Gogino poletje / Dušan Jelinčič: Kam gre veter, ko ne piha

Dušan Jelinčič je rojen leta 1953. Je pisatelj, a tudi novinar in alpinist. Odlomek je iz romana Kam gre veter, ko ne piha, Litera 2007. (foto Založba Litera)

Kam gre veter, ko ne piha

Ko me že začenja dušiti stiska, me nekaj tako preseneti, da se kar stresem. Kaj se dogaja tam zunaj? Zdi se mi, da piha. In to silovito, da mi stresa šotor do temeljev in da že slišim v bližini in daljavi, kako loputajo šotorska krila, zastavice, oprema in lončki, in kako med seboj udarjajo smučarske palice, dereze in cepini. Kot moja domača burja, ki prihrumi od Nanosa in češe Tržaški zaliv. A potem je zrak tako prozoren, da imaš Karnijske Alpe in Julijce kot na dlani.
Ne morem se načuditi: tu ni še nikoli pihalo, ali vsaj ne tako silovito. Kaj naj to pomeni? Za pot navzgor? Ali navzdol … Budna mora mrtvih in živih, ki mi korakajo skozi možgane, se z vetrom počasi umiri, ob vsakem sunku pa se močno zdrznem. Počasi vse bolj zapadam v nerealno blodnjo, a vtis imam, da ne zaspim. Sem v nekakšni trezni omotici in zdaj vem, da se je duh višine in redkega zraka končno prikradel v šotor in me hoče preizkusiti. Prilizuje se mi, se mi laska in se naposled usede poleg mene. Pojdi proč, izgini! glasno dahnem, in s silovitim sunkom vetra sem zopet sam v šotoru. Hočem se dvigniti in spiti malo že pripravljenega čaja, vendar imam občutek, da sem že pomirjen. Zato se spet zavijem v spalno vrečo in poslušam veter, kako pometa po obširni ravnini pod Gašerbrumi, ki je zavita v belo temo.
Ne vem, če mi ob drobnih puhastih mislih, razvlečenih kot kosmi, minevajo minute ali ure, naposled se zavem le, da je nekdo zaškrtnil v sosednjem šotoru in glasno zaklical: – Preveč piha! Počakajmo!
Sprašujem se, kaj pomeni ta stavek, in naposled se spomnim Padovčana, ki sta mi v teh zadnjih urah izplavala iz misli in iz spomina. Armando in Antonello, s katerima naj bi šel danes na vrh. Na vrh? Ponovim si besedo ‛vrh’ in ne verjamem v njen prizvok. Ni realna, odmika se mi. Enostavno je premedla in zato ne obstaja.
A ta živi stavek resničnih ljudi me za trenutek vrže v stvarnost, potem iz nje v drugo razsežnost. Iz zmedene tesnobe z miselnimi utrinki, ki so zdaj megleni skoraj do nespoznavnosti, zdaj razločni in povsem čisti do rezkosti, zaidem v stanje ozke jasnovidnosti, kjer ni prostora za prepletanje velikih in malih miselnih utrinkov, temveč kvečjemu le za eno misel, a to vsekakor razpoznavno.
In naposled se vame prikrade spoznanje, da je nekdo z menoj v šotoru. Saj ni mogoče, a to tako premočno čutim, da se najprej privajam na njegovo prisotnost, potem pa že začnem, sicer še samo v mislih, govoriti z njim. Vprašam ga, kako bo jutri na vzponu in če naj sploh grem gor, potem se za hip zavem absurdnosti tega stanja in si rečem, saj si v šotoru sam. A le za malo. Vtis, da je nekdo ob meni, je zdaj tako silovit, da se mi zdi, da mi je rekel, morda le šepnil ali nakazal nek stavek, ki ga jaz najprej negotovo in potiho, potem že polglasno ponovim: – Kam gre veter, ko ne piha?
Ali sem si res prišepetal ta stavek, ali je izmišljija, ki me obdaja, že tako močna, da se je spremenila v resnico samo? Ne vem, a presenetim se, da si ob prvem močnejšem sunku vetra, ki mi strese misli do najglobljih skrivnih kotičkov, glasno ponovim: – Kam gre veter, ko ne piha? In vprašanje naposled postane resnično in pristopi k meni, v ta šotor, v moje realne dvome in nerešena vprašanja. Res, kam gre ta veter, tako silovit, mogočen in nasilen, ko ne piha? Kam se skrije? Kje ždi, preden sune? Ali miruje ure in ure v kakšni nevidni stranski dolini, ali se umakne daleč v notranjost te nepropustne in tajinstvene ter neraziskane gorske pokrajine in se spet v ključnem trenutku zahrbtno priplazi k mrtvim in živim bitjem ter … udari?
Ne znam si odgovoriti na to ključno vprašanje, in to me bega in žalosti. Tedaj se v spalni vreči malo privzdignem in resnično pogledam na desno, kjer pa namesto nemega gosta kraljuje le tema, a ga vseeno glasno rotim: Prosim te, moraš mi povedati, kam gre veter, ko ne piha! Zdaj že premočno stiskam oči in buljim v temo, ki postaja vse svetlejša, a naposled se na šotorskem obodu počasi zarisujejo običajni predmeti: kapa, rokavice, odložene vrečke hrane, čelna luč, vrv … Vse, kot je bilo sinoči, nespremenjeno v prostoru in času.
Tedaj se pomirim, a le, ker se sprijaznim s to diskretno in nenasilno prisotnostjo, ki se je ne bojim in od katere vem, da mi ne bo hudega. Vem, da ždi tam v kotu, zavedam pa se, da mi ne bo odgovorila na moje vprašanje, ki me resnično vznemirja. Kam gre veter, ko ne piha?
V tem stanju, ki je še najbližje visokogorski blodnji, ki ni ne spanje ne budnost, temveč neka vmesna stopnja, ki se te loteva ob pomanjkanju kisika v zraku, in ne morem zagotovo trditi, da je neprijetna, jasno in ostro udari iz sosednjega šotora: – Vstani! Gremo na goro!