Jože Kotar, slikar

intervjukotar-1.jpgJože Kotar se je kot slikar preizkušal in izpopolnjeval v mnogih evropskih mestih. Čeprav je brez uradne akademske izobrazbe, njegove slike visijo v ambasadah, galerijah in zasebnih zbirkah. Njegova pot do prepoznavnega umetnika ni bila najlažja. Pravi, da je kar štiri leta prenašal kante za smeti, cele noči pa slikal in upal, da se mu bo uspelo dvigniti iz likovne teme.

Danes je priznan slikar s statusom svobodnega umetnika in človek, ki mu očitajo, da se druži s politiko. Trenutno se v svoji delavnici posveča figuraliki, o kateri meni: »Prepričan sem, da je figurativno slikarstvo odmaknjeno od povprečnega drugorazrednega slikarstva. Figura je v slikarstvu prva liga, vse ostalo je blef, zavit v celofan …« Trenutno pripravlja dve razstavi v Sloveniji in eno v tujini. V svojem prijetnem ateljeju na novomeškem Bregu pa se druži s prijatelji ter ure in ure ustvarja. Novega mesta ne občuti najbolj pozitivno: »Novo mesto ni spodbuden kraj za kreativnega ustvarjalca. Pa vendar, tu sem pognal korenine in tu je treba vztrajati in spreminjati stereotipe.«

Kdaj ste se prvič srečali s čopičem?

Pravzaprav zelo mlad, v osnovni šoli. Spominjam se, da sem dobil slabo oceno, ker nisem naslikal modre reke, saj sem gledal vodo v kozarcu. Prav resno pa sem začel slikati pri enaindvajsetih letih. V Beogradu sem naslikal monumentalni portret tovariša Tita, pri dvaindvajsetih pa sem bil soustanovitelj likovne skupine Vladimir Lamut. Nato je sledilo nekaj razstav po Sloveniji in celo na Poljskem.

Ali je še kdo v vaši družini umetnik, izhajate iz umetniškega okolja?

Moji starši niso imeli posluha za ta poklic in so me vseskozi odvračali od umetniških poklicev. Prav mati si je želela, da bi v življenju počel kaj bolj »resnega«. Moram pa se pohvaliti, da imam v družini naslednike, vsaj kar se kulturnikov tiče. Hči Klavdija že nekaj let vodi in sooblikuje dolenjsko kulturno podobo pri JSKD, mlajša Ana pa trenutno še študira, in sicer na akademiji za likovno umetnost.

intervjukotar-2.jpg

V večjih podjetjih, kot so Mercator, Petrol, Lek, so glavni direktorji tudi samooklicani likovni kritiki in delajo dodatno zmedo na področju trženja slik. (foto Jaka Šuln)

Zelo mladi ste se odpravili v Pariz. Je šlo morda za avanturistični duh ali za likovno izpopolnjevanje? Ali je Pariz še dandanes privlačen za mlade umetnike?

V mladosti je bilo v meni veliko avanturizma. Že pri sedemnajstih letih sem hotel v Združene države, pol leta kasneje pa so me vrnili iz Avstrije, ker sem bil brez potnega lista. Ko pa sem odslužil vojaški rok, sem postal svoboden kot ptica. Sprva sem načrtoval pot v Avstralijo, kasneje sem se zadovoljil s Francijo. Imel sem dobrih dvajset let, ko sem stal na Gare de Lyon v Parizu. Je pa res, da je imel Pariz pred tridesetimi leti še sloves francoskih impresionistov in postimpresionistov, Van Gogha, Gaugina, Moneta, Maneta, Suzan Valadon in mnogih ostalih slavnih imen. Danes Pariz ni več mesto, kjer bi iskal tokove sodobne umetnosti. Stvar se je preselila v Kassel, Berlin, Tokio, New York. Danes gre za popolnoma drugačno dojemanje umetnosti. Govorimo o konceptualni umetnosti. Mladim bi svetoval, da je tujina nujno potrebna za razvoj, menim pa, da trenutno to ni Pariz.

Koliko časa ste živeli v Parizu? Kaj ste tam počeli in s čim ste se preživljali?

Slovenski kipar Vladimir Štoviček me je poslal v Pariz svojemu sošolcu z likovne akademije v Pragi, in sicer velecenjenemu pariškemu mojstru umetnosti Jaru Hilbertu. Hilbert je bil osebni slikar kralja Faruka v Egiptu in je bil sestavni del kraljeve akademije. V Parizu pa je bil odlikovan z zlato medaljo oficirja za umetnost. Slikal je portrete golih Fatim za bogate ljudi iz arabskih krogov. Kasneje je slikal pariške mostove in meščanske portrete. Pri njem, v njegovi izjemni delavnici v Ville de Avray na Pont de Sevres sem se učil risanja in slikanja. Življenje je bilo zelo težko, ker sem bil vseskozi brez domačih, denarja in prijateljev. Po ulici sem portretiral ljudi, pomagal v delavnicah, kjer so restavrirali spomenike in izdelovali posmrtne maske. Na Montmartru pa sem slikal pariško veduto, ki je bila prepoznavna za radovedne in doživetja željne turiste. Moram reči, da je bilo življenje v Parizu težko, zato sem se za nekaj tednov preselil v Lens, v Pas-de-Calais med poljske in slovenske rudarje. Ko se prišel domov, sem imel le 49 kilogramov, toda kljub temu nabit z izkustvi in novo energijo.

intervjukotar-3.jpg

Likovni kritiki ali slepo sledijo zapadlemu svetu ali pa so poceni prodane duše, ki stanejo od 200 do 500 eur.

Živeli ste tudi drugje, v Regensburgu, Zürihu, Münchnu, Baslu, Stuttgartu, Beogradu, Prištini? Kaj pa ste počeli tam?

Prvo sliko v življenju sem prodal v Baslu, in sicer patologu Aleksandru Patakiju, ki je bil madžarkega porekla. Bil je precej bogat in rad je imel umetnost. Naslednji dve sliki pa sem prodal v Regensburgu advokatu Theodorju Götzu. Advokatov prijatelj je bil profesor na likovni akademiji v Passau T. G. Sellner. Ta srečanja so mi odpirala nova znanja in poznanstva. Pa tudi reka Regen je bila podobna moji Krki. Na splošno sem se takrat že obračal proti nemškemu ekspresionizmu in nemško govorečim deželam. Posebno poglavje pa sta Kosovo in Priština. Sodeloval sem pri postavitvi muzeja Boro i Ramis in na koncu dobil odlikovanje Rivista K. Mitrovicë.

V katerem mestu oz. kraju ste se počutili najbolje in kdo vas je prvi priznal kot umetnika?

Najbolje sem se počutil v mestu Sisteron v francoski Provansi. Je na Napoleonovi poti in prav Napoleon Bonaparte je za to mesto dejal, da je eno izmed najlepših na svetu. Počutim se resnično kot doma. Še danes. Kar pa se tiče priznanj – pravi ustvarjalci ne dajo veliko na ta papirnata priznanja, ker jih žene nemirni notranji duh. Strinjam pa se, da je za mladega nadobudnega ustvarjalca pomembno, da priznanje dobi čim prej, da se izoblikuje v močno in čvrsto osebnost. Zame je prišlo to priznanje veliko prepozno.
Kot umetnika, kot pravite, pa me je prvi priznal in mi podelil tudi prvo veliko mednarodno priznanje piranski ex tempore, nato pa še pred leti občinski svet Mestne občine Novo mesto, ko mi je podelil Trdinovo nagrado za dosežke v slikarstvu.

Postali ste likovno prepoznaven umetnik doma in v tujini, čeprav ste brez uradne akademske likovne izobrazbe. Kako vam je to uspelo?

Štiri leta sem prenašal kante za smeti, cele noči pa sem slikal in upal, da se mi bo uspelo dvigniti iz likovne teme. Izjemno veliko napora sem vložil v premagovanje ovir, ki so mi jih postavljali slamnati kulturniki.
Imel sem srečo, da sem na svoji poti srečal veliko imenitnih ljudi, ki so me moralno in intelektualno podpirali. Najprej pleterski prior pater Drolc, kasneje Maks Vale, Vladimir Štoviček, Jaro Hilbert, Theodor G. Sellner in mnogi drugi.
Veliko pa so mi pomagali stroka in ljudje iz nje. Iz tujine sem dobival pisma uveljavljenih slikarjev, naj nadaljujem in vztrajam. Prejel sem več kot trideset nagrad, moje slike so visele v ambasadah, v galerijah in zasebnih zbirkah, napisanih je bilo ogromno člankov o mojem slikarstvu, tako da me v javnosti niso mogli več spregledati.

intervjukotar-4.jpg

Po odločbi ministrstva za kulturo imate status samostojnega likovnika, torej ste samozaposleni v kulturi. Se lahko slikar preživlja samo s slikanjem ali mora ob tem početi še kaj?

Imel sem izjemno veliko sovražnikov. Pravzaprav jih je motilo že to, da sploh obstajam. Spominjam se, da je znani novomeški profesor hodil po podjetjih in jim žugal, naj vendar že enkrat onemogočijo moje razstavljanje. Slikarji, ki sem jih vabil v likovno društvo Vladimir Lamut, so mi najprej pokazali ostre zobe. Bil sem v hudi stiski in brez statusa. Spominjam se tudi, da je prof. dr. Stritih takrat analiziral mojo slikarsko pot in ugotovil, da sodim v krog akademske drže in filozofije.
Leta 1989 mi je pet članov strokovne komisije ministrstva za kulturo podelilo status slikarja. Danes imam prek tristo razstav in množico tujih in domačih nagrad in še vedno trdim, da je življenje slikarja, samozaposlenega v kulturi, izjemno težko. Še posebej zaradi trenutne vodilne politike, ki meni, da je umetnost le nujno zlo in je zato ne upošteva in podpira v dovolj veliki meri. Politika se ne zaveda, da je umetnost paradni konj vsake civilizirane družbe.

Po poklicu ste elektroenergetik. Kako se lahko to povezuje s slikarstvom?

Henri Mattise je nekoč dejal, da »slikar ne postaneš, slikar se rodiš«. Torej si ali pa nisi. Moj poklic je sedaj slikar, ker imam licenco in status. To pa sem si pridelal s trdim in z mukotrpnim delom skozi leta in leta vztrajnosti. Res pa je, da sem se najprej izšolal za elektroenergetika. Tudi na tem področju sem bil precej uspešen, saj sem na patentni zavod v Ljubljani prijavil kar nekaj uspešnih patentov. Umetnost na sploh pa je večplastna in zahteva od avtorja široko razumevanje in dojemanje časa ter prostora. Biti mora aktualen in inovativen kot v vsakem drugem poklicu.

Kaj pravzaprav slikate? Kakšne motive in tehnike uporabljate?

Moje slikarstvo je živa stvar in se nenehno spreminja. Gre za raziskovanje in razvoj. Koraki so majhni, a temeljiti in pretehtani. Nerad se podajam v vode, kjer ne zmorem plavati. Gre za majhne korake za človeštvo in velike za mojo osebnostno rast. Trenutno sem na figuraliki. Slikam plesalke In Fashion Stage.
Prepričan sem, da je figurativno slikarstvo odmaknjeno od povprečnega drugorazrednega slikarstva. Figura je v slikarstvu prva liga, vse ostalo je blef, zavit v celofan. Govorim za figuro v širšem pomenu, da ne bo pomote.

France Zalar, likovni kritik, je nekoč o vašem slikarskem delu zapisal: »Vsako Kotarjevo delo nas utegne presenetiti, eno z vibracijo, drugo z barvo«. Kako bi vi opisali svoje umetnine?

Lepo je opisal moje slike. Barve in njihove vibracije. Sem slikar kolorist. Barva ostaja v meni osnovni izraz čustvenih doživetij. Lahko se izražam v tisočerih barvnih kombinacijah, odvisno od trenutnega počutja ali slikarske inspiracije. Nekoč je moj prijatelj Dušan Janez Obrč ob gledanju mojih slik vzkliknil: »Colores mecum porto«, kar pomeni: »Barve nosim vedno s sabo.« In zadel me je v srce. To sem jaz.

Kdo kupuje vaše slike, kakšni so ti ljudje in s čim se ukvarjajo? So to premožnejši ljudje, podjetniki ali čisto naključni kupci?

Moje slike kupujejo pravi ljubitelji lepih reči. Predvsem so to intelektualci iz drugega sveta. Največkrat so to odvetniki ali pa zdravniki in znani pevci. Med njimi pa ni znanih slovenskih direktorjev. Ti so po večini naravnani mimo umetnosti, v biznis, in čakajo na darila, ki jih pogosto dobijo. V večjih podjetjih, kot so Mercator, Petrol, Lek, so glavni direktorji tudi samooklicani likovni kritiki in delajo dodatno zmedo na področju trženja slik. Tovarna zdravil Krka je še eno redkih podjetij v Sloveniji, ki ima nekoliko več posluha za umetnost.

intervjukotar-6.jpg

Kaj pa cene vaših slik? Kateri slovenski avtorji se trenutno najbolj prodajajo?

Cene slik v svetu se določajo na interakcijah, torej avkcijskih hišah, kot je Sotheby’s in Christy’s. Pri nas teh hiš ni, torej smo zaenkrat prepuščeni noremu slovenskemu trgu. Nekateri »levi« slikarji srednje generacije postavljajo svojim slikam cene, ki dosegajo zneske tudi 10 000 eur, še bolj nori 15 000 eur ali celo 20 000 eur, vredne pa niso piškavega groša. Za takšne denarje se dobi že grafika Pabla Picassa ali Joaa Miroa. Bogati Slovenci pa so nori na slovenske impresioniste. Samo da diši po enem izmed njih (recimo Jakopiču), so pripravljeni odšteti tudi do 300 000 eur v gotovini. Celo na črno, pod mizo. Takih zbiralcev je zelo veliko. Predvidevajo, da bodo čez noč še dodatno obogateli.
Moje slike pa kupujejo izključno ljudje, ki imajo radi moj način in moje razmišljanje in so zbiralci. Ceno pa določata tudi trg in kupec. Pri meni velja, da ceno postavi kupec. Če je dovolj visoka, gre iz ateljeja, če pa ne, pa »hvala lepa« in ostane v zbirki. Žal pa je prodaja živečih avtorjev v veliki meri odvisna od lobijev in povezav v politiki.

Kakšno je splošno finančno stanje slikarjev v Sloveniji? Govori se, da je nekaj zelo premožnih. Med katere sodite vi?

Imamo peščico fantastično premožnih slikarjev. Težko je govoriti o imenih, ker nekateri živijo med nami. Je pa naš, na žalost že pokojni, slikar Zoran A. Mušič med petdesetimi najbolj prodajnimi slikarji na svetu. Slike so se že devetdesetega leta prodajale tudi po milijon dolarjev in več. Sicer pa naj povem, da je med slikarji po večini ena sama revščina. V javnosti veljata kruta resnica in slogan: »Bolj ko slikar zategne pas, lepše so barve.« Noro razmišljanje, ampak tako je. Sam zase lahko rečem, da ves čas živim v finančni negotovosti.

Likovniki vam očitajo, da niste združljivi z okolico. Pa tudi da se obnašate samopašno in da se družite s politiko. Kako bi to komentirali in kaj vam pomeni politika?

Res je. Že po naturi sem samosvoj, sicer pa Dolenjska ni neka kulturna okolica, razen elementarne narave, ki pa je prečudovita, medtem ko so ljudje po večini ozki in lokalno usmerjeni. Je pa res, da kljub temu da sem mnogim pomagal v njihovem likovnem razvoju, so ostali na pritlehni ravni. Niso se razvijali naprej, ostali so sredi poti in so očitno zadovoljni. Celo hvalijo se s tem. Kupili so si nekaj monografij, med drugim tudi mojo, iz katere veselo prerisujejo. Nimajo lastnih izkušenj niti idej. Imajo se za nekakšne novodobne van Goghe.
Kar pa se tiče politike, je pa tako – ko te rabi, ti dvori, ko pa ne, te izrine iz okvira, v katerem domuje. Upam, da sta tokratni občinska uprava in politika bistveno drugačni od prejšnje, zato jo podpiram.

Pravite, da se v javnosti na veliko pojavljajo samooklicani van Goghi, pa naj si gre za mlajšo populacijo, za srednjo ali celo za upokojence. Kako deluje to na vas, profesionalca z licenco?

Dolenjska premore dobrih deset ali dvajset slikarjev, ki imajo poseben status in likovno znanje. To je za to področje sorazmerno veliko glede na populacijo in izobraženost ter kupno moč. Samo v novomeški občini pa se s slikarstvom ukvarja okoli petdeset ljudi, ki jim je slikarstvo hobi. V glavnem so to solidno ohranjeni upokojenci, ki so spoznali, da so v šoli lepo risali, sedaj, v zrelejših letih, pa naj bi nadaljevali. To bi bilo samo po sebi čudovito, če ne bi ti isti želeli razstavišča in likovno kritiko. Ker jo največkrat za primerno ceno tudi dobijo, se te slike tudi prodajajo. Tako se sestavlja mozaik prenekaterih povprečnih del, ki ne sodijo v preverjen kakovostni razred. Temu lahko rečem samo »začinjena dolenjska mineštra«.

Po večini vsi poznamo Narodno galerijo, Moderno galerijo, Mestno galerijo ipd. Katere galerije so v Sloveniji tako močne, da spromovirajo umetnika in kdo so ti ljudje? Ali gre tudi za zasebne galeriste?

Za mladega umetnika je pomembno to, da ima za sabo dobrega profesorja in dobro galerijo. Vse bolj pa se uveljavljajo tudi zasebne galerije, kot so galerija Hest, galerija Lala, Galerija 22 in podobne. Vodijo pa jih po večini ljudje, ki so bili sprva zbiralci slik, kasneje pa so odprli galerije, da bi te svoje zbirke prodali. Seveda je lahko galerijski posel zelo donosen, v kolikor umetnost razumeš skozi finance.

intervjukotar.jpg

Naštevate zasebne galerije. Kako pa je z državnimi?

Državne galerije so intelektualno obubožane. Pa ne zaradi tega, ker ne bi bilo znanja. Problem je v osebnih dohodkih zaposlenih. Prevladuje namreč mnenje, da v nasprotju s profesorji in sodniki zgodovinarji s svojimi osebnimi dohodki capljajo kar nekaj korakov za njimi. In v takem podjetju, kjer lahko delaš manj, kot te država plača, ni velikih premikov. Zato v njih nihče ne dela s polno paro, pač pa zgolj za plačo in nič več. Mi pa si želimo velikih reprezentativnih razstav, zgodi pa se praktično nič. Malo cvenka in še manj muzike, pravijo muzealci.

Kako globoko v slikarstvo posegajo likovni kritiki?

Cenzorji, recenzorji, kritiki, umetnostni zgodovinarji in še mnogi iz teh predalov trenutno nimajo posebnega vpliva na razvoj in dogajanje. To pa so si po večini pridelali sami, ker so za nekaj starih tolarjev kritike pisali vsem po dolgem in po čez. Odvisno samo, kdo je bil naročnik in za kakšen namen so jo pisali. Ko so se do onemoglosti razpisali, jim je zmanjkalo besed in motiva za nova odkritja. Zato so nekaj časa iskali motive zunaj slikarstva, v sorodnih vejah, predvsem v pisanju poezije. Tako postopoma izgubljajo prvenstvo na področju ocenjevanja in vrednosti likovnih del. Likovni kritiki ali slepo sledijo zapadlemu svetu ali pa so poceni prodane duše, ki stanejo od 200 do 500 eur.

Sodelovali ste na mnogih humanitarnih prireditvah od Rotary do Lions in na mnogih drugih. Zakaj vas na teh prireditvah ni več videti?

Bil sem ustanovni član Lions kluba pred 18-imi leti v Novem mestu. Iz svojega žepa sem v vseh letih za slepe otroke poklonil več kot sem zaslužil od prodaje slik. Pritiski pomembnih ljudi so bili tako veliki, da se enostavno nisem mogel umakniti. Po Sloveniji je bilo teh akcij zelo veliko, tako da so umetnike izčrpavali v njihovi nemoči. Bogati in močni direktorji pa so se veselo hvalili s humanitarnostjo in z moralo. Bil sem edini od članov, ki nisem nikoli dobil nobene pohvale za donacijo. Ker nisem več imel nikakršne motivacije za njihove nove akcije in sestanke, so me preprosto vrgli iz kluba.

Kje smo Dolenjci z likovno podobo in kaj po vašem mnenju Slovenija na tem področju predstavlja v Evropi?

Trenutno Dolenjska v Evropi ne predstavlja veliko, če odmislimo arheološko zbirko Dolenjskega muzeja. Slikarstvo vegetira in si ne opomore zaradi trenutne ekonomske usmerjenosti ljudi in podjetij. Ministrstvo za kulturo pa se bolj ukvarja s tem, katera hiša je v lasti cerkve in katera ne. Glavni problem pa je v tem, da ne prepoznamo kakovosti in mešamo jabolka in hruške ter se ob tem počutimo zelo kulturni.

Kaj Dolenjci na likovnem področju v tem trenutku najbolj potrebujemo oz. kje po vašem mnenju smo?

Dolenjci najbolj pogrešamo primerne prostore za kakovostne razstave, mednarodne povezave in pretok informacij. Novo mesto kot prestolnica nujno potrebuje mestno galerijo in informacijski center ter likovno izobražene ljudi. Naj bosta mesto in cela dolenjska regija odprta za kulturo in umetnost. Začnimo pri pometanju ulic in pločnikov, potem pa gremo lahko naprej.

Pregovor pravi: »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.« S kom se torej družite in kaj počnejo vaši prijatelji?

Priznam, da nimam veliko prijateljev. Ker gre za sorodnosti duš, je tudi samo po sebi razumljivo, da se jih v zgodbi o iskrenem prijateljstvu ne najde prav veliko. Med njimi pa so novinarji, pesniki, filozofi in slikarji. Mnogo več imam znancev in somišljenikov. Rad imam iskrenost, tudi če je ta kruta. Prijatelji so smerokaz na poti, zato mi pogosto svetijo v pravo smer.
intervjukotar-5.jpg

Komu boste zapustili bogate likovne izkušnje, ki ste si jih pridobili skozi življenje? Imate morda mlade občudovalce in posnemovalce?

Veliko sem prisoten na likovnih delavnicah od vrtcev do gimnazij, tudi na višjih in visokih šolah, celo na institutih. Mlade predvsem zanimata poklic slikarja in njegova eksistenca. Če so me pripravljeni poslušati, jim rad svetujem in prenašam svoje izkušnje na mlajši rod.

S čim se trenutno ukvarjate? Ste še vedno predani slikanju?
Slikanje je moj vsakdanjik. Slikarstvo ni lahek poklic, pač pa trdo delo iz dneva v dan in iz dneva v noč in iz dneva čez noč, leta in leta. Ne tako davno tega je španski slikar Francisco de Goya tik pred smrtjo dejal: »Slikar se uči do smrti.« S tem se absolutno strinjam.

Kje lahko vidimo vaše umetnine? Menda imate svoj atelje na Bregu?

Trenutno pripravljam dve razstavi v Sloveniji in eno v tujini. Nekaj imam še za postoriti okoli postavitve monumenta. Med drugim se z režiserjem Andrejem Mlakarjem trudim dokončati film, ki ga snemamo v Provansi. Že pred leti sem si na Bregu ustvaril manjši atelje, kjer ustvarjam in se dobro počutim. Tam lahko delam ure in ure in se pogovarjam s svojimi prijatelji, celo z izdelki. Če je slikar odprtega srca in duha, mu idej za delo nikoli ne zmanjka.

Kaj bi sporočili vsem, ki imajo radi umetnost?

Vsem, ki imajo radi umetnost, naj povem le to, naj zaupajo svojim notranjim vzgibom, domišljiji in intuiciji. Kajti umetnost je najvišja stopnja naše osebne kreativnosti.

Objavljeno v Aktualno, Intervju
  • mcdonna

    Slikar da, kipar ne. To dokazuje skulptura sredi Krkinega rondoja s tableto – ni mal mim tist gips in poanta? Sicer pa je brez okusa tokrat naročnik in ne “umetniški” izdelovalec. V bistvu pa gre za kopijo, zelo podobno videnemu v S Italiji (tam le odprta krogla in nekaj drugega veje iz nje).

  • mcdonna

    Slikar da, kipar ne. To dokazuje skulptura sredi Krkinega rondoja s tableto – ni mal mim tist gips in poanta? Sicer pa je brez okusa tokrat naročnik in ne “umetniški” izdelovalec. V bistvu pa gre za kopijo, zelo podobno videnemu v S Italiji (tam le odprta krogla in nekaj drugega veje iz nje).

  • Silva Pavčič

    na komentar 1. mc donna, z dne 16. okt,18:30
    F.Prešeren bi rekel:
    le čevlje sodi naj kopitar!
    strinjam se s tem citatom, to je moj komentar. Oseba t.i. Mcdonna ima lahko svoje osebno mnenje, vendar, ker je vsako delo spoštovano, vredno svojega denarja in truda, je prav, da se tako tudi obnašamo, torej četudi je kritika, naj bo napisana spoštljivo, saj besede (tako kot pravijo, da čevlji povedo veliko o človeku, ki jih nosi) tudi povedo veliko o človeku, ki jih je napisal.
    Pa lep, spoštljiv pozdrav.

  • Silva Pavčič

    na komentar 1. mc donna, z dne 16. okt,18:30
    F.Prešeren bi rekel:
    le čevlje sodi naj kopitar!
    strinjam se s tem citatom, to je moj komentar. Oseba t.i. Mcdonna ima lahko svoje osebno mnenje, vendar, ker je vsako delo spoštovano, vredno svojega denarja in truda, je prav, da se tako tudi obnašamo, torej četudi je kritika, naj bo napisana spoštljivo, saj besede (tako kot pravijo, da čevlji povedo veliko o človeku, ki jih nosi) tudi povedo veliko o človeku, ki jih je napisal.
    Pa lep, spoštljiv pozdrav.

  • http://xxxx Korkoras

    Najprej komentar k mcdonni – Če te ravno zanima, je takšnih in podobnih krogel v obliki zemlje verjetno na svetu miljon in za to ne rabiš potovati v severno Italijo kot praviš. Razumeti pač moraš njeno sporočilnost. To je pomembno. Saj ti si sicer lahko podobna pevki Madonni si pa Micka, kar pa ni prav nič narobe. Sploh pa ni narobe ker veš da nisi Madonna čeprav nekje daleč v Italiji je ena podobna pevka.

    Razmišljaj globlje… Pa brez zamere

  • picasso

    tisto na rondoju ni za nikamor

  • picasso

    tisto na rondoju ni za nikamor

  • anna

    a bejž no, picasso! Kdo je pa tebe kaj vprašal?!

  • anna

    a bejž no, picasso! Kdo je pa tebe kaj vprašal?!

  • kant

    “Savojski kmet je preveč neotesan, da bi dojel lepoto ledenikov in gorskih vrhov, saj v njih vidi le nevarnost in razlog za strah”… nekaj podobnega bi veljalo za naše ‘dolenjske kmetavzarje …

  • kant

    “Savojski kmet je preveč neotesan, da bi dojel lepoto ledenikov in gorskih vrhov, saj v njih vidi le nevarnost in razlog za strah”… nekaj podobnega bi veljalo za naše ‘dolenjske kmetavzarje …

  • Helena_pirih

    Mi je všeč njegov stil in njegovo razmišljanje, super.

Arhiv