Flamie, Vse kar vidm, Street 13, 2008

Da je globalni hip-hop, kot so ga zlorabili razni Daddyji, Diddyji ali kaj so že ter 50 Centi, globoko v krizi, priča tudi prvenec slovenskega raperja-hitrogovorca-stihoklepca Marka Flamaceta – Flamieja.

Glasbeno, produkcijsko in vsebinsko plošča ne prinaša ničesar, kar ne bi že nekje slišali, tako v tujini kot doma. Flamiejevo sicer vešče vokalno nalaganje je položeno na sintetično-konfekcijske-sterilne podlage, ki temeljijo na preprostih ritmičnih udarcih, obrazcih in poceni klaviaturah. Kot take so bolj odraz izpraznjenosti te glasbene oblike, kot pa čutne funky jazz produkcije, kot jo oglaša založba. Tukaj se velja tudi vprašati, koliko je ta glasba slovenskih slumov sploh še aktualna. V glasbenem smislu je zastarela, v idejnem pa prežvečena. Še avtor ne ve, kaj bi obdelal. Vrti se v krogu, v svetu črno belih težav, preprostega, vedno enakega vsakdanjika, na dnu družbe, obkrožen in obremenjen z zaostalim mačizmom. V besedilih se ves čas nekaj spominja. Hudiča, koliko je pa star? Osemdeset! Pogosto je nostalgičen. Kot bi se v njegovem nekajdesetletnem življenju zgodilo ne vem kaj, pa se na stara leta spominja. Mogoče meri na težko odraščanje, kar se z njegovim slikanjem sodobnega odtujenega, osamljenega in neizprosno krutega sveta ujema. Flamie je tolmač lastnega okolja, uporablja pa v njem udomačen izraz. Kot tak je Flamie prepričljiv in značilen urbani izdelek, ali če smo natančnejši, stranski produkt pospešeno pohlepnega urbanega razvoja.

Koliko je ta glasba slovenskih slumov sploh še aktualna?

Sicer je bilo v snemanje albuma, ki se ponaša z gostovanji nekaterih znanih imen, vloženo veliko truda. Gostje so Edo Maajka, ki je v temi Ego trip duhovit, a hkrati primitivno obscen in kot tak priča, da se v okolju, iz katerega izhaja, vse še vedno vrti okoli tega, kako zajetno zadevo ima gospod v hlačah. Potem slišimo že Zlatana Čordića-Zlatka, Chorchypa, Generala Wooja itd. Plošča prinaša nabor glasbenikov, glasbe in besedil, ki v lastnem okolju budijo navdušenje, v splošnem glasbenem smislu pa pomenijo slepo ulico.

Album: 3 / ovitek: 2