Tomaž Slak: »Arhitektura je okvir za naselitev življenja.«

Tomaž Slak je avtor arhitekturne zasnove novomeške Knjigarne Goga in pred kratkim odprtega hostla Situla. Leta 1970 se je rodil v Novem mestu, kjer je odraščal in obiskoval srednjo gradbeno šolo, zadnjih dvajset let živi pretežno v Ljubljani, kamor se je preselil po diplomi. Tri leta je imel status kulturnega delavca, nakar so mu na ljubljanski fakulteti za arhitekturo ponudili mesto asistenta.

Pred štirimi leti je magistriral iz konstrukcij, na to temo bo v poldrugem letu doktoriral, kot asistent pa je zaposlen v kabinetu za konstrukcije. Deluje tudi v neformalnem združenju arhitektov Baza ar.

Kako si prišel k projektu Situla?

Poklical me je Boštjan Grobler in dejal, da je slišal, da sem že nekaj oblikoval in projektiral za Društvo novomeških študentov. Vprašal me je, ali bi izdelal predlog za prenovo hiše, ki so jo namenili za hostel. Za pomoč sem zbobnal nekaj novomeških študentov in izdelali smo idejni predlog. Med delom se je naša skupina osula, na koncu sta ostala le še Mitja Vovko in Robi Prešeren. Jaz sem bil vodja, tako da so končne odločitve pripadle meni.

Stavba je bila menda v slabem stanju?

Moram reči, da je bila stavba nekdanje Ribje tudi konstrukcijsko problematična, tako da smo v njej naredili le nekaj prebojev. Večje posege smo lahko naredili na sosednji stavbi na Germovi ulici.

V prostorih nekdanje Ribje je kar nekaj mestne povojne zgodovine. Ti je prostor predstavljal oblikovalski izziv?

Seveda. Te restavracije in njenega dogajanja se dobro spomnim. Objekt je bil nekdaj razvit po Dilančevi ulici, proti Vrhovnikovi gostilni oziroma današnji kitajski restavraciji, sedaj pa smo ga nenadoma obrnili in ga začeli po novi osi razvijati proti Krki. Taka usmeritev predstavljala boljše izhodišče, saj se Situla navezuje na sosednjo Galerijo Simulaker in bližnje kegljišče. Ta os restavracije se mi zdi pravilnejša od prejšnje, poteka pa v smeri sever jug. Prostora me je bilo sprva nekoliko strah, saj poznam zgodbe, povezane z nekdanjo restavracijo in vrtom, ki mi ga je zelo žal. Upam, da bomo nekoč lahko tudi tega uredili. Pritlični del Situle me je zelo pritegnil, zato bi mi bilo hudo, če ga ne bi dokončali, kot smo si ga zamislili. Do zgornjih etaž smo prišli šele kasneje, ko jih je naložbenik uspel kupiti.

V Sloveniji so hostli novost. Med najbolj znanimi in uspelimi je ljubljanska Celica. Si se z zasnovo Situle zgledoval po kakšni podobni rešitvi?

Ob nastanku Celice smo bili arhitekti zelo navdušeni. Hitro je pridobila močan mednaroden sloves, imeli so uspešen koncept, želja novomeškega naročnika pa je bila, da tukaj naredimo nekaj podobnega, a hkrati izvirnega. Sodil sem, da bomo s prevelikim zgledovanjem hitro ustvarili kopijo, kljub temu pa je bila Celica močan navdih. Celico smo si vsi vpleteni ogledali, naš projekt pa smo zastavili drugače, saj pri nas ne gre za ponavljajoče se prostorske enote. Vse smo morali izpeljati z bolj jasno zasnovo in rdečo nitjo. Je pa na naša želja, da bi novomeški hostel predstavljal protiutež ljubljanskemu, tako bi nastala os Ljubljana-Novo mesto, na kateri bi se gibale prečnice popotnikov. Boljše lokacije, kot jo ima Situla, skoraj ne bi mogli dobiti.

Če v okolje izstreliš dovolj močno točko, bo ta izžarevala vanj, v smislu, da se bodo v soseščini začele dogajati podobne stvari. Menim, da sta Situla in Knjigarna Goga taki sevajoči točki. Če bi prek Glavnega trga potegnili črto glavnih točk, bi imeli os, po kateri bi stekel peš promet, avtomobili pa bi nenadoma postali odveč. (foto Boštjan Pucelj)

Situla je zasnovana kot muzejski življenjski prostor. Kako si jo dojel?

Sprva je šlo za zamisel vodje projekta Boštjana Groblerja. Ko je prvič prijavil projekt hostla, ni dobil nobenega odziva. Ravno takrat se je v Novem mestu govorilo o poimenovanju v mesto situl, zato je projekt naslonil na to zgodbo in na razpisu uspel. Pozanimal se je, ali bi se dala zgodba upoštevati v arhitekturnem konceptu. Bil sem navdušen, vendar sem poudaril, da bo prišlo do težav, če bomo zgodbo rinili nekam, kjer je doslej ni bilo. Novo mesto sicer slovi po situlah, vendar pa naš objekt z njimi ni povezan. To moramo povedati na glas in jasno! Pri našem objektu ne gre za galerijske ali muzejske prostore, ker so ti drugačni, uporabili pa smo dvodimenzionalno gradivo, ki daje obiskovalcem informacijo o okolju in kam si gredo lahko situle ter arheološko dediščino ogledat. S hostlom smo naredili le okvir, v katerega lahko postavimo marsikaj ustreznega, vendar je prava vsebina drugje. Hostel je le izhodišče za nadaljnje raziskovanje situlskega kulturnega kroga. Naša zasnova je izredno izčiščena ravno zaradi tega, da se ji lahko dodajajo še različne vsebine. K arhitekturi pristopam kot k okviru za življenje, ki se bo naselilo znotraj njega. Vsebina ni naloga arhitekta, barvo in domačnost prispevajo ljudje. Če bi vse predvidel le arhitekt, bi šlo za totalni dizajn. To pa pomeni, da v takem okolju človek ne pomeni velikih sprememb. Na tak način lahko oblikuješ banke, življenjskega prostora pa ne smemo preveč določiti.

Kako si zasnoval notranjost Situle?

Ribja je bila že včasih zasnovana tako, da si vstopil v kavarniški del, ob Dilančevi ulici pa je bila restavracija, ki se je vila naprej skozi vrt, od koder si lahko zaokrožil čez sosednjo restavracijo s kegljiščem. Ta koncept smo obrnili, pravzaprav pa je ostal enak. Še vedno je ob vhodu kavarniški del in na desni restavracijski. Kavarna je opremljena z računalniki in spletno povezavo, kako bo delovala, še ne vemo, se bomo pa nastalemu stanju prilagodili. Osrednji del restavracije zaseda točilna miza, ob njej je recepcija, v nastanitvene prostore pa se obiskovalec vzpne po notranjem stopnišču, ki smo ga na novo zgradili. Pri tem smo imeli veliko sreče, da smo oba objekta uspeli povezati, pokazati pa smo morali tudi nekaj spretnosti. Tako smo v celoto združili dva dotlej nepovezana objekta, na omejenem prostoru pa se nam je vse izšlo, tako da smo imeli mogoče celo več sreče kot pameti.

Oblikoval si tudi notranjo opremo objekta, s katerim novomeško jedro dobiva nov življenjski člen?

Pri opremi sem sodeloval z ekipo deklet, ki so k delu pristopile zelo zavzeto. Bile so etnologinje in ne arheologinje, prepustili smo jim grafični del podob, ki jih vidimo na steklu, panojih, na frizu v restavraciji, na vratih sob in na posteljnini. Arhitekturna skupina je izdelala načrte za vso lesno opremo, s katero smo rdečo nit vlekli skozi cel objekt. V njem se pojavljajo določene vodoravne linije, s katerimi smo želeli poudariti leseno prvinskost, na podoben način smo obdelali tudi vratna krila. Uskladili smo barvo posteljnine in odej, ki poudarja odtenke lana, kovinski deli pa so v sivi antracitni barvi. Oprema je monokromatska, barvitost pa bodo dodali gostje. Tla so izdelana v teraco tehniki, kar je nekje nadaljevanje mestne tradicije, saj so okoliške mestne hiše večinoma opremljene s tlaki, izdelanimi v tej tehniki.

V pogovoru si omenil, da pritlične površine objekta sodijo k mestu in mestnemu življenju?

Trdno verjamem, da bo zgornji del novomeškega Glavnega trga v kratkem zaprt za promet in spremenjen v hodno površino. Prepričan sem, da se bodo dobri zgledi iz tujine in Ljubljane prenesli tudi v Novo mesto. Tukaj se kritična masa študentov, ki hodijo po svetu in sodelujejo pri raznih mednarodnih izmenjalnih programih, že nabira. Mogoče nam manjka še par let, pa bo ta masa skupaj z diplomiranci domačih fakultet presegla ponudbo trga in njegovo ponudbo razširila na način, kot je nastala Situla.

Novo mesto zadnja leta doživljaš z razdalje, hkrati pa si tvorec dveh njegovih izrazito urbanih točk. Kako ju vidiš znotraj razvoja Glavnega trga, opažaš razpoke ali tudi kaj pohvalnega?

Že pred leti smo v okviru biroja in fakultete izdelali določene krovne načrte in predvidevali urbanistične posege v stara mestna jedra. Takrat smo razvili teorijo, da če v okolje izstreliš dovolj močno točko, bo ta izžarevala vanj, v smislu, da se bodo v soseščini začele dogajati podobne stvari. Menim, da sta Situla in Knjigarna Goga taki sevajoči točki. Verjamem, da bo na Glavnem trgu v kratkem poleg Situle prišlo do prenove vsaj dveh hiš. Nekdanje gostišče, kavarna pri vodnjaku in Fichtenauvova hiša kar kličejo po tem. Situla bo potegnila za seboj več okoliških hiš. Te posamezne točke sevajo, zato je za njih tembolj pomembno, da ponujajo presežek. Ne hvalim se, da ti dve točki pomenita nek blazen presežek, se pa v njih zazna hotenje po drugačnosti. Boli me, da mesto nima spodobne kavarne. Zanjo sem v preteklosti izdelal popolne načrte, vse od vijakov naprej. Žal se investitor ni ujel s sedanjim lastnikom. Idejne projekte so nam sicer plačali, sedaj pa se prašijo, zato bi pozval vse naložbenike, ki bi zmogli novomeško kavarno ustrezno prenoviti, da so dobre zamisli zanjo že izdelane. Nekaj sicer sedaj prenavljajo, se pa bojim, da delajo večjo škodo, kot pa koristi. K takemu projektu je treba pristopiti celostno.

Kaj pa ureditev Glavnega trga?

Glavni trg je danes le eno obsežno parkirišče. To je velik minus. Vsako mesto ob večeru začne utripati s posebnim čarom in z žarom, v Novem mestu in ob sprehodu skozenj pa tega žara ni zaznati. Le ob kakšnem lokalu zadeneš na manjšo gnečo, to je pa tudi vse. Nikakor ni zaznati urbane poteze, ki bi jo mesto in njegovo prebivalstvo z lego in pomenom zaslužilo. Če bi prek Glavnega trga potegnili črto glavnih točk, kavarna – knjigarna – Situla in kegljišče ob Krki ter jo razvili še po Rozmanovi do knjižnice, bi imeli os, po kateri bi stekel peš promet, avtomobili pa bi nenadoma postali odveč. Po mestu bi morali posejati več žariščnih točk, zato je vsak objekt pomemben. Eden takih objektov je tudi hiša nekdanjega gostišča s slaščičarno. Upam, da bomo tudi pri njeni prenovi dobili neki presežek. Vsaka hiša je zgodba zase in tukaj moramo dobiti sogovornike, naročnike in skupine, ki so sposobne to izvesti, tako kot smo naredili pri Situli, ko smo se o prenovi pogovarjali z veliko ljudmi, projekt ves čas razvijali in ga korigirali. Taki projekti niso narejeni do konca. Vedno zahtevajo vsaj še par let, da se stvari izkristalizirajo. Kaj pa je par let v primerjavi s stoletjem, kolikor bo recimo določen objekt deloval? Današnji investitorji so neučakani in hočejo prehitro priti do rezultatov, zahtevajo le hitrost, arhitektura pa ni hitra stvar hitrosti, raste in propada počasi ter živi dolgo.