Plesna dvorana je od nekdaj zelo razločevalen indikator družbenega položaja moškega in ženske. Očitno pa se danes v raznih diskotekah in klubih vendarle svobodno izvajajo odnosi med vlogami obeh spolov. Ideja o parih se od sedemdesetih let naprej udejanja le še tu in tam, tako da na primer samske ženske uživajo v diskotekah brez najmanjšega sramu.

Posledica postmodernističnih improvizacij 60. letih je, da ljudje plešejo kar sami ali v manjših skupinah, skupaj pa plešejo tudi ljudje istega spola. V tem, namreč plesanju moških oz. žensk skupaj, predstavlja disko resnično glavno spremembo v konvenciji in spolnih razdaljah, kar je vsekakor vplivalo tako na družabno kot tudi odrsko plesanje.

Prav gotovo ni nikakršna skrivnost niti ni opravičilo natolcevanju, da so nekatere najpopularnejše diskoteke v Združenih državah in Evropi zrastle iz gejevskega establishmenta, ki je začel odpirati vrata vsakomur, ki je hotel plesati. Dejstvo, da so nekatere diskoteke zbirališča bi- ali homoseksusalcev, je bilo tu in tam ovekovečeno v časopisih kot škandal. Diskoteke 70. so bile kulminacija plesnega impulza, ki je fundamentalno spremenil način razmišljanja o telesu, gibih, ki so primerni za moškega oz. žensko, črnca oz. belca. Nedvomno so bile ključni dejavnik za tako imenovani plesni boom, katerega posledica je popularizacija tako odrskega kot tudi družabnega plesa. Disko plesanje obsega specifičen način mišljenja, je v bistvu kompleksen ritual kulturne relacije; sprožilo je nov, “kul” stil življenja in je dalo prostor življenju. Ta nova hladnost temelji na blaznosti, otopelosti in fatalizmu – skorajda podobno zadnjemu tangu ladje Titanik. Ta stil je postal osrednja tema mnogih življenj v 70. letih. Disko plesanje je prav tako jasen ritualni izraz dobe, kot je denimo v srednjem veku to bil Ples smrti.

Zanimivo je opazovati odnos med rave fenomenom ter družbo. Ta ga na različne načine namreč skuša nadzirati. (foto Boštjan Pucelj)

Kako pa je danes s klubsko sceno? Postmodernizem se je izpel in tu in tam se sramežljivo govori o novodobnem (new age) gibanju kot posledici dosežkov v industriji in tehnologiji. Vrhunec zadnjega se kaže v rave subkulturi, pri kateri ni telo niti subjekt samoizražanja (kot denimo pri pop kulturi) niti objekt “moškega buljenja” (angl. “male gaze”), marveč je milo rečeno ujet v prostoru digitalno kompleksnega zidu rekonstruiranih zvočno-glasbenih vibracij, v katere skuša plesalec prodreti; udeleženci postoma izgubijo svojo identiteto in se vključijo v kolektivno telo oropane subjektivne evforije. Rejvi so neke vrste kolektivne zanešenosti z malo sprememb v vsebini. Pomembni so za identifikacijo določene mladinske kulture, ki jih ločuje od drugih generacij.

Zanimivo je opazovati odnos med rave fenomenom ter družbo. Ta ga na različne načine skuša nadzirati, med ostalim tudi s komercializacijo oblačil kot tudi glasbe (kot z vso avantgardno umetnostjo, ki postane popularna, ‘videz’ postane izdelek mode v ‘potrošniški dirki’), žal tudi v (nelegalni) ekonomiji drog, ki je povezana s politiko užitka in novega hedonizma. Zdi se, da plesna psihadeličnost hiperrealne sedanjosti, ki jo stimulira droga ekstazi skupaj s tehno beatom, proslavlja čisti užitek gibanja brez pripovedništva spolnosti ali zaljubljenosti. Sproducirala je nov odnos med telesom, glasbo in plesom, ki je nedokončan. Ples je sam sebi namen; nič drugega ni pomembno. Mladi ne predstavljajo nasprotja svojim staršem (kot denimo je bilo to pri punku), marveč pripravo za starševstvo. Mladi imajo marginalni družbeni status, kajti mladost se konča s poroko in z redno službo, pa naj si bo to pri osemnajstih ali tridesetih.

Na mladih preži toliko nevarnosti (droge, cigarete, alkohol, nezaščitena spolnost, spolno nasilje in posilstva, ekološke katastrofe), toliko socialnih in političnih dilem, ki so neposredno breme za njihova življenja, in toliko zahtev do njih (biti povsem odgovoren pri svojih spolnih dejavnosti, postati dober državljan, najti službo in poskrbeti zase, najti partnerja in ustvariti družino na svetu, kjer je poroka postala “začasna pogodba”), da jih rave in ples na splošno obrneta proč od teh bremen v kulturo izogibanja in skorajda odtujitve. Vendar, slej ko prej se mora posameznik soočiti z dejstvi neodvisnega ekonomskega obstoja, zato začasen generacijsko vezan eskapizem in odtujena potrošnja ne trajata večno. Raverstvo je zgolj simptom te negotovosti.

Natalija Mikec - zadnje objave

• Na temni strani sonca - 5. 6. 2010
• Študij čez mejo - 31. 5. 2010
• Herstory*: Ko obrneš čas nazaj - 15. 2. 2010
• Ob rob smrti pop idola: Tekma človek vs. narava - 5. 2. 2010
• Življenje je šola, a šola ni vedno življenjska - 29. 7. 2009

• [+]na vrh
• Natisni članek