Gogino poletje / Nejc Gazvoda: Dobra Vila

Nejc Gazvoda se je rodil v Novem mestu leta 1985. Napisal je zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide (GOGA, 2004, nominacija za najboljši literarni prvenec leta 2004, nagrada fabula 2006 za najboljšo zbirko kratke proze, nagrada Zlata ptica 2005 za literaturo), roman Camera Obscura (GOGA, 2006, nominacija za nagrado kresnik 2006), roman Sanjajo tisti, ki preveč spijo (Študentska založba, 2007) in zbirko kratkih zgodb Fasunga (GOGA 2007). Študira filmsko režijo na AGRFT v Ljubljani in je član Društva slovenskih pisateljev. Dobra vila je iz zbirke kratkih zgodb Fasunga, GOGA 2007. (foto Boštjan Pucelj)

Dobra vila

Preden grem zjutraj na delo, očetu pomagam zamenjati kaseto v videokameri. Za petdeset let sem mu kupil novo, a je noče uporabljati.
»Nove lažejo, ker niso iskrene,« pravi.
Ne razumem ga, ampak ga upoštevam. Kasete pa je vseeno težko dobiti, ker je kamera tako stara. Ponje se s Fredijevim avtom vozim v prestolnico v malo, zanikrno trgovino. S trgovcem sva prijatelja in daje mi popust. Ni čudno. Oče da celo penzijo za te kasete. Ampak to ga dela srečnega. Kdo sem jaz, da bi mu kar koli preprečeval.

*

Moj kolega v avtopralnici je Debeli Fredi, ki je tudi moj edini prijatelj. Pomagal sem mu sešiti moder kombinezon posebej zanj, saj se niti v največjo številko ne more stlačiti. On je zadolžen za to, da pritisne na gumb, ki požene pralnico, po pranju pa obriše prage s krpo iz jelenje kožice.
»Dobra je tudi za pucanje očal,« pravi Fredi.
Fredi ima zelo visoko dioptrijo. Nosi velika okrogla očala s črnim, debelim okvirjem, ki si jih rad porine čisto do korena nosu, in okvirje zahaklja z gostimi, črnimi obrvmi.
»Razumem, zakaj se vsi delajo norca iz mene,« pravi Fredi. »Če bi bil jaz suh, lep in pameten, bi se tudi delal norca iz sebe.«
Fredi ni ne suh ne lep ne pameten. Je pa moj prijatelj.

*

Jaz sem suh. Lep nisem. Pameten pa sploh ne. Sem pa zaljubljen.
Ime ji je Silva, čeprav sem slišal, da jo prijatelji kličejo Sliva. Dela čisto blizu pralnice v lokalu, v katerega hodim na kavo med odmorom. Je še zelo mlada, ampak ne preveč. Ima krasno postavo, tako da bi lahko obesil plašč na njene kolčne kosti. Kar je zame kompliment, saj so mi kolčne kosti všeč. Če dekle nosi kratko majico, jih lahko gledaš, ko sediš, kako se premikajo sem in tja. Izzivalne so. Lepe so. Želel sem si jih dotakniti vsakič, ko mi prinese kavo. Zaplešejo pred mano, ko se obrne in pokaže čisto malo hrbta, posutega z drobnimi, skorajda prozornimi dlačicami.

*

Na delo se peljem s Fredijem, ki je doma v še bolj odročni vasici kot jaz. Pobere me zgodaj zjutraj in mi pusti, da kadim v avtomobilu. Ne pogovarjava se dosti. V avtomobilu nima radia. Gretje je pokvarjeno in dela s polno paro, kar je pozimi dobro, poleti pa niti ne. Poleti se vozim tako, da molim glavo skozi okno in odpiram ter zapiram usta.
»Kot pes si,« pravi Fredi.
Ne zamerim mu, ker vem, da mi v bistvu zavida, saj je sam predebel, da bi izvedel manever, s katerim bi potisnil glavo skozi okno.
Ko prideva na delo, mu pomagam iz avtomobila.
»Pedra!« se zaderejo delavci, ki sedijo na terasi lokala in pijejo pivo.

*

Domov prihajam pozno, ker s Fredijem ostaneva tudi po tem, ko zaprejo avtopralnico. Pomagava jo pospraviti. Tako dobim nekaj denarja več, da nama je z očetom laže.
»Fajn sin si,« mi pravi oče. »Samo pravi svet ni fajn. Sploh ne.« Nato me poboža po glavi z dolgo, suho roko, ki jo nerodno zloži v naročje, kot da bi se jo sramoval.
Moj oče je bolan. Fizično in psihično. Težko diha in večkrat ima omrtvičene roke. Takrat me kliče v službo in jaz si sposodim Fredijev avto, da mu grem zamenjat kaseto.
»Bencin veliko stane,« mi reče Fredi, ko pripeljem avto nazaj. Ampak nikoli ne reče za denar. Fredi je pravi prijatelj.

*

Silva ni samska. Ima fanta, ki je star toliko kot jaz. Ime mu je Marko in je hud pretepač. Je eden izmed tistih, ki ne marajo Fredija. Je avtomehanik in pogosto hodi v lokal, kjer dela Silva. Enkrat sem sedel na kavi, kadil in gledal Silvo, kako se pogovarja po mobitelu in naslanja svojo prosto dlan na kolčne kosti. Fredi je sedel poleg mene, vendar ni gledal Silve. On je zaljubljen v sosedo Vero. Samo to mi je povedal, več mi noče. Če ga kaj vprašam o njej, si sname očala in si jih začne brisati v majico. Čisto se sključi, da slučajno ne bi razkril trebuha.
»Ne bo me marala,« mirno reče in kar prikima, namesto mene. Jaz sicer odkimam, ampak me ne gleda, samo očala si briše še naprej. Ko mu postane jasno, da ga ne bom več spraševal, si natakne očala nazaj in se zastrmi v prazno.
V prazno je strmel tudi, ko sem jaz strmel v Silvo. Takrat, ko strmim vanjo, svet okoli mene ne obstaja. Rad sem si zamišljal, da sem prvi, ki sem zaljubljen vanjo. Morda pa sem. Marko ne zgleda tak tip, da bi se zaljubil.
Ko pride v lokal, me pogleda, jaz pa pogleda s Silve ne umaknem dovolj hitro. Vem, da sem zafrknil, ker me je videl. Silva takoj odloži mobitel in se mu nasmehne, on pa se ne nasmehne nazaj, komaj jo pogleda. V lokal nikdar ne vstopi sam, ampak v družbi še večjih in bolj čudnih tipov, kot je on. Rezervirano imajo mizo v kotu, ki je največja. Nenapisano pravilo je, da je to njihova miza. Kdor to pravilo krši, si to za večno zapomni.
Marko se tokrat ne usede za mizo v kotu. Svoji družbi pomigne, naj ga počakajo, in stopi k šanku, kjer sediva jaz in Fredi. Ta še vedno strmi v prazno, ampak začne divje potresavati z nogo, tako da se cel šank trese. Marka se zelo boji. Enkrat mu je Marko zlomil očala in moral si je kupiti najcenejša, ki mu pomanjšajo oči v dve drobni piki, ker ni imel denarja za brušena stekla z Japonske. Jaz se Marka ne bojim. Ni mi pa všeč.
Je pa všeč Silvi, ki se skloni čez šank in ga poljubi. A Marko tu ni zaradi Silve, ampak zaradi mene. Jaz to vem. Ne gledam več ne Silve ne Marka, strmim v prazno in upam, da bo Marko šel stran. Ampak Marko ne gre nikamor. Gleda me in gleda. Silva gleda mene, pa Marka, pa mene, pa Marka.
»Marko, daj no,« reče.
Marko se samo nasmehne. Gledam ga s kotičkom očesa. Marko čaka in čaka. In ko že mislim, da se je naveličal, s treskom prevrne barski stolček, da cel bar utihne, samo njegovi prijatelji za mizo v kotu z občudovanjem zažvižgajo.
Marko je s tremi hitrimi koraki pri meni in začutim njegovo vročo sapo na mojem vratu. Prepričan sem, da me bo udaril, in pripravljen sem na to. Kdor gleda njegovo Silvo, ne konča brez posledic. Fredi začne drencati z nogo s tako silo, da skodelice kave poskakujejo na šanku.
»Marko, daj no,« reče Silva proseče.
Marko se skloni še malce bliže. Še vedno strmim v tisto nevidno točko in upam, da se bo premislil. Skloni se še bližje. Z ustnicami je čisto pri mojem ušesu. Nekaj časa počaka. Silva odpira in zapira usta. Za mizo v kotu nekdo spet zažvižga. Nato Marko reče, ne, zašepeče, čisto potiho:
»Nikoli je ne boš pofukal. Nikoli.«
V trenutku ga ni več in že sedi za mizo v kotu ter se pogovarja s prijatelji in vpije na Silvo, naj mu prinese pivo. Bar spet oživi. Vsi si spet upamo dihati.
Fredija primem za koleno in mu umirim nogo. Počakam, da se kava v skodelici umiri, nato izpijem požirek. S kotičkom očesa vidim, da me Silva gleda.

*

»On je pogumen,« pravi oče in kaže na TV zaslon. Gleda enega izmed množice resničnostnih šovov. Navija za nekega Braneta, ki je po poklicu kmet.
»On je pogumen in ne igra,« pravi oče.
Oče se snema štiriindvajset ur na dan. Njegove sanje so, da bi bil na televiziji. Najbolj na svetu si želi v resničnostni šov, ampak je preveč bolan, da bi se prijavil.
»Zakaj?« sem ga enkrat vprašal.
»Ker drugače ne bo nikoli nihče izvedel, da sem živel,« je rekel.
Dve omari imava rezervirani samo za kasete. Ob steni so naložene škatle, ki čakajo na posneti material. Oče se ponoči zbuja vsako uro, da zamenja kaseto. V kamero govori svoje misli o svetu. Včasih posname tudi mene. Nekoč je prišel ponoči v mojo sobo, ker je mislil, da spim. Slišal sem tiho brenčanje videokamere in globoko, težko dihanje očeta.
»To delam zate,« je tiho rekel oče. »Ker hočem, da boš ponosen name. Tudi tebe moram posneti. Tudi zate morajo zvedeti, da si živel.«
Nekaj časa me je še snemal, nato pa s tihimi koraki zapustil sobo.

*

»Kaj si želiš za rojstni dan?« me vpraša Fredi.
Sva na čik pavzi. Tisti uradni. Kolona vozil stoji pred avtopralnico in v enem avtomobilu je en tip iz Markove ekipe. Vsake toliko časa potrobi in zavpije:
»Stan in Olio! Zmigajta se, preden vaju prefukam.«
»Uradna pavza,« rečem in skomignem z rameni. Fredi tudi skomigne z rameni. Tip še bolj popizdi, ampak nama je vseeno. Vroče je in zrak nad asfaltom migeta.
»Kaj si želiš za rojstni dan?« me še enkrat vpraša Fredi.
»Silvo,« rečem.
»Prav,« reče on.

*

»Vse najboljše,« reče oče in mi da v roke kuverto. Odprem jo. Notri je vikend paket bon za obisk hotela ob morju. Piše:
»Vikend paket za dva v hotelu Dobra vila. Polpenzion. Domače živali prepovedane.«
Bon je star štiri leta in najbrž neveljaven. Vseeno se očetu lepo zahvalim. Oče me objame in reče:
»Mislila sva iti z mamo, pa je prehitro umrla. A veš, da je nisem nikoli posnel? Zdaj pa ne bo nihče vedel, da je živela.«
»Midva bova vedela,« rečem.
»Ja,« pravi in skomigne z rameni. »Ampak tudi za naju nihče ne bo vedel, da sva živela.«
Odpre steklenico vina in spijeva jo v tišini, ki jo moti samo tiho, enakomerno brenčanje videokamere.

*

»Izvoli,« reče Silva in mi pomežikne. To je bilo prvič, da se je pogovarjala z mano, kaj šele pomežiknila. Fredija ni. Prejšnji večer me je poklical in rekel, da je zbolel.
»Zdrav si slišati,« sem rekel.
»Pa nisem,« je rekel.
Nisem mu verjel, ampak kdo pa sem jaz, da bi mu kar koli preprečeval.
»Hvala,« rečem Silvi.
»Marko te ne mara,« pravi nazaj. Nasloni se, tako da sem primoran gledati v njen dekolte. Ker se to ne spodobi, še posebej ne glede na to, da sem zaljubljen vanjo, si izberem nevidno točko nekje na njenem vratu in strmim vanjo.
»Vem, da me ne mara,« rečem.
»Ne zameri mu,« reče ona. »Drugače je čisto fajn fant.«
Zdaj se jaz nasmehnem in jo pogledam v oči. Hitro umakne pogled.

*

Po pol steklenice vina je oče pošteno pijan in zadrema kar na stolu. Jaz izpijem še zadnji požirek, vzamem videokamero in jo postavim na nočno omarico. Preverim kaseto. Očeta primem pod rameni in ga zvlečem v posteljo. V trenutku zasmrči. Zazvoni mi mobitel. Kliče Fredi.
»Pridem te iskat, imam tvoje darilo.«
»A nisi bolan?« vprašam.
Fredi prekine zvezo.

*

Ko se peljeva v avtomobilu, je Fredi srečen. Nekaj si požvižgava in stalno pogleduje proti meni. Ne vem, kaj ima v načrtu. Meni se malo vrti od vina, zato odprem okno in vtaknem glavo skozenj. Fredi ne reče nič, samo zasmeje se, kar pomeni, da je res dobre volje. Kmalu se naveličam vetra, ki mi požvižgava mimo ušes. Glavo potegnem nazaj. Fredi me še vedno gleda.
»Moj prijatelj si,« naenkrat reče.
»Ti pa moj,« mu odgovorim.
Nasmehne se, nato pa obrne pogled na cesto, ki v soju luči brzi pred nama.
»Si moj edini prijatelj,« reče.
»Ti pa moj,« mu odgovorim.
Prav zanima me, koliko časa se bova še šla to igrico.
»Misliš, da bo kdaj kaj iz mene?« me naenkrat vpraša.
Na to ne vem odgovora, zato sem tiho. Rad bi mu povedal, da je meni čisto všeč tak, kot je. Ampak vem, da mu to ne bi nič pomenilo. Kot bi rekel moj oče – če zate nihče ne ve, to pomeni, da nisi živel. Jaz vem za Fredija. Ampak zame ne ve nihče. Kar je tako, kot da Fredi ne bi nikoli živel. Tega mu nočem reči, zato sem še nekaj časa tiho in ga gledam. Zdi se mi, da pričakuje odgovor, čeprav me ne pogleda.
»Saj vem,« naposled reče. »Saj sam vem.«
»Ti spucam očala?« vprašam.
»Ja,« reče.
Snamem mu očala, čeprav vem, da je brez njih slep kot krt. Spucam jih na isti način kot on, tako da si z majico ne odkrijem trebuha. Malce upočasni vožnjo. Nato mu očala nataknem nazaj na nos.
»Bolje bi bilo z jelenjo kožo,« reče. »Ampak hvala vseeno.«
Meni se to ne zdi vredno zahvaljevanja. A on je vesel. Pogleda me in se mi nasmehne. Do konca poti ne rečeva nobene besede več.

*

Fredi glasno zaloputne vrata, ko stopiva v hišo. Živi z babico, ki je skoraj čisto gluha in napol slepa. Fredi pravi, da svojih staršev ne pozna in da ga je babica posvojila, ampak vem, da laže. Njegovi starši so grozno problematični in redko pridejo na obisk. Fredi včasih pride k meni in reče, da je pozabil ključe in da ne more babice zbuditi, da bi mu prišla odpret. Pogrnem mu kavč v dnevni sobi. Vem, da to stori takrat, ko pridejo starši. Ne rečem ničesar. Kdo sem jaz, da bi mu kar koli preprečeval?
Fredi me odpelje v klet po škripajočih stopnicah. Tema je.
»Fredi?« rečem.
Naenkrat se prižge luč. Klet je prazna, razen velike, stare postelje na sredi. Na postelji je privezana Silva. Usta ima zalepljena. Gleda me bolj naveličano kot prestrašeno. Poleg postelje stoji Fredi.
»Vse najboljše,« reče in mi podari enega najširših smehljajev, kar sem jih bil kadar koli deležen.
Nekaj časa ga gledam. Silva momlja in pobrcava z nogami. Roke ima privezane vsako na eno stran lesenega stebrička starinske postelje.
»Fredi … jebemti,« rečem.
Pametno bi bilo, da bi Silvo odvezal. Fredi me potreplja po ramenu, nato pa ponosno pomigne proti Silvi, kot da je kapitalni jelen, ki ga je ravnokar uplenil.
»Vse najboljše,« še enkrat ponovi. »Vaju bom pustil sama.«
Stečem do postelje in z enim sunkom potegnem lepilni trak na Silvinih ustih.
»Kaj delaš?« prestrašeno reče Fredi.
Silva najprej zacvili, ker sem premočno potegnil, nato pa nekaj časa samo globoko diha. Prepričan sem, da bo začela kričati. Skomignem z rameni in ji rečem:
»Ne zameri mu.«
Silva pogleda Fredija, ki gleda v tla.
»Hvala za prevoz,« reče s hripavim glasom in se takoj odkašlja. »Samo problem je, da si bajto zgrešil!«
»Ni za kaj,« tiho reče Fredi.
»Za tole bo zvedel Marko,« reče Silva in tokrat Fredi zacvili. »Bosta že videla.«
»Se ti lahko odkupim?« butasto bleknem.
Nejeverno me pogleda.
»Kaj pa mi boš dal? Sladoled?«
Iz žepa potegnem kuverto z bonom za vikend paket v hotelu Dobra vila in ji ga ponudim. Silva me le grdo pogleda. Hitro ji odvežem roke. Začne se drgniti po razbolelih zapestjih in še vedno besno pogleduje proti Frediju. Še enkrat ji ponudim kuverto. Spuli mi jo iz rok in jo grdo odpre ter začne brati.
»A to je na morju?« vpraša, ko konča.
»Ja,« rečem.
»Fredi?«
Glas pride iz zgornjega nadstropja. Zasliši se škripanje stopnic. Fredi spet zacvili. Škripanje je vse glasnejše in Fredijeva babica se prikaže v soju luči. Glavo ima ovito v rdečo ruto in bolšči v nas skozi velike naočnike.
»A se igrate?« reče zelo glasno.
Fredi pokima, v bistvu zavihti glavo gor in dol, da bi babica le videla.
»Lepo,« reče babica in se nasmehne. »Samo ne bit preveč glasni.«
Zasmejem se, ampak babica očitno misli resno, zato ji pokimam.
»Brane je zmagal,« skoraj zavpije babica.
»Kdo? V čem?« zavpije Fredi.
»Ja na televiziji!« zavpije babica. »Zdaj ga vsi poznajo. Jaz bi tudi klicala zanj, pa ne znam. Je fajn fant, Brane.«
Vse nas še enkrat lepo pogleda, nato pa izgine v temo in zasliši se škripanje stopnic.
»Uh,« reče Fredi.
»Greš?« rečem Silvi.
»Rada imam morje,« odgovori Silvija.
»Samo moraš z mano. Fredi bo pa avto posodil,« rečem in pogledam Fredija, ki sicer s tem ni najbolj zadovoljen, ampak vseeno prikima.
Silva me pogleda in se nasmehne.
»Si pa frajer,« reče. »Marko me ubije, če to naredim.«
»Enkrat te bo ubil v vsakem primeru,« bleknem.
Silva nič ne zameri, samo pobesi pogled in reče: »Ja … najbrž.«
»Samo tokrat moraš dat za bencin,« reče Fredi.

Foto Boštjan Pucelj

*

»Oče?«
Oče sedi na sedežni in nepremično strmi v televizijo.
»Konec je,« reče. Sploh me ne pogleda.
»Ja, Brane je zmagal,« rečem.
»Saj je prav,« je rekel, »on si zasluži, da si ga zapomnimo. On ne igra.«
»Oče?«
Sedem poleg njega in ga primem za ramo, ki se mu v hitrem ritmu plitkega dihanja dviga in spušča. Končno me pogleda.
»Oče, grem v Dobro vilo,« rečem.
»Sam?« vpraša.
»S punco,« odgovorim.
Oče se nasmehne.
»Kje pa je ta punca?«
»Zunaj v avtu čaka.«
»Pripelji jo notri,« reče upajoče. Na televiziji se začno oglasi. Glasnejši so od oddaje. Oče ponavadi gleda tudi oglase. Tokrat gleda mene. Samo mene.
Pogledam stran in hočem nekaj reči, vendar oče hitro odgovori: »Saj ni treba. Lepo se imejta.«
Žalosten sem, ker vem, da ve. Nočem, da bi ga spoznala. Rad ga imam. Ampak nočem. Ne zdaj, ko mi gre v življenju končno na bolje.
»Prinesel sem ti kasete,« rečem in mu v roke potisnem paket. »Da ti jih ne bo zmanjkalo.«
Oče se nasmehne in me poboža po glavi. Jaz pobesim pogled. Šele pri vratih se opogumim in ga znova pogledam. Strmi v televizijo in v rokah stiska kasete, tako da ima členke prstov čisto bele. Na vrhu televizije ima postavljeno videokamero.
»Konec je,« rečem. »Ni ti treba več gledati.«
Ne sliši me. Ali pa me noče slišati.

*

Pot proti morju je v starem Fredijevem avtomobilu dolga in naporna. Prva ugotovitev, ki razjezi Silvo, je pomanjkanje radia.
»Avto se splača imeti samo zaradi radia,« pravi.
Druga stvar, ki jo razjezi, je pokvarjeno gretje.
»Super začetek dopusta,« se namrdne.
Okna imava odprta in non stop kadiva. Silva ne govori veliko, jaz pa tudi ne. Vsake toliko jo malo pogledam, pa tudi ona mene.
»Lušen si,« mi reče enkrat na avtocesti. »Čeprav je Marko bolj.«
»Ampak Marko te tepe,« rečem.
»To ti praviš,« reče in se trmasto zastrmi vame.
Ostanek poti ne rečeva nič.

*

Hotel je majhen in hecen. Včasih je najbrž bil rdeče barve. Na veliki tabli piše Dobra vila, vsaj včasih je. Zdaj piše Dbra ila.
Receptorju pod nos pomolim kuverto. Odpre jo, prebere, nato pa me nejeverno pogleda.
»To ni več veljavno,« reče.
»Bom plačal,« rečem.
Ko mi pove ceno, ugotovim, da imam dovolj samo za eno noč in za sobo s pogledom na zid drugega hotela.
»V redu bo,« reče Silva. »Greva v vodo.«

*

Silva je v vodi non stop, jaz pa raje ležim na plaži in gledam njene kolčne kosti, ko prihaja in odhaja iz vode na čik pavze ter pivo. Plaža je dokaj prazna, saj še ni sezone. Vse skupaj postane bolj zabavno, ko pride neki tip, obkrožen s fotografi in z blondinko pod roko, ter razgrne brisačo blizu naju. Silva priteče iz vode in se skloni nadme, da me hladne kapljice z njenih las poškropijo po obrazu.
»Imaš kemik?« mi reče.
»V torbi,« odgovorim.
Čez minuto je nazaj. Na podlahti ima velik podpis. Piše: »Brane.«
»Spral se ti bo, takoj ko boš šla v vodo,« rečem.
Silva skomigne z rameni: »Pa kaj. Saj on tudi ne bo znan kaj dosti dlje.«

*

Na plaži ostaneva do večera. Silva ima oblečeno lahko poletno obleko. Njeni rjavi lasje so štrenasti od morske vode. Spila sva že vso pivo.
»Zakaj si z Markom?« jo vprašam.
»Ne povem,« reče in mi pokaže jezik.
Malo sem užaljen in ona to opazi.
»Ne vem, no …« reče in me prime za ramo. »Prvi mi je pa to. Od fotra bo dobil delavnico, jaz pa nimam nobene šole narejene. Saj do mene je čisto fajn. In samo enkrat me je udaril.«
»Vem,« rečem. »Sem videl modrico.«
»Saj bi stregla s sončnimi očali, pa mi šef ni pustil,« se namuzne.
Še vedno drži roko na moji rami.
»Jaz te ne bi nikoli udaril,« rečem.
»Ah, vi moški ste vsi isti,« reče, kot da je že sto let na svetu, nato pa globoko zavzdihne: »Totalno mam rada morje. Marko ga ne mara. Njegovi tastari imajo prikolico malo bolj južno od tu. Kmet. Pa spoznala sva se na morju. Čeprav sva skoraj soseda. A si lahko misliš?«
»Jaz te ne bi nikoli udaril,« še enkrat ponovim. Tokrat me lepo pogleda.
»Vem,« reče.
»Poročil bi se s tabo,« rečem. »Nimam denarja, ampak bi te pa imel rad. Samo Fredi bi najbrž živel pri naju, ker je moj najboljši prijatelj.«
»Kako lepo,« reče Silva in se skloni čisto k meni. Ustnice prisloni na moje uho.
»Ful sem pijana,« mi zašepeta.
»Če bruhaš, te bom imel še vedno rad,« ji rečem.
Naenkrat me objame in objem kar drži. Ne morem si kaj, da se ne bi čisto rahlo dotaknil njenih kolčnih kosti.
»Pridi, moja dobra vila,« mi zašepeta v uho.

*

V hotelu Silva najprej leže na zložljivo posteljo. Vztrajam, naj gre na tisto pravo, bolj udobno. Ona pravi, da ne. Na koncu se dogovoriva za kompromis in oba leževa na bolj udobno posteljo. Spet me objame, jaz jo spet malo božam po kolčnih kosteh. Pusti mi, da ji privzdignem obleko, ona pa mi sleče majico. S prsti se zapletem v njene štrenaste lase, ki dišijo po soli. Še bolj me objame. Vrnem ji objem. Zelo močno sva objeta. Kmalu se ritmično zibljeva sem ter tja, Silva tiho vzdihuje in me praska po rami. Ko zaspi, jo nekaj časa previdno poljubljam po vratu. Pokrijem jo, nato pa grem spat na zložljivo posteljo. Nekaj časa ležim, nato pa grem nazaj in jo odkrijem toliko, da ji vidim eno kolčno kost.

*

Silva vztraja, da se cel naslednji dan kopava. Jaz sem preveč srečen, da bi sploh lahko govoril. Silvi stalno zvoni mobitel, a se ne javlja.
Ko se peljeva nazaj, se pogovarjava, a ne o tem, kar se je zgodilo ponoči. Pogovarjava se o Marku.
»Ne zanima me Marko,« ji rečem.
»Mene pa,« pravi ona. »Pa na živce mi gre ta kurčev avto, ker nima radia.«
»Se bova poročila?« jo vprašam.
Nekaj časa je tiho, nato pa reče:
»Glej, veš, kako je to. Jaz sem pač z Markom.«
»Kaj pa … saj veš, to … kar je bilo?« rečem.
Silva najprej malo odpira in zapira okno ter se trudi prižgati cigareto, a ji vžigalnik nagaja. Čez nekaj časa obupa, a neprižgane cigarete vseeno ne vzame iz ust. Obrne se k meni in reče: »Ker ti je rekel, da me ne boš nikoli pofukal. Tako. Zato se je to zgodilo. On nima pravice govoriti takih stvari.«
»Pa saj je rekel meni,« rečem.
»Ja. Ampak se tiče mene,« odločno odgovori.
Nekaj časa sem tiho in jo samo previdno pogledujem, da se ne bi še enkrat zaletel. Nato jo vprašam: »A se ti zdi nujno, da si na televiziji, da živiš?«
»Televizija je bedna, sam dolgcajt vrtijo,« mi odgovori in še enkrat poskusi s cigareto. Tokrat ji uspe.
»Boš povedala Marku?« jo vprašam.
»Si nor?!« zavrešči. »Ubije me.« Nato puhne dim iz nosu in doda: »Pa saj ni bilo po televiziji, ne? Kdo bo pa vedel.« Nasmehne se.
Nič ne rečem, ampak vem, kaj si mislim. Mislim si – vedela bova midva. To je vse, kar šteje.
»Rad bi, da spoznaš mojega očeta,« ji rečem.
Malce nezaupljivo me pogleda, a vseeno pokima, frcne cigareto skozi okno in začne žvižgati.
»Namesto kurčevega radia,« razloži.

*

Noč je že, ko se ustaviva pred mojo hišo. Pustim motor, da teče.
»No, ajde, kje je tvoj foter?« reče Silva.
»Malo počakaj,« ji rečem.
Utihne, ker vidi, da ni vse v redu z mano. Položi mi roko na ramo. In nič ne reče. Vesel sem, da razume. Naposled ugasnem motor in jo pogledam.
»Greva,« rečem.

*

Televizor v dnevni sobi gori, a očeta ni na sedežni. Čudno. Ob taki uri nikdar ne spi. Potiho grem v spalnico, Silva pa mi sledi.
»Čudno je pri vas,« zašepeta. »A sploh kaj pospravljata?«
Oče je na postelji v spalnici, na nočni omarici je prižgana videokamera. Počasi se mu približam in ga rahlo potresem. Nato prislonim glavo na njegove prsi.
»Ne diha,« rečem.
»Šit,« reče Silva.

*

Videokamero priklopim na televizijo. Silva sedi na kavču po turško in me gleda. Kaseto prevrtim na začetek in pritisnem PLAY. Na televiziji se pokaže oče. Sedi na kavču, prav tam, kjer zdaj sediva midva s Silvo, in gleda televizijo.
»Čudno,« reče Silva. »Kot da gleda naju na teveju.«
»Ja,« rečem. »Čudno.«
»Ali pa midva njega,« reče Silva. »Kakor vzameš. Čudno,« ponovi.
Čez nekaj časa se slika zamenja. Oče spi. Njegove prsi hitro poskakujejo gor in dol. Poskakujejo vse hitreje in hitreje. Začne kašljati in se premetavati. Nato zahrope.
»Ugasni,« skoraj zakriči Silva in si zatiska oči.
»Ne,« rečem. »To mu dolgujem.«
Oče hrope in hrope in kašlja. Duši se. Dviga se gor pa spet dol, kot da dela trebušnjake. Naenkrat pa obmiruje. Pogled mu ostekleni.
»Je konec?« previdno vpraša Silva, ki kuka skozi prste na ekran.
»Ja,« rečem, ampak v resnici vem, da ni konec. Videla sva ga. Kar pomeni, da mu je bilo vredno umreti. Ker je na koncu tako le živel.

*

Frediju sva zvonila, butala po vratih, a ni in ni odprl. Silva nekaj časa obupano gleda, nato pa pritisne na kljuko. Vrata se odpro.
»Fredi!« zavpijem, še vedno stoječ na pragu.
»V kleti sem!« se zasliši.
Fredi je res v kleti. Stoji na stolu, okoli vratu pa ima zategnjeno debelo vrv.
»Fredi, kaj delaš?« vprašam.
»Obesil se bom,« reče.
»Vidim,« odgovorim.
»Nista me vzela s sabo,« kujavo reče Fredi.
»To ni razlog,« rečem jaz.
»No …« reče Fredi. »Še nekaj je. Šel sem do Vere, da bi ji povedal, da sem zaljubljen vanjo.« Pogleda Silvo, kot da ga je malo sram govoriti o tem pred tujo osebo. »Šel sem do Vere in pozvonil na vrata. Odprla je. Jaz pa nisem rekel nič. In potem je ona rekla: »A ti si tisti, ki živi z babico?« Nič nisem rekel. Potem je zaprla vrata.«
Fredi me grdo pogleda.
»In to vse zaradi tebe,« reče. »Ker si mi rekel, da bo še nekaj iz mene. Zlagal si se. Zato sem te počakal. Obesil se bom pred tabo. Da veš.«
Še preden sem lahko kar koli rekel, Fredi brcne stol izpod sebe. Za kratek trenutek se zaguga na vrvi, nato pa pade po tleh, za njim pa se usuje omet. Očitno je obesil vrv na neko staro kljuko na stropu, ki ni zdržala njegove teže. Silva zakriči in se požene proti njemu, jaz pa tudi. Skupaj mu snameva vrv in še preden Fredi lahko kar koli reče, ga objamem.
»Ne delaj tega,« mu rečem. »Resno sem mislil, Fredi. Ti ne veš, kaj si naredil zame. Ti si moja dobra vila. Rabim te.«
Fredi je preveč šokiran, da bi lahko kaj rekel. Vrne mi objem. Na njegovih licih čutim solze. Čez trenutek naju objamejo še Silvine roke.
»Otroci?« se zasliši iz zgornjega nadstropja. »Otroci? Potiho se igrajte!«

*
Sedim na sedežni in gledam omare, polne kaset s posnetki mojega očeta.
Na pogreb ni prišlo veliko ljudi, le sosedje, Fredi pa Silva in Marko, ki je stal tam, ves zdolgočasen. Prišla je tudi Vera, ki sem jo poklical in povabil. Fredi jo je ves čas gledal, ona pa njega. Bila je majhna in boječa deklica s še večjimi očali kot Fredi. Nihče ni imel govora. Župnik je dvakrat povedal očetovo ime narobe.
Sedim na sedežni in gledam omare, polne kaset s posnetki mojega očeta. Nato vstanem in jih začnem pakirati v velike škatle. Sposodim si Fredijev avto in jih odpeljem na največjo komercialno televizijo. Čez kak mesec dobim klic, da bi odkupili kasete in iz tega naredili šov. Ponudijo mi ogromno denarja.

*

Kupil sem avtopralnico in jo prepisal na Fredija. V zahvalo mi priredi veliko zabavo v svoji hiši, na katero povabi mnogo ljudi, ki jih sploh ne pozna, ampak hoče, da ga vidijo. Njegova starša prideta samo pogledat, a se ne znajdeta najbolje. Kmalu odideta in Fredi nekaj časa gleda za njima, nato pa se obrne k meni:
»Iz mene nekaj je,« mi reče in me poljubi na čelo. Na zabavi je tudi Vera. S Fredijem sedita skupaj. Fredi je pijan. Silve in Marka ni bilo. Prosil sem Fredija, naj ju ne povabi.
Naslednje jutro me kliče Fredi in mi pove, da je babica umrla. Zdaj je tudi lastnik hiše. Na babičinem pogrebu je še manj ljudi kot na pogrebu mojega očeta. Fredi mi po pogrebu pove, da se bo Vera preselila k njemu.

*

Marko ni moj sosed, a se večkrat sprehaja okoli moje hiše. Začel je šele po očetovi smrti. Vedno se sprehaja ponoči, malo postoji pred oknom, a v varni razdalji, da ne bi kdo kaj posumil. Jaz ga gledam skozi okno kopalnice. Če se slučajno postavi pod ulično svetilko, vidim njegov obraz, njegov pogled. Tak je, kot ga drugače ne poznam. Zdi se, da razmišlja. O težkih stvareh. Enkrat je imel v roki kamen, ki si ga je podajal iz ene roke v drugo, vendar ga ni vrgel. Čez čas so se ti nočni obiski nehali. Srečeval sem ga tam kot vedno – v baru. Še vedno sem namreč delal v avtopralnici. Fredi mi je dal povišico. Silva ni več stregla, zato sva oba zmanjšala število obiskov. Kadar pa sva se srečala, mi je dal mir. Bil je glasen kot vedno, samo včasih je za hipec dobil pogled izpod cestne luči, ko je stal pod njo in gledal proti moji hiši. Nato pa je nagnil iz steklenice in spremenil pogled, še preden je dobro pogoltnil.

*

Vsak večer, preden grem spat, gledam očeta. Njegov šov so zaradi kontroverznosti dali v pozne nočne ure. Tako je popularen, da ga bodo vlekli toliko časa, dokler jim ne zmanjka posnetkov. In posnetkov ne bo zmanjkalo. Po oddaji je okrogla miza, kjer razpravljajo, če bo moralno prikazati njegovo smrt, za katero voditeljica zelo jasno pove, da jo imajo posneto. Za predvajanje imajo moje dovoljenje. Oče bi bil presrečen, če bi to vedel.

*

Pred kakim mesecem se je oglasila Silva. Ni bila sama. V vozičku je imela majhno punčko.
»Upam, da se zavedaš, da tega Marko ne bo nikoli izvedel. In Vila tudi ne,« reče Silva in pomigne proti vozičku. Vila je oblečena v lepo roza oblekico. Skremži se. Ponudim ji prst. Zgrabi ga s svojimi malimi rokami in ga nese v usta.
»Lepo ime,« rečem.
»Niti ne,« reče Silva. »Ampak vsaj toliko sem ti dolžna.«
Iz žepa izvlečem kuverto, v kateri je še ostanek denarja, ki sem ga zaslužil. Silva jo brez besed vzame, nato pa mi položi roko na ramo. Gleda me in gleda, nato pa globoko zavzdihne in odide, hitro rine voziček pred sabo. Voziček šklepeta zaradi slabe ceste. Vila začne jokati.

*

Še istega dne se odpeljem v prestolnico po kasete. Prodajalec mi postreže bolj počasi, ker z enim očesom spremlja ponovitev šova mojega očeta. Ko pridem domov, je že pozno. Kamero postavim na nočno omarico in odvijem kaseto. Na škatlico napišem – »za Vilo«. Pritisnem RECORD, ležem in se trudim zaspati. Vila bo dobila kasete potem, ko umrem. In ko umre Marko. V nobenem drugem primeru jih ne bo videla. Niti nihče drug. Očetu to ne bi bilo všeč. Rekel bi:
»Nihče ne bo nikoli izvedel, da si živel.«
Jaz pa ne bi rekel nič, samo mislil bi si svoje. Mislil bi si – saj imam dokaz. Svojo lastno dobro Vilo.
Lepo je živeti. Pa čeprav nihče ne ve, da to počneš.