (Ivan Grill je v državni zbor prišel po tem, ko je za ministra odšel Andrej Vizjak, eden izmed poslancev, izvoljenih v Posavju). Podobno je bilo na volitvah pred osmimi leti in tudi pred dvanajstimi leti ni bilo nič drugače.

In dlje ko ta sistem traja, bolj odkrito in agresivno je lobiranje na podlagi lokalnega interesa. Poslanci utrjujejo svoje položaje in so jih čedalje teže pripravljeni prepustiti komur koli drugemu iz iste stranke. Povsem odkrito se že govori o primorskem lobiju pa o posavskem lobiju pa o tem, da Dolenjska nima svojega lobija.

Volilni sistem nenačelne politike delno sili v to, da skrbijo predvsem za enega od oseminosemdesetih okrajev, ne pa za interese celotne države. Res je, da se ta logika na dolgi rok prej ali slej obrne proti stranki, pa vendar je še kako močna in ima tudi neposredne učinke pri delitvi državne pogače. In seveda noben poslanec, ko je enkrat izvoljen, ni pripravljen tvegati in očitno absurden volilni sistem spremeniti. Vsaka sprememba namreč ogroža njegovo vnovično izvolitev čez štiri leta. Tako je propadel poskus prejšnje vlade, da bi ukinili volilne okraje in uvedli absolutni preferenčni glas. V državnem zboru se je tedaj na hitro sestavila koalicija »okrajnih lobijev« (nekateri ji rečejo bolj estetsko kar koalicija županov), ki je preprečila tak poskus uzakonitve bolj pravičnega volilnega sistema.

Ker se je v tem mandatu ustanovila stranka Zares in ker so se politične karte v zadnjem mandatu temeljito premešale, bo morda tokrat nastopil tudi čas za »novomeškega« poslanca. Toda s tem globlji problem (prevlada lokalizma nad regionalizmom) sploh ne bo rešen, ampak se bo še poglobil.