Gogino poletje / Rasto Božič: Kovač

Rasto Božič, v Novem mestu rojen leta 1959, je samostojno delujoči novinar in ljubiteljski arheolog. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študiral arheologijo, med študijem veliko časa preživel na terenu in opravil štiri letnike, nato pa pristal v medijih. Sedemnajst let je prebil kot urednik regionalne radijske postaje, pred petimi leti pa svobodno zadihal in vnovič našel čas za arheologijo.

Ministrstvo za kulturo mu je priznalo status svobodnega novinarja, piše in poroča za več uredništev, od leta 1982 je član Slovenskega arheološkega društva. Kovač je odlomek iz arheološko-domišljijske knjige Mesto situl, GOGA 2008. (foto Boštjan Pucelj)

Kovač

Po poljski poti, mimo komaj opaznih grobov, je rahlo šepajoč stopal čokat možakar. Obut je bil v preproste usnjene opanke z zavihki na konceh. Njegovo dolgo volneno in blatno tuniko so krasile številne zaplate ter raztrganine. Namesto pasu je imel okoli života prevezano konopljeno vrv z velikima vozloma na konceh. Tudi njegov volnen sivkast površnik nacefranih rokavov je videl boljše čase, na prsih je imel spetega z železno iglo. Obraz je izdajal nabrito naravo. Krasila ga je več tednov stara, kosmato nakodrana brada. Na ramena so mu padali redki dolgi, precej zanemarjeni lasje, med katerimi se je svetil občasen srebrnkast pramen. Pokrit je bil z okroglo volneno čepico, prej umazano kot čisto. Sonce mu je svetilo v oči. S priprtimi vekami in na stran sklonjeno glavo je med pogledovanjem proti gradišču deloval šegavo. Med prednjimi škrbinami, ostanki zanemarjenega zobovja, je imel zataknjeno dolgo travnato bilko. Z rame mu je visela popotna bisaga. V močni desnici je potežkoval okovano palico. Pogosto ga je obranila pred vaškimi in potepuškimi psi. V drugi roki je držal povodec. Vodil je sivega oslička nizke rasti, težko otovorjenega in povsem vdanega v usodo. Nekaj mu je dopovedoval in s palico zamahoval proti naselbini, kjer so ga že od daleč opazili.

Pri vhodu se je straži predstavil kot popotnik. Prosil je za zavetje, obrok hrane in pogovor z glavarji. Deloval je miroljubno. Orožja ni nosil. Med njegovo prtljago je edino skrb vzbujalo le težko železno kladivo. Poleg je imel še celo vrsto manjših, različne vrste klešč ter nekaj neznanega orodja. Gre za njegovo delovno opremo, je povedal. Vse bo pojasnil starešinam. Sprejeli so ga. Noč je prespal v hlevu ob zvestem osličku, ki je na večer predirno zarigal in v stajo privabil radovedne otročaje. Kaj tako glasnega in nenavadnega doslej še niso slišali. Možakar se je razveselil, ko mu je dekla v glineni latvici prinesla kaše. Otroci so ga požirali z očmi in spremljali vsak njegov gib. Sedel je na tnalo, iz žepa izvlekel leseno žlico, jo z dlanjo obrisal in med večerjo z neznanim naglasom povpraševal otroke, če so pridni in ubogajo starše. Po večerji jim je pravil o prehojenih poteh, o oddaljenih krajih in neznanih rodovih. Otroci so ga poslušali odprtih ust in le malokdo se je ojunačil ter mu zastavil vprašanje. Ostali bi vso noč, pa je bil zdelan od poti. Tudi matere so v večerni mrak vpile njihova imena in jih klicale v posteljo.

Zjutraj ga je sprejel svet starešin. Predstavil se je in razložil s čim se ukvarja. Bil je mojster, kovač. Prišel je po sledi železove rude. Če mu naklonijo zatočišče in prostor za kovačijo, bo naselju pomagal do moči, je obetal. Kako je s stvarjo, mu
bodo sporočili kasneje, so rekli. Zadeva je bila vredna temeljitega premisleka in pogovora. Nato so glavarji staknili glave.

»Kaj manjka našemu bronu,« so rekli stari, mlajši gospodarji pa so bili navdušeni. Izstopal je glasni mož, okoli trideset jih je imel. Opozoril je, kaj bi to prineslo naselju: lastno železo, moč in blagostanje. Znebili bi se nadutih trgovcev in v bodoče sprejemali le poštene. Če se bo kovač izkazal, lahko ostane na njegovi domačiji, je še menil in pri tem visoko dvigal kazalec. Stari možakarji so vnovič cincali, opisovali prednosti brona in se sklicevali na srd bogov, a je večina vendar potegnila z njim. Kovač naj ostane, se bodo stare tečnobe že navadile nanj, so bile zadnje besede mlajših.

V stari ropotarnici so mu odkazali prostor za delavnico. V pomoč so mu dodelili ročna mladca. Postala sta kovaška vajenca. Na hrani je bil pri starešini, ki se je zanj prvi potegnil, na domu enega od vajencev.

Kovač se je vselil, osliček je v hlevu dobil dom, vajenca prvi poduk. Naslednje dni so vse štiri videvali, kako brskajo po polju. Srečavali so jih po gozdovih, ob reki, povsod in vedno so bili na preži. Sprva so po površini zoranih njiv pobirali grude in kepe železovega bobovca. V pletenih koših so jih na Sivčku tovorili do obrežne loke pod zahodnim pobočjem gradišča. Vaščani so pri iskanju rude radi pomagali, kmalu so ob reki nasuli zajeten kup. »To bo komaj za prvo silo,« jih je razočaral kovač. Ob njem je s pomočnikoma iz posekanega lesa in nakopane zemlje postavil oglarsko kopo, iz katere se je dober teden dni valil dim. Vaščani so dogajanje pozorno spremljali in se čudili.

Njihov stari vaški livar je obrt zavijal v skrivnost in redko koga pustil v bližino talilnice, tukaj pa se je vse dogajalo pred njihovimi očmi. Iz kope se je kadilo, kot bi se v njej naselili duhovi teme in nečistih sil. Ko je dogorela in se ohladila, so jo razkopali. Takrat so v roke navdušeno jemali kose črnega oglja in bili vnovič razočarani, saj so menili, da bo iz kope priteklo železo, pa jih je kovač pomiril, da to pač ne priteče kar tako. Vse pride na vrsto, ko postavijo železarsko peč, je miril njihovo neučakanost.

Ko so nanosili dovolj rude in kuriva, se je kovač lotil peči. Pred tem je ob vznožju nasipov večkrat iskal najbolj ugoden piš. Z vrvico v roki je preizkušal moč in smer vetra. V zemljo je zatikal količke, na koncu se je odločil. V pobočje je s pomočnikoma izkopal podolgovato in plitvo jamo ravnega dna s polkrožnim zaključkom na zgornjem delu. Nato je iz pregnetene, mehke in vlažne gline zgradil vznožje peči. Sledilo je kurišče s preprosto rešetko. Nad njo je oblikoval nekoliko lijakast prostor za rudo in oglje. Spodaj je speljal dovod zraka ter odtok za žlindro. Peč je obložil s svežo glino in jo obzidal. Na lijakastem vrhu je ostala le okrogla odprtina za dodajanje goriva in rude, hkrati je služila za dimnik. Peč se je zatem več dni sušila, na srečo ni bilo dežja. Ko bo nared, bodo v njej prvič zakurili, je oznanil kovač. Potem jo bo napolnil in odtok za žlindro zamašil z glinastim čepom. Polnilo iz bobovca in oglja bo obložil z dračjem, na rob pa bo za netivo položil plast slame in suhega listja. Skozi vrzeli med rudo in ilovnatim ostenjem peči bo krožil vroč zrak. Preden se bo na glino vsulo polnilo, bo postala trda in proti vročini dokaj odporna keramika. Potem se je kovač za več dni zaprl v ropotarnico, pomočnika pa sta ob reki pazila na peč. Vlažila sta glino in preprečevala nastajanje razpok ter kopičila zaloge rude in drv. Mojster je tačas leseno šupo počasi spreminjal v kovačnico. Iz kamnov in gline je moral postaviti trdno in zanesljivo kurišče, kar mu je vzelo več dni. Poskrbel je tudi za varen odvod dima. Potem je iz bisage izvlekel v umazano jelenovo kožo zavito kovaško orodje in ga razmestil po delavnici. Na sredo prostora je mukoma zvlekel močan hrastov panj. Namenil ga je za tnalo, nanj bo postavil nakovalo, ki ga bo skoval iz surovega železa. Ob kurišču je iz sušenih ovčjih kož z dreto in koščeno iglo sešil preprost meh. Pomočnika bosta z njim razpihovala oglje in žarila železo. Tudi na posodo z vodo za kaljenje razžarjene kovine ni pozabil.

foto Boštjan Pucelj

Svečano si je z dlanjo pogladil lase in poravnal površnik. Zakuril je, nato pa segel v mošnjo za pasom in v ogenj vrgel za pest mešanice železnih opilkov, soli in smole. Tako je kovačnico posvetil božanskim zavetnikom obrti. Močno se je pokadilo. Plamen je zatrepetal, zaprasketal in prostor napolnil z jedkim vonjem. Hip zatem se je močneje pognal skozi dimnik ter s črnim dimom naznanil, da je kovač začel z delom. Zadovoljen je še enkrat pogledal po prostoru ter na zunanjo stran vrat obesil železno ploščico, znak kovačnice. Odzvanjala je v vetru ter klicala kovačem naklonjene duhove na pomoč.
Po večdnevnih pripravah se je nekega jutra s pomočnikoma spustil k peči, ki je že dobro presušena čakala prvih isker. Te bodo v njeni notranjosti vzplamtele, izbruhnile v močan ogenj in ožgale zasušeno ilovico. Suho listje z dračjem bo najprej pogorelo. Ob obžganih stenah peči bo ostalo le polnilo, iz katerega se bo razvila močna vročina, ki bo počasi talila rudo. Zatem bo potrebno z ročnim mehom vpihovati zrak ter dodajati kurivo. Kakšna dva dneva in noči bo potrebno, preden se v notranjosti razvije pravšnja temperatura in rudo stali. Nato bo mojster s koničasto okovano palico prebil čep, staljena žlindra bo po glinasti cevi odtekla na plan. V peči bo ostalo le za dobro pest staljenega surovega železa. Počakali bodo, da se peč za spoznanje ohladi in železo strdi, nato bodo žarečo, prhko kepo s kleščami potegnili iz peči in jo razbili z lesenim batom. Krušljiva surova kovina se bo ločila od strjenih primesi, nabranih okoli železnega jedra. Tako dobljeno železno kepo bo potrebno temeljito prekovati, šele nato bo primerna za nadaljnjo obdelavo.

Kovač je ob peči zbrane radovedneže posvaril. Šlo je za nevarno in skrivnostno početje, pri katerem so sodelovale močne nevidne sile. Vaščani so lahko le od daleč opazovali, nihče se ni smel približati. Potem je stopil do peči in zakresal ogenj. Iz stranske odprtine se je pokadilo, plamen je potegnil. Zopet je segel v mošnjo, stresel v peč za pest smole, opilkov in soli. Na prsih je sklenil prste obeh rok in sklonil razkuštrano glavo. Skozi peč je glasno hušknilo, ogenj v njeni notranjosti se je razplamtel, bogovi so prisluhnili. V naselju se je začela železna doba.

Vaščani so odprtih ust opazovali dogajanje okoli peči. Ko je kovač vsul prašno mešanico in je zaprasketalo, je loka obnemela, nato so se zaslišali vzdihi občudovanja. Bili so povsem očarani in prestrašeni obenem. Poznali so kovino, vendar so stari livarji obrt skrbno zavijali v plašč skrivnosti. Svoje obrede z oglarjenjem in vlivanjem so opravljali v samoti, vaščani so videli le končne izdelke. Tukaj pa kovač ni ničesar skrival. V delavnico je sicer spustil le pomočnika, menili pa so tudi, da v uborni lopi ne more ničesar posebnega skrivati. Seveda še slutili niso, da je vsa umetnost obdelave železa v kasnejšem kovanju. Ker so dva dni pasli zijala, jih je nekaj omagalo, drugi pa so bili črnogledi. Menili so, da iz te peči ne bo železa. Peščica najbolj vztrajnih je le dočakala uro, ko so iz notranjosti peči izvlekli žarečo gobasto kepo, tako imenovanega volka in ga zbili z lesenim batom. Kovač je ohlajeno železno jedro pobral in ga zavil v zguljeno kožo, opazovalci pa so se spraševali, če je to vse. Mojstra so se seveda bali pobarati.

V naslednjih dneh je kovač s pomočnikoma ohlajeno peč vnovič napolnil. Ves postopek je nato večkrat ponovil. Ob peči so zrasle nove. Stara je preživela svoje, razpokano in okrušeno so jo podrli in na njenem mestu zgradili druge. Obrt je stekla, na obrežni loki se je pogosto kadilo iz peči in oglarskih kop. Samo par pomočnikov ni več zadostoval. Poleg vsega, ju je kovač potreboval še v kovačnici. Gonila sta meh, kovala, prinašala gorivo, vodo, malico in podobno. Dobili so nove pomočnike. Vse bolj so za osnovna dela uporabljali hlapce in ujetnike, zajete v bojnih pohodih.

Kovač je opravičil zaupanje vaških starešin. Ko je ostarel, so mu zagotovili zavetje in hrano, njegov sivi osliček pa je že davno rigal med sencami. Ob dolgih večerih jim je z značilnim tujim naglasom v siju žerjavice z ognjišča in soju oljne svetilke pravil o mogočnih božanstvih in ljudstvih, ki mrtvih svojcev ne sežigajo, ampak jih pokopavajo v velike nasute prstene ali kamnite gomile. Še bolj zgovoren je bil, če so mu poslušalci postregli z latvico gostega domačega ječmenovega piva.

Železo je v naselju marsikaj spremenilo. Vaški glavarji so se prvi oborožili z železnim orožjem in opremili z novim orodjem. Prvi so želi sadove železarske obrti, prvi so se navzeli novih navad in vere, ki je prišla s trgovci in potujočimi žreci. Na domačem gradišču sta posebej blestela oba kovaška pomočnika. Fanta sta po kovačevi smrti prevzela delavnico. Kot vešča mojstra sta nadaljevala cvetočo obrt. Njuno znanje je družini obogatilo, vendar premoženje prinese tudi pohlep in razdor. Med nekdaj složnima mojstroma je prišlo do spora. Razdelila sta si peči, rudišča, pomočnike, sužnje. Postavila sta lastni kovačiji in čeprav sta imela oba dovolj dela, poslej tekmovala. Njuni izdelki so postajali kakovostnejši, železo trše. Njun vpliv se je širil, krepil, pohlep večal, naselje je zanju postalo pretesno. Sestal se je vaški svet. Sklenil je, da se bo nekaj družin pod vodstvom enega izmed kovačev z vsem imetjem vred preselilo na sosednji grič, kjer je stala manjša utrdba z opazovalnico rečnega prehoda. Na rečnem polotoku bodo postavili novo naselje. Gradišči bosta ostali v prijateljskih stikih, pravično bosta razdelili zemljišča in lovišča. Prebivalci obeh naselij bodo svojce še naprej pokopavali v skupnih rodovnih gomilah severno nad starim naseljem, tako bo rod ostal simbolno združen. Vsako gradišče naj vodi najbolj ugledna družina. Njihov glavar se bo imenoval knez, se je glasilo sporočilo.

Spomin na starega šepajočega kovača, ki je z železarskim znanjem naselju omogočil razcvet, je kmalu zbledel. Ko je umiral, je pomočnikoma kot sinovoma, ki jima zapušča vse znanje in imetje, zadnjič popisal kovaške postopke in obrede. Nato je zahteval zarjavelo kovinsko ploščico, ki je mnoga leta odzvanjala na vratih kovačnice. Stisnil jo je v nekdaj čvrsto koščeno pest, ki se ni več razprla. Košček železa, znamenje njegove obrti, življenja in časa, je odnesel s seboj v večnost. Pokopali so ga na rob po njegovih navodilih nasute gomile, družinske grobnice enega izmed pomočnikov. Njegovega starega, od dela in težkega kladiva izmučenega telesa niso sežgali. V grob so mu ob truplo položili le preprosto popotnico: k nogam črno keramično posodo s pijačo in krhko glinasto čašo ter zajetno kepo železove rude. Ob levi komolec sta pomočnika hvaležno dodala železna predmeta, njuna izdelka, sulico in sekiro. Pod glavo so mu položili oblast kamen in negibno telo prekrili s sivim lanenim prtom. Med zasipavanjem jame je izpod prta in glinastih grud molel le njegov laket s stisnjeno pestjo.