Gogino poletje / Andrej Blatnik: Spremeni me

1literablatnik.jpgAndrej Blatnik je rojen leta 1963 in je pisatelj, urednik in predavatelj. Leta 2002 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Odlomek je iz romana Spremeni me, Litera 2008. (Foto Tone Stojko)

Andrej Blatnik Spremeni me

10. poglavje
Premo kólo

Ljudje, ki so hodili mimo, so bili ovešeni s plastičnimi vrečkami. Nekateri s papirnatimi. Od njih je puhtela srečna razgretost. Začele so se razprodaje. Šerpe so potiskali zvrhano naložene vozičke. Bolj ko so prodirali v osrčje prodajnega centra, težje prehodno je bilo. Pragozd potrošnje je preraščal mesto. Urbanisti so se trudili, da bi zajezili razraščanje, vendar je v tkivo brizgnila ovijalka zdaj tu, zdaj tam, in po načelu enakopravne konkurence so svoje izložbe v sosesko nemudoma namestili še drugi. Potem so se pričele migracije. Nekateri stanovalci so se izselili, drugi priselili, vsak je sledil svojim blagovnim znamkam in pazil, da je imel zagotovljena parkirišča. Cena kvadratnega metra stanovanja se je vzpenjala, a hitrosti vzpenjanja so bile v različnih soseskah različne. Kupovanje nepremičnin je bilo ruska ruleta. Nikoli nisi vedel, ali bo tvoj sosed jutri nov snažen supermarket ali pa bodo aktivisti folkloristi izsilili nov nasad česarkoli in ti bo pod oknom smrdelo po naravnih gnojilih.

Otroka sta z občudovanjem gledala izložbe in se opozarjala na najbolj svetlikajoče se reči. Zlogovala sta bleščeče napise in tekmovala, kdo bo prej zagledal besede kot NAJCENEJE! SAMO ŠE DANES! ZADNJI DAN RAZPRODAJE! Logika ni bila jasna. Takoj ko so oznanili začetek razprodaj in so se najbolj vztrajni čakalci izvili iz spalnih vreč in se zapodili po objekte želje s pripravljenih seznamov, se je vsaka veriga ravnala po lastni strategiji. Nekatere so razprodajo takoj zaključile in upravičeno sklepale, da ljudje tega ne bodo opazili, če pa že opazijo, še zmeraj ostane prepričevanje, da je pri njih itak vse najcenejše. Druge so, ko je zmanjkalo najbolj iskanih artiklov, kupovale sorodne v drugih, cenejših trgovinah, zamenjale njihove blagovne znamke s svojimi, jim ceno potrojile in jo takoj razprodajno spustile na polovico. Ljudje so trepljali svoje stičnike, preverjali, če cene ustrezajo napovedanemu odstotku znižanja, kimali in zadovoljno metali v vozičke. Najeti študentje so tekali med množico in vpili: Poglej! Kako poceni! Poglej! Vzemi še zame! Ljudje so jih odrivali in skušali uganiti, kaj ima mladina v mislih. Kadar je ugibanje trajalo predolgo, je študentka zgrabila presežno oblačilo, navdušeno zavriskala ob cenovnem listku in ga kot po nesreči izpustila iz roke ter se užaljeno našobila, ko ga je v svoj voziček zmagoslavno zbasal kdo drug. Če se je našel naivnež, ki ji je vendarle hotel vrniti oblačilo, češ da velja zakon prvega dotika, se je zahvalila in dodala, da je svet pač tak, da eden zmaga, drug pa izgubi, saj naslednjič bo pa obratno. Kupci so kimali, tokrat končno zmagujemo, so si mislili, čas je že bil, skrajni čas.

Pot do hrane je bila neskončna. Odkar so v centre dodajali tudi počivalnice, kjer si lahko najemal ležišča po ugodni urni tarifi, sploh ni bilo več treba, da bi človek hodil domov; dokler so bile tvoje plačilne poti pretočne, si lahko cele dneve preživljal v temeljitem nakupovanju. Z vseh strani so prežale skušnjave in otroka sta Moniko z navdušenimi klici opozarjala na skoraj zastonj ponudbe tega in onega v najrazličnejših prodajalnah. Odkimavala je in trmasto prenašala zgrožene poglede mimoidočih, ki očitno že dolgo niso šli mimo tako trdosrčne matere. Ker sta ji fanta, ko se je nekajkrat zapletla na križiščih in se ni mogla odločiti, v katero smer naprej, vsakič povedala, kam je treba po piškotke, ki jima jih je obljubila, jo je pričela stiskati slaba vest. Prispevala sta svoj delež k družinski misiji, nemara bi morala tudi sodelovati pri izbiranju? Kako bi zadevo rešil Borut?

Borut bi otroka pustil doma. In če bi šla z njim, bi jima že vnaprej povedal, da si ne bosta smela izbrati ničesar. Razen za svoj denar, tega pa sta hranila za prijavnino na tekmovanja za požeruhe dneva.

Končno so prišli do prehrambnega hipermarketa. Monika se je ozirala naokrog in bila je zbegana. Že dolgo je ni bilo v trgovini. Je mogoče, da bi se spremenil tudi razpored, ali se je vse samo tako zelo povečalo, da se sploh ne znajdem? Znašla se je na neznanem, neraziskanem ozemlju. Mleko ni bilo več tam kot včasih, cele vrste polic so ponujale reči, ki jih ni videla še nikoli in za katere ni vedela, ali jih potrebujejo ali ne. Zavistno je gledala ljudi, ki so brzeli naprej, roke so segale levo in desno, vozički so se polnili. To so ekipe, kvalificirane za srečno družinsko življenje. Kaj pa mi? Kaj pravzaprav potrebujemo? Brez listka se bo težko odločiti. Doma ni hrane, to drži, a katere so tiste reči, ki jih združujemo v okusne zajtrke, kosila in večerje? Veliko stvari, ki jih je domov prinesel Borut, je imelo na embalaži napisana navodila za uporabo. Tiste, ki tega niso imele, je obvladal sam. In če je kdaj kaj pripravljala in je prišlo do uganke, ga je lahko zmeraj vprašala. Če veš, kaj moraš spraviti v določen obrok, je število kombinacij vselej omejeno, kuhanje nič bolj zapleteno od sestavljanja Rubikove kocke. Tu, med temi neskončnimi policami, pa je bila izbira prevelika. Najprej jo je pomirjalo, da so nekatere stvari itak previsoko, da bi jih lahko dosegla, in se vsaj o njih ne bo treba odločati. Potem je obupana spoznala, da so na teh proti nebu segajočih policah naložene iste reči kot spodaj.

Škatlam piškotov ni bilo videti konca. Ljudje so brezvoljno postopali med njimi, od časa do časa je kdo zagledal prepoznano blagovno znamko in pot do nje nemudoma zaprl z nakupovalnim vozičkom, kot da bodo tudi ostali tavajoči v hipu spoznali, kaj je prava izbira, in mu uplenili vse izpred nosa. Vendar se to ni zgodilo, vsi so vztrajali v negotovosti. Neka ženska je obupano spraševala moža: »Katere si želiva?« Moški je preučeval drobni tisk na ovoju in mrmral oznanjene količine konzervansov in stimulansov. »Ti ni všeč nobeno pakiranje?« je odvrnil, ne da bi dvignil pogled. Ženska je zbegano pogledovala semtertja. »Ne vem,« je rekla. Moški ni odgovoril. Škatle je jemal s polic, jih obračal in vračal nanje.

Sadje je bilo razporejeno v brezhibni simetriji, za sistemom je morala biti filozofija, nekateri kupi so spominjali na starodavne piramide, svetišča pozabljenih verovanj. Ko je nekdo vzel sadež z zloženega kupa in si ga sumničavo ogledoval, se je nekaj jabolk skotalilo na tla. Odbijala so se visoko, skakala kot teniške žogice. Odločitve so bile težke, ponudba prevelika. Na voljo je bilo na desetine vrst jabolk, melone v vseh modnih odtenkih. Zdelo se je, da je za vse najboljši čas, sadje je bilo zloščeno, žareče, ženske so si ogledovale svoje odseve v zglajenih nektarinah in si popravljale pričeske. Ljudje so s stojala trgali tanke vrečke in skušali ugotoviti, na katerem koncu se odpirajo.

Pred blagajno se je neka ženska zrušila in s seboj potegnila stojalo za astralne karte. Znaki za tehtnico so se razfrfotali po prostoru, dvojčki so obtičali skupaj, živalski so žalobno polegli po tleh, vse pomešano, astralna sodomija. Iz pridvignjenega predelka v oddaljenem kotu se je pojavil čokat moški in se utrujeno odpravil proti njej, pri tem pa nagibal glavo, da bi bolje videl. Punca za blagajno je rekla: »Leon, prozakova moka,« on pa je odgovoril, ko se je bližal padli ženski: »Devetinsedemdeset.« Njegov prsni žep je bil natlačen z žepnimi skenerji.

Otroka sta skušala v voziček vtihotapiti zdaj to, zdaj drugo reč. Monika je predmete, ki sta jih izbirala po barvitosti pakiranja in zaradi fluorescentno utripajočih črtnih kod, vztrajno zlagala nazaj na police. Tablete proti sklerozi, mazivo za ladijske motorje, hrana za domače pingvine. Otroka sta včasih skušala ugovarjati, a ko ju je Monika vprašala, kaj sta pravzaprav pobrala s police, sta obmolknila in pričela oprezati po novi pisanosti. Njuna pozornost je bila kratkotrajna in naglo je preskakovala z ene reči na drugo.

Na osrednji trgovinski aveniji so se ljudje gnetli okrog okuševalnic in priporočevalnic. Priljubljeni pridigarji teve prodaje so za izdelke z dovolj promocijskega budžeta posojali svojo avro. Okrog njih je bila gneča največja, a drobtinice obiska so se osipale tudi okrog tistih, katerih najlepša leta promocije so že minila. Monika je med njimi zagledala znan obraz. Poznala je sicer vse, saj je eden njenih pisarniških monitorjev stalno spremljal teve prodajo, a tega človeka je imela pred časom res v pisarni, ni prišel le z obrazom na ekran, temveč s celim telesom v prostor. Prišel je brezupno, iskat službo kot socialni delavec, brezplačno ga je prespecializirala v animatorja lojalnostnih programov, potem ga drago prodala neki dermatološki kliniki, kjer je navduševal ljudi, naj ne zbolijo za ničimer drugim. Zdaj je bil tu. Kaj se je zgodilo z dermatologijo? Moniki se je zdelo, da na ulicah vidi vse več ljudi, ki niso dobro sodili v svojo kožo – niso znali najti strokovne pomoči? Zdaj je lomil čokolado na kose in jo ponujal mimoidočim. Ti so si jo tlačili v usta in nekateri so potem posegli v banjo pod njim in si v voziček pristavili nekaj čokoladnih plošč, aktivator pa jim je ob tem zadovoljno kimal: čestitam, prav ste se odločili.

Njegova usta so naglo mlela prodajno mantro. Z ustnic se mu je lesketal čokoladni preliv.
»Dragi moji! Zakaj so vaši dnevi brez čokolade? Zakaj si ne privoščite sladke nagrade? Zakaj ste užitku rekli ne? Brez užitka pač ne gre! Zakaj poslušate laži? Da ni zdrava. Da redi! Kje pa! Naša ne! Naše se lahko veliko požre! Ne verjemite, da je boljša tista reč! Ta pripelje do nesreč! Lahko izgine, se zgubi! Čokolado pa povsod dobi!«

Zamahnil je z roko prek zbranih otrok. Ti so pozorno spremljali svoje starše. Bodo vzeli čokolado s kupa ali ne? Starševske roke so se pričele premikati. Na otroške obraze so se selili zadovoljni nasmeški.
Borut bi rekel – pametno. Otroci so itak za čokolado. Ne potrebujejo zgodbe. Odraslim jo je treba prodati. Odrasli plačajo.
»Saj mi nismo proti!« je hitel čokopromotor. »Da se kdo ne zmoti! Dviganje rodnosti! Naj narod cveti! Obdobje plodnosti – našo firmo veseli! Ampak – združite to reč s čokolado. Podajte se v dvojno naslado.«
Seveda firmo veseli. Več ljudi, večja potrošnja. Rabimo nove ljudi. Vsi. Tudi mrtvašnice hočejo delo. In pokopališča. Čeprav so se privatizirala, biznis peša. Mrtvih vse manj. Ker je vse manj rojenih. Trupla morajo uvažati, če hočejo poslovati pozitivno.
Moški je zagledal Moniko. Pokimal je.
»Boljše je. Dosti boljše,« je zašepetal in ji pomignil, naj stopi bližje.
Stopila je bližje.
»Res je dobra,« je rekel in ji položil dve veliki plošči čokolade v voziček. »Verjemi. Jaz ti dam. Vzemi.«
»Kako si?« je vprašala Monika. Hotela sem reči kako si prišel sem? pa nekako nisem zmogla, vse gre prehitro –
Moški je spet prijazno pokimal. »Boljše je. Zdaj ne vlečem noter. Zdaj sem noter. Dosti boljše,« je rekel, se spet nasmehnil in znova začel:
»Dragi moji! Zakaj so vaši dnevi brez – «
Monika se je ozrla po otrocih in videla, da ju ni več ob njej.
Pogledala je nazaj. Množica. Na levo. Množica. Na desno. Množica. Množica jo je pričela odnašati proč od čokoladarja, oprijela se je vozička, rinila ga je pred seboj, se prebijala skozi ljudi –
Otroka. Kam sta šla otroka?
Zagledala je enega, ga povlekla k sebi, a ko se je obrnil, je videla, da ni njen, da se je zmotila. Mali je pričel jokati, priskočila je njegova mama, nekaj nerazločnega zasikala in ga povlekla proč.
Otroka. Kam sta šla otroka?
Otrok je mrgolelo vsepovsod. Veliko jih je bilo podobnih njenima, enaka oblačila, enake pričeske, podobnih, a ko se je srečevala z njihovimi pogledi, nobeden ni pomahal, vsi so pogledovali vstran, včasih ji je kateri prej pokazal jezik. Veliko poročil je bilo na televizijah, veliko poročil o hudobnih tetkah in stričkih, ki nepazljivim očkom in mamicam v velikih supermarketih pred nosom speljejo otroke in jih nato prodajo neznanokam za bogvekakšno rabo, veliko poročil, zdaj očitno v teh pogledih ona postaja ta hudobna tetka –
Ne. Ni važno. Kar je važno –
Otroci so nekaj šepetali svojim staršem in s prstom kazali nanjo.
Zdaj očitno jaz postajam ta nepazljiva mamica.

Moniki se je zavrtelo, držalo vozička se ji je pričelo izmikati, stisnila ga je še bolj, da se ji je zažrlo v dlani. Pomislila je, da se čokolada v vozičku gotovo že topi, da manjka le še trenutek in pričela bo mezeti med rešetkami, kapljati po tleh, tam se bo nabrala v brbotajočo mlako, v katero bo stopila, spodrsnilo ji bo, nekaj si bo zlomila, ljudje se ji bodo izogibali, dokler bo šlo, nato bodo stopali čeznjo, tisti Leon s skenerji v prsnem žepu bo sumničavo pogledoval, pa ne že spet ena! pa kaj je danes! kakšna astralna slika je to! In kar ležala bo tam, gledala blago na spodnjih policah, po katero ne seže nihče, proizvajalci so plačali premalo za umeščanje izdelka, neuporabne reči, in bolelo jo bo, gotovo si bo kaj zlomila, gotovo bo bolelo –
Nekdo je pristopil. Postavil se je prednjo in se ji zastrmel v oči.
»Gospa, sin me je opozoril.«
»Opozoril?«
Kaj se jima je zgodilo?
»Mislim, da morate zapustiti trgovino.«
»Otroka iščem,« je zamrmrala. »Ste – «
»Ne tukaj. Poslušajte, nobenih problemov nočem. V taki službi sem, da vam tukaj, ko so povsod kamere, ne smem zlomit nosu. Ampak povem vam, če bi se srečala kje na samem – «
»Svoja otroka – «
»Ne vi meni svoja. Saj vem, kakšen je svet. V taki službi sem. Te kamere, veste – lahko pridem do posnetkov. In če bo kdaj kak otrok izginil in boste kje blizu posneti vi – saj veste. Lahko vas najdem. V taki službi sem.«
Zdaj bi morala nekaj reči, braniti bi se morala, ampak –
»Pomagajte mi najti otroka.«
Moški je segel z roko pod suknjič.
So v tej trgovini detektorji kovine? Nimajo jih še vse –
Nekaj časa jo je držal tam, potem jo je izvlekel. Za hip je podržal stičnik proti njenemu obrazu.
Morala bi dvigniti roke, ampak ne smem spustiti vozička –
Škrtnilo je.
»Vašo sliko imam. Marsikaj se lahko zgodi, če se bo kaj zgodilo. To je bil zadnji opomin,« je rekel in se obrnil. Monika je gledala, kako ga je vrstnik njenih dveh fantov objel, nato se je obrnil k njej in ji pokazal jezik. Potem sta odšla proti kozmetičnemu oddelku.
Zdaj grejo še po mamico. Urejena družina so –
Nekdo jo je povlekel za roko. Stisnila se je skupaj, glavo med rame, in se obrnila. Bila sta njena sinova.
»Mamica, je vse v redu?« je zaskrbljeno vprašal starejši.
»Mamica, gremo domov,« je rekel mlajši. »Ne počutiš se dobro.«
Monika je pokimala in fanta sta jo popeljala do blagajne, zložila sta vse iz vozička na tekoči trak, segla sta v njeno torbico po plastiko in pokazala, v katero režo naj jo vtakne in kam naj pritisne prst. Moniko so zapustile vse zaznave, oblilo jo je le rahlo občutje ponižanja in izdaje, ko je videla, da je čokolado obračunalo po običajni tržni ceni.
Blagajničarka se ji je prijazno nasmehnila:
»Nakupovanje je prava stvar. V religiji je prihodnost že za nami. V nakupovanju je sedanjost večna.«
»Prosim?« je rekla Monika.
»Nakupovanje je prava stvar. V religiji je prihodnost že za nami. V nakupovanju je sedanjost večna.«
»Ne razumem.«
Blagajničarka se je namrščila in pogledala podse. Podrsala je, nekaj je zaprasketalo pod njenimi nogami.
»Jaz tudi ne,« je tiho rekla. »To je naše novo geslo. Zdaj ga preizkušamo.«
»Aha,« je rekla Monika. »Pa vam niso povedali, kaj pomeni?«
»Niso. Smo vprašale. Na izobraževanju. Pa so rekli, da to ni naša stvar. Potem, ko smo šle v pavzi z njimi na kavo, pa je eden rekel, da tudi oni ne vejo.«
Pritopotal je vzdrževalec. Z obraza so mu švigale kapljice potu in padale na tekoči trak. Blagajničarka se je nakremžila in segla po brisački. Ni opazil.
»Tvoj stičnik ne dela,« je rekel, se zdrznil, obrnil k Moniki in upočasnjeno rekel: »Dobrodošli pri nas. Upam, da ste v nakupu uživali,« se naglo vrgel dekletu pod noge in kriknil: »Žica preč visi. Že drugič ta teden!«
Blagajničarka je razširila roke.
»Zakaj je ravno pri meni tako narahlo?« je rekla in pomežiknila Moniki.
»Saj bom poštimal,« je rekel vzdrževalec. »Ti pa drugič kaj meni, ane?« Hitel je pritikati prosto visečo žico v vezje.
Blagajničarka ga je prijela za roko. »Saj veš, da se ne smemo zapletat na poslu,« mu je sladko rekla in ga spustila. Korenjak se je ozrl po mlahavem koncu žice v svoji roki in spet proti njej. Na pasu mu je pričela utripati rdeča lučka.
»Popravit je treba, ane? Naprej bo treba, ane?«
Kislo je pokimal, zatlačil zadevo v nek vtič in odsopel.
»Veseli nas, da ste se oglasili,« je rekla blagajničarka s priučenim glasom in pokimala Moniki.
Monika ji je dala roko, v katero je medtem skrila svojo vizitko.
»Pokličite me, ko bo čas,« je zašepetala. »Vsak mora kdaj zamenjati službo.«
Ti lahko najdeš boljšo, ni kaj. Če pa si vse to naredila zato, ker veš, kaj počnem, pa sploh.

Otroka sta jo držala vsak za eno roko.
»Mamica, ne se spet zgubit. Prosim.«
»Seveda. Seveda – Kje imamo avto?«
»Zavijemo pri ZADNJI DAN RAZPRODAJE. Potem levo pri SAMO ŠE DANES in desno pri NAJCENEJE. Čez vrata ven. Na parkirišče. Saj potem boš pa vedela, kateri je naš. Ane?«
Zaskrbljeno sta jo gledala.
»Seveda bom vedela, kateri je naš,« je obupano zamrmrala.
»Ker zdaj ne bi šel rad s kakšnim drugim,« je rekel mlajši. »Ker naš je najboljši.« Potem je povlekel Moniko za roko: »Mami! A je naš tudi najcenejši? Najboljši in najcenejši?«
»Ne vem,« je rekla Monika zbegano. »To je uredil očka.«
»Aja,« je pokimal fant. »Saj res, očka vse uredi.« Premolknil je, kot da razmišlja. »Kaj pa ti, mami?«
»Jaz?«
»Kaj pa ti počneš?«
»Upravljam – upravljam človeške vire.«
Vsaj do danes je bilo tako. Kaj bo jutri? Vprašajta me pojutrišnjem.
»Aha. – Kaj pa je to?«
»Bosta izvedela, ko bosta večja.«
»Aha.« Monika je čutila, kako radovednost zamenjuje užaljenost. »Oprosti, mami, da sem vprašal.«
»Je že v redu. Samo – «
»Ja, mami?«
»Vse je v redu.«
»Mami? Samo – ?«
Vse je v redu. Samo ne vem, kaj pravzaprav počnem.

Objavljeno v Zgodbe