Občinski prostorski načrt: Ni ljudi, ni denarja, ni gospodarja

Novomeška občina, kot sicer v tem času še cela vrsta drugih slovenskih občin, pripravlja nov strateški prostorski dokument, ki bo povedal kje in kako lahko tu zidamo. Dokument torej ne bo le strateški, ampak v marsičem namenjen kar izvedbi. S prostorskim dokumentom želi občina za pozidavo odpreti, kakor kaže, tudi zelo obširna zemljišča, ki doslej še niso bila namenjena gradnji.

Največ za stanovanja, centralne dejavnosti in proizvodnjo. Te površine pa v nemajhnem delu načrtuje kar na najboljših kmetijskih zemljiščih. Glede na to, da stvar traja že tako dolgo, bi pomislili, da gre vse skupaj naprej sila premišljeno, a bolj kot sami premišljamo o tem delu občine, bolj se kaže, da je zadeva vse prej kot premišljena.

Ljudi nam bo zmanjkalo

Bolj kot za trenutek izpostavljeno dejstvo dvomljivega slovesa, da občina želi z novim dokumentom investitorjem omogočiti poseganje na najboljša kmetijska zemljišča, to pač vsaj v mejah tako imenovanega mesta ne bi smel biti najizrazitejši konflikt, pa skrbi dejstvo, da občina za odpiranje novih stavbnih površin pravzaprav sploh nima zadostnih utemeljitev.

Prvo, na kar se gre pri vprašanju odpiranja novih površin za pozidavo ozreti, je, kaj sploh kažejo demografska gibanja, ki so eden ključnih vzgibov prostorskega razvoja. Na spletni strani občine nam je denimo na razpolago par let stara študija, ki jo je pripravil urbanistični inštitut. Študija kaže, da Novo mesto po naravnem prirastku sploh ne more računati na kakšno povečanje prebivalstva v naslednjih desetletjih. Ob predpostavki, da bi bilo nekaj migracij v mesto v povezavi z razvojem gospodarstva, pa se pričakuje manjšo rast. A predpostavka, da bi se število prebivalstva povečevalo za kakih 250 ljudi na leto, se v letih od 2003 do danes ni izkazala za pravilno, saj tega povečanja enostavno ni zaznati. Ob odpiranju novih površin za bivanje v izvenmestnem prostoru in v sosednjih občinah, kjer so zemljišča celo cenejša, ob vse večjem naslanjanju proizvodnje na sodobno tehnologijo in ob nerodnem upravljanju oblasti z mestom ter ob slabi promociji Novega mesta v investitorskih krogih, pa si bistvenega povečanja ne moremo obetati niti v prihodnje. S tem pa tudi ne novih potreb po stanovanjski gradnji.

Novi prostorski načrt občine je pripravljen nepremišljeno. (foto Tomaž Levičar)

Že sedaj je dovolj prostora za vse

Vendarle pa lahko kot nepoboljšljivi optimisti upamo na nepričakovano, morda na rojstvo kakšne povsem nove tovarne ali kakega drugega magneta za priseljevanje v Novo mesto, ki bi res lahko bistveno povečal povpraševanje po stanovanjih in površinah za proizvodnjo, posledično pa tudi za trgovino, razne storitve, rekreacijske površine in ostalo. To je sicer možno, a glede na dosedanje delo občine zelo malo verjetno. Čudeži se pač ne dogajajo radi.

Toda pogled na prostor današnjega mesta in v njegove prostorske akte nas strezni že v drugo. Ne le torej, da si resnici na ljubo ne gre obetati kakega povečanja prebivalstva in s tem povezanih gradenj, pač pa je moč ugotoviti, da je v Novem mestu že v okviru obstoječih stavbnih površin na voljo dovolj kapacitet za umestitev stanovanjskih enot za več tisoč prebivalcev, pa naj si gre za investicije na še nepozidanih površinah ali pa, kar bi bilo še bolje, za prenovo degradiranih urbanih območij in nasploh za bolj intenzivno rabo prostora. Seveda, dokler bo občina načrtovala svoje prostorske kapacitete ob predpostavki 30 ljudi na hektar, kar ob naslednji predpostavki, da je gospodinjstvo veliko 3 ljudi, pomeni 10 gospodinjstev na hektar oziroma ena hiša na 1000 kvadratnih metrih, nam bo stavbnih površin seveda tako rekoč vekomaj primanjkovalo. A taka razsipnost s prostorom se mora končati.

Predrag prostorski razvoj

Novomeška občina je že danes izredno draga. Ni draga le za svoje prebivalce, pač pa še posebej za občinski proračun. Zaradi razpršene gradnje, zaradi številnih naselij, razmetanih po prostoru občine, zaradi prevelikih gradbenih parcel in nasploh zelo slabo izkoriščenega prostora so občinski, družinski in še kakšni proračuni talci gradnje in vzdrževanja številnih kilometrov cest, vodenja neučinkovitega javnega prometa, gradnje obsežnega omrežja komunalne infrastrukture, skrbi za preštevilne šole in vrtce …

Pravzaprav čudi, da mestne oblasti pogled na razmerje med proračunskimi možnostmi in investicijskimi potrebami, ki jih je tak nesmotrn razvoj prostora izzval, ne strezni vsaj pri koncipiranju prihodnjega razvoja prostora. V prvi vrsti bi morala občina iskati možnosti intenziviranja rabe obstoječih stavbnih površin, tistih, ki so že kar najbolje priključena na infrastrukturo in opremljena z vsemi za kakovostno delo ali bivanje potrebnimi programi, ne pa odpirati povsem novih območij za pozidavo, ki jim občina celo niti ne bo mogla slediti s svojim finančnim vložkom.

Območje Grabna je predvideno za razvoj športne infrastrukture. Ob tem je potrebno opozoriti, da občina že do sedaj športne infrastrukture ni uspela realizirati.

Razvoj mesta in posebej praktično hkratno odpiranje možnosti pozidave na vseh mogočih koncih in krajih pač od občine, če ta želi ali ne, terja tudi sodelovanje pri razvoju cest, komunalne infrastrukture, nenazadnje tudi družbene infrastrukture. Pogled na slabo vzdrževane vrtce in šole, kulturne hrame, na že vrsto let preluknjane ceste, na nezgrajeno kanalizacijo in pomanjkanje čistilnih naprav … mi ne vpliva upanja, da bi občina prostorski razvoj, ki ga veselo riše na papirju, lahko v doglednem času uresničila v prostoru. Nastali bodo le še večja zmeda in stroški.

Če bi občina omejila prostorske možnosti za razvoj, posebej za stanovanjski sektor, bi navedla investitorje, da iščejo rezerve v obstoječem prostoru. Teh rezerv je seveda več kot dovolj, pa naj si gre za prostore sredi obstoječih naselij, za degradirana območja, celo za podstrešja staromestnih hiš, za prostor na prevelikih gradbenih parcelah vsepovsod po mestu … V minulih nekaj letih se je na par dobrih primerih izkazalo, da se to tudi v Novem mestu sicer da, če je volja. Alternativne možnosti torej so.

Nenazadnje bi občina lahko uporabila staro dolenjsko kmečko pamet, ki ve, da ne gre po nepotrebnem zidati povsem na novo, ampak da je ceneje urediti stanovanje na podstrešju hiše staršev s prizidkom ob njej ali pa zgraditi novo stavbno na mestu stare. Za naš čas in naše razmere bi ta modrost bila kar pravšnja.

Iz manjše delavnice je nastala velika tovarna na lokaciji, ki ni primerna za industrijo takih razsežnosti.

Še obstoječih nalog ne zmore

Čudi pa tudi to, da občina enostavno ne vidi, da ima že s sprejetimi, veljavnimi prostorskimi akti, celo z izvedbenimi prostorskimi akti, naloženih cel kup nalog, komaj pregleden kup nalog. Na papirju občinarji denimo veselo rišejo nove športne površine in celo športne dvorane, a v resnici v mnogih dosedanjih letih niti športno-rekreacijskega kompleksa Portoval ne zmorejo dograditi v celoti, celo navadne telovadnice v Stopičah že leta in leta ne. Enostavno ni jasno, kje bo občina našla denar za načrte, ki jih riše.

Nov načrt pač ne odpira le novih možnosti za zasebne investicije, pač pa odpira občini tudi celo vrsto obveznosti. Zasebnik bo pač že zgradil nova stanovanja, morda jih bo lahko komu celo prodal. Toda ali bo občina zmogla ob tem urediti nova igrišča, nove ceste, zagotoviti javni promet, čiščenje cest, nenazadnje pluženje, javno razsvetljavo, bo lahko poleg zgradila vrtec in šolo? Ne bo zmogla. Kajti občina zaradi slabega urbanizma in še slabšega gospodarjenja danes ne more ustrezno poskrbeti niti za svoj obstoječi stavbni fond, kaj šele, da bi tega posodabljala. Komajda se kdaj, pač kvečjemu, če zraven pristopi država, loti rekonstrukcije kakega kratkega odseka ceste, izgradnja knjižnice se vleče že ducat let, Glavnega trga še vedno ne more niti zasilno zaflikati, muzejske stavbe so v vse slabšem stanju, o Narodnem domu si celo govoriti več ne upajo, neprofitnih stanovanj občina praktično sploh ne gradi, zelenih površin, celo otroških igrišč še vzdrževati ne more kakovostno, univerzitetni kampus ne napreduje po pred leti predvideni dinamiki, kolesarskih stez in pločnikov, ki jih ima več kilometrov predvidenih z že sprejetimi načrti, ne gradi, novih mostov in cest praktično ni, parkirnih površin ni nikjer dovolj, tržnica razpada, vrtci razpadajo, vse bolj so na tleh tudi osnovne šole … Dvomim že, da občinski možje sploh še vedo, da je mogočna razlika med risanjem na papirju in gradnjo v prostoru, ko pa lahko vidimo, da niti desetinam obstoječih pomembnih nalog občina s svojim kadrom in svojim proračunom še zdaleč ni kos.

Novo mesto bo moralo poiskati ravnotežje med naravo, industrijo in prometom.

Seveda je v Novo mesto treba privabiti nove investitorje, tudi s tem, da se jim ponudi prostorske možnosti za razvoj. Toda dokler bo občina to počela na način, da si bo s tem neprestano in praktično proporcionalno večala tudi obseg lastnih obveznosti, bomo stali v začaranem krogu nezmožnosti smiselne izgradnje prostora in brez najmanjše slutnje konca ali izhoda. Bodimo vendar realni in pametni!