Portret: Matic Bobnar

Matic je po rodu Stražan, rojen leta 1982. Obiskoval je novomeško srednjo ekonomsko šolo, nakar se je odločil za študij mednarodnih odnosov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, kjer trenutno zmaguje zadnji letnik.

Pred letoma ali tremi sem ga spoznal v Knjigarni Goga, kjer sem ga zatem vse pogosteje srečeval. Počasi se je umeščal v njen kulturni krog. Matic priznava, da ga kultura in kulturno delovanje privlačita. Pred leti se je nekaj pečal z manekenstvom, kar sedaj ne poudarja in označuje zgolj kot priložnosti zaslužek. Vrsto let deluje pri amaterski gledališki skupini Grad Teater, je lokalni aktivist, izrazni plesalec in novopečeni vodja Goginih literarnih večerov, Goginega koncertnega cikla, Goginih pravljičnih sobot in Festivala pouličnega gledališča Rudi Potepuški.

Kot je povedal, je, odkar ve zase, s kulturo na različne načine zaznamovan. V osnovni šoli so ga vlačili po raznih šolskih prireditvah, da je kaj povedal ali zrecitiral, v prvi polovici srednje šole se je tega nekoliko otresel, kot starejši srednješolec pa se je vnovič vpel v kulturno delovanje. Sodelovati je začel z Ano Rokvič, ki je kasneje v Trebnjem ustanovila gledališko skupino Grad Teater, katere član je tudi on. Potem je šel v Ljubljano. »V treh letih sem obredel vse ljubljanske underground luknje. Ne vem, v kakšni meri je to bilo kulturno udejstvovanje, a v klubu K 4 in na Metelkovi sem se dobro počutil,« je povedal.

»Ne rešujem sveta, poskušam pa v ta mozaik dojemanja in spreminjanja sveta dodati lasten kamenček.« (foto Boštjan Pucelj)

V tem obdobju sta ga pritegnila gledališka dejavnost in kasneje še izrazni ples. »Nekaj časa sem deloval pri skupini En knap, nato sem se po poškodbi začel izrazito ukvarjati z jogo. Za okrevanje sem potreboval kar leto. Potem sem kot plesalec nadaljeval z različnimi mentorji. S plesom se sedaj neprekinjeno ukvarjam kakšna tri leta. Gib me izredno zanima, človeško telo me navdušuje in preseneča. Zanima me raziskovanje, vsakdo, ki deluje v uprizoritvenih sferah, pa potrebuje na najboljši možen način osveščeno telo. Navdušuje me, da telo sproščeno nadzorujem in se z njim izražam. Privlačijo me vse oblike telesnega izražanja.«

Matic je v okviru Grad Teatra večkrat sodeloval na novomeškem pouličnem gledališkem festivalu Rudi Potepuški, letos pa bo programski vodja njegove 5. izvedbe, kar pomeni, da bo verjetno smernice, po katerih teater deluje, prenesel na festival. »Gre za družbeno angažiran pogled na umetnost, kar pomeni, da je lahko umetnost družbeno vplivna, prek nje pa lahko posredujemo določena sporočila in nekoliko vplivamo na vrtenje sveta. Pri nas gre prvenstveno za resnično poulično gledališče (uporabil je besedo street teater), Grad Teater pa je tudi pobudnik festivala Soleil na Lanšprežu. Mogoče nekoliko ustrezamo nomadski mentaliteti. Pri našem kreativnem taboru gre za zlitje gledališča, glasbe, plesa in delavnic.«

Človeka spoznaš na različne načine. Matica sem spoznaval po tem, katere knjige je razvrstil po predstavitvenih knjižnih policah in kakšno glasbo je vrtel v knjigarni. Kot sem ugotovil, ga zanimajo globlje izrazne glasbene oblike, etno in jazz ter aktivistično branje. Lokalu in knjigarni skuša dajati oseben pečat, kar je več, kot ponujajo sosednji kavarniški obrati vrste radio ta in ta. »Ne bi rekel, da hočem reševati svet, poskušam pa v ta mozaik dojemanja in spreminjanja sveta dodati lasten kamenček. Gre za zviševanje ravni empatije, zmožnosti zaznavanja občutja in razmišljanja drugih. Politično gledano sem radikalen levičar, držim se visokih etično moralnih načel. Verjamem, da je za družbeni razvoj treba zviševati raven sozvočja. V aktivističnih krogih so ljudje načeloma bolj dovzetni za glasove ostalih in soljudi.«

Matic pravi, da je optimist. Na slovensko družbo gleda pozitivno, ne verjame pa, da se lahko z močjo in prek radikalnih političnih akcij kaj spremeni. »Značaj in dojemanje ljudi se lahko spremenita ravno prek nekega kulturnega udejstvovanja. Prek pestre, različne in prepletajoče se kulturne lepote. Po fedevejevsko bi se reklo, da je treba ljudi učiti kulturne relativnosti in z njo empatije.« Po Matičevi sodbi kulturno delovanje lahko zaznamuje oziroma spremeni okolico, tega vodila pa se drži njegov program. V Goginem atriju bodo letos potekale aktivistične okrogle mize, nekaj smo jih že doživeli: Romi, izbrisani, azilna politika. V avgustu bodo v Gogi s filmi in z akcijami spodbudili projekt Upor v mestu Gogi, teden dni pa bodo namenili lezbičnemu in gejevskemu aktivizmu. V atriju se bodo zvrstili številni literarni večeri, nekaj bo tudi glasbe, Matic pa bo letos poizkušal osamosvojiti Rudija Potepuškega. Predvsem je njegova želja v Gogin atrij pritegniti čim večje število mladih ljudi, predvsem novomeških srednješolcev, v katerih vidi bodoče obiskovalce novomeških kulturnih prireditev.

Zagnan fant je tale Matic iz Goge. Ko sva se dogovarjala za pogovor za Park, je dejal, da se sam sebi ne zdi dovolj zaslužen, da bi zasedel časopisno stran, meni pa se nasprotno zdi zanesenjak, ki mu velja prisluhniti.