Gogino poletje / Cvetka Bevc: Pogovorna oddaja

Cvetka Bevc se je rodila leta 1960 v Slovenj Gradcu. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti ter se izpopolnjevala na University College Cork. Napisala je okoli trideset radijskih iger za odrasle in otroke, nekaj filmskih scenarijev in glasbeno gledaliških predstav za otroke, ustvarila številne glasbene podobe in izvirne glasbe radijskih iger, gledaliških predstav in filmov.

Piše prozo (Prigode Špelce Žvekič, 2003, Soba gospe Bernarde, 2007, Zgodbe iz somraka, 2007), poezijo (pesniški zbirki Prelet žerjavov, 2004, Med ločjem, 2005) in pravljice za otroke (Klavirski duhec Jošti, 2005, Abecednik zaljubljene krastače, 2007). Članica Društva slovenskih pisateljev in članica uredništva revije Poetikon. Živi in ustvarja v Ljubljani. Pogovorna oddaja je kratka zgodba iz zbirke Zgodbe iz somraka, Založba GOGA 2007. (foto Boštjan Pucelj)

Cvetka Bevc: Pogovorna oddaja

Ne, gospod, tudi jaz ne vem, zakaj vas ljudje sredi noči pokličejo na radijsko postajo. Najbrž so klepetave sorte. Jaz? Ne, ne gre za to. Ponavadi ne govorim veliko. Samo zadnje čase ne morem spati. In v naši hiši nikoli ni miru. Ja, podnajemnica sem. Ne, nisem edina stanovalka. Deset nas živi v tej hiši. Pravzaprav devet. Ne poznam vseh. Skoraj nobenega. Mogoče zadnje čase poklepetam s tole iz drugega nadstropja. Pri njej zdaj poslušam radio. Ne, ona je zaspala v naslanjaču. Če dobro poznam vašo oddajo? Šele zadnji teden jo poslušam. Zakaj? No, tudi v pogovorni oddaji ne bi smeli biti preveč radovedni, gospod. To pa vam lahko povem. Naša hiša ima dve nadstropji in podstrešje. Ampak ona, Žana, se je preselila zadnja. Ne, ne moja soseda. Govorim vam o punci, ki je stanovala pod mano. V tisti sobi menda že dolgo nihče ni živel. Gospodar je moral vlomiti vanjo, ker ni našel ključa. Presneto je ropotalo tisti dan. Slabo prenašam hrup. In že tako sem nervozna zaradi izpitov. Ampak Žana je bila videti še bolj nervozna. Čeprav me je prijazno pozdravila. Veste, nekateri stanovalci sploh ne odzdravijo, kadar se srečamo na stopnicah ali verandi. Ona pa mi je celo prva pokimala. Ja, tako je bilo … Kaj je počela Žana? Menda je študirala filozofijo. Ne. Ste zmešani?! Jaz študiram biologijo! Ja, končnici sta isti. Nekaj sva imeli skupnega? Meni se to ne zdi zabavno, gospod. Ne vem, kateri letnik je obiskovala. Vem pa, da je v hišo prinesla veliko stvari. Malo sem pobrskala po njenih škatlah, ki so stale na hodniku. Odkrila sem cel kup filozofskih knjig. Nekaj newageovske solate. Sodobno poezijo. Posušene rože. In veliko čistil. Tri škatle čistil. Pa barvo za pleskanje.

Gospodar bo hišo renoviral šele naslednjo pomlad, ampak Žana je hotela takoj ob vselitvi prebarvati svojo sobo. Po čopičih, ki jih je puščala pred vrati, sem videla, da je izbrala belo. Kako, prosim? Ne, nisem radovedna. Take stvari opaziš mimogrede. In kaj se je zgodilo potem? Vas to res zanima? In poslušalce tudi? Ker je lepo poslušati tuje zgodbe? Saj vam ne pripovedujem zgodbe! O tem vam govorim, da je Žana vse prebarvala. Še vrata je prepleskala. In potem je čistila. Kot da je hotela odstraniti svinjarijo tistih petdesetih podnajemnikov, ki so pred njo prebivali v sobi. Skvik, skvik, skvik, je odmevalo po celi hiši. Začela je že zjutraj, ko sem odhajala na predavanja. Najprej nisem vedela, kaj pomeni ta zvok. Šele kasneje, sredi dopoldneva, me je prešinilo spoznanje. Natakarica je pred mano brisala mizo in z gobico odstranjevala zastarele madeže. Skvik. Skvik. In zvečer, ko sem prišla domov, je mala še vedno drgnila. Ali se je ves dan ukvarjala s tem, sem pomislila. Skvik. Skvik! Skvik! Skvik! Kaj?! Če lahko spustite malo glasbe? Zakaj? Ne delajte se prijaznega, gospod. Nočem glasbe.

Nobenega bedastega premora ne potrebujem! Saj se ne razburjam. Samo Žana je drgnila madeže celo noč. Skoraj do jutra. Naslednji dan sem imela izpit. Ste se kdaj učili na pamet latinska imena? Stokrat jih ponoviš in še vedno si jih ne moreš zapomniti. In ob ponavljanju mi je butal v glavo tisti zoprni skvik. Zvenelo je, kot da bi nekdo s crknjeno podgano drgnil po steklu. Ko sem hotela zaspati, je ta brezmadežnost še vedno udarjala skozi strop. Moja postelja je skoraj pri tleh in zdelo se mi je, da mi ta hrup krtači glavo. Seveda sem se šla pritožit! Zakaj nisem poklicala policije? Ker se nisem spomnila. Sploh pa je šlo samo za obsedenost s čiščenjem ob nepravem času. To res ni za zgodnje jutranje ure. Ja, približno toliko je bila ura kot zdaj. Malo čez štiri. In sem potrkala na njena vrata. Čisto na rahlo. Tisti skvikanje je pred vrati kar bobnelo. Ampak Žana je takoj slišala moje trkanje in odprla. Zdaj sem si jo šele zares ogledala. Seveda si natančno ogledaš človeka, ki ob štirih zjutraj čisti svojo sobo. Na glavi je imela rutico in po nosu in licih ostanke barve. Bele barve. Oči je imela čisto svetle. Kot da je še njih očistila. Kako? Katera čistila je uporabljala? Saj vam ne govorim o tem, gospod. O njej vam govorim. Žani. Ker je imela take oči. In jaz je nisem ničesar vprašala. Samo zanergala sem, da imam zjutraj izpit in da mi bo od njenega čiščenja razneslo glavo. Zelo razumevajoče je pokimala in se opravičila. Dvakrat. Trikrat. Zdi se mi, da se je kar naprej opravičevala. Na sebi je imela belo majico. In bele hlače. In njena pobeljena soba, vsaj kolikor sem videla, je bila čisto pospravljena. In potem? Rekla sem vam, da ne znam pripovedovati. Nikar me ne tolažite, da ni tako slabo. Da se je iz tega mogoče kaj naučiti. Vsaj to, da se človek lahko tudi sredi noči postavi zase. Ne, moji sosedi nisem povedala, da sem bila pri Žani. Zato govorim vam. Zdaj sem se spomnila, da so v sobi gorele samo sveče. Kakšnih ducat sveč je osvetljevalo njeno drobno postavo. Ne, ne moje speče sosede! Saj me sploh ne poslušate?! Ali sploh veste, koliko stvari se lahko zgodi, če ne znamo poslušati?! Kaj? Ja, potem je nehala čistiti. Mogoče se je oglasil samo še en skvik. Ne, zjutraj Žane nisem videla. Sploh je nisem več videla. Soseda, pri kateri poslušam vašo oddajo, me je čez dva dni ustavila pred hišo. In mi je rekla, da so malo odpeljali v bolnišnico. Najprej je vse počistila, potem si je prerezala žile. Zakaj zdaj molčite, gospod? Menda so bili krvavi madeži razmazani po stenah. Njene knjige ob postelji so bile rdeče. In posušene rože. Soseda je rekla, da ne vedo, če bo Žana preživela. Zakaj pa mislite, da se pogovarjam z vami? Ne klobasajte, da moramo upati na najboljše. Dragi Žani želite skupaj s poslušalci čimprejšnje okrevanje? Ne prepričujte me, da za take primere obstaja klic v sili. Ali res ne razumete, da je bilo njeno čiščenje klic v sili! Če bi to razumela, bi mogoče ona bila še živa. Kako vem, da je mrtva? Gospodar je včeraj pobiral najemnino za devet ljudi. In zaklenil je njeno sobo. Ali sploh veste, zakaj sem zdaj v vaši oddaji? Ker še vedno slišim, kako ona drgne svojo sobo. Skvik. Skvik. Skvik …