Ali imamo tudi na Dolenjskem tajkune?

Privatizacija slovenskega gospodarstva prehaja v zaključno fazo. Vse bolj se zmanjšuje prisotnost države v lastništvu slovenskih podjetij in vse bolj je jasno, da se družbeno bogastvo ni porazdelilo čisto enakomerno. Vprašanje, ki se postavlja, je ali je glede na okvir liberalnega tržnega gospodarstva drugačen rezultat tudi mogoče pričakovati.

Vsi, ki spremljamo aktualne novice o razkritih lastnikih ogromnih kapitalskih deležev, vemo, da so novopečeni bogataši posledica dosedanjih procesov lastninskih preoblikovanj, priložnosti, ki jo ima aktualni menedžment v takih razmerah, ter v kar nekaj primerih tudi nedohajanja zakonodaje človeški iznajdljivosti oz. nereguliranja pravil trga, ki bi moral vsem omogočati enake pogoje.

Bolj transparentna privatizacija oz. lastninjenje podjetij bi morala več denarja nameniti graditvi socialne države kot korektivu liberalnega tržnega gospodarstva. Predvsem pa bi morali skrbeti, da bi do večjega deleža nekdanjega skupnega premoženja prišli tisti, ki bi več tvegali, imeli bolj inovativne ideje oz. bili sposobnejši od drugih. To je tudi običajen način, kako v državah z daljšo tradicijo tržnega gospodarstva nastajajo novi bogataši.

Ker sta bogastvo in lastništvo še vedno nekakšen tabu, je morda zanimiv pogled na trenutno stanje lastniške strukture oz. ključnih mejnikov, ki so pripeljali do sedanjega stanja v treh velikih dolenjskih podjetjih: Krki, Adria Mobilu in Trimu. Vsa tri so še vedno v večinski lasti domačih lastnikov, kar lahko pomeni, da jih v nekem trenutku ob primernih ponudbah globalnih vodij sedanji večinski lastniki lahko tudi prodajo in tako korenito spremenijo njihovo vpetost v družbeno okolje ter strukturo ključnih oz. strateških poslovnih funkcij v teh podjetjih.

Krka, d. d., je prav gotovo eden najbolj pozitivnih in izstopajočih primerov slovenske privatizacije. Pomembno lastništvo obeh državnih skladov (25,2 %) in veliko število razpršenih malih delničarjev – fizičnih oseb (43 %) je stanje, ki se ohranja od začetka lastninskega preoblikovanja tega najuspešnejšega dolenjskega podjetja. Strategija, ki jo zagovarja vodstvo podjetja, je ohranitev samostojne poslovne poti ob stalni rasti in širitvi poslovanja na globalnem trgu. Sedanja lastniška struktura to v veliki meri podpira, hkrati pa je ravno visoka cena delnice (kot posledica dobrega poslovanja) najboljša obramba pred sovražnim prevzemom. Atraktivnost nakupa deležev za domače male vlagatelje kot razpršene lastnike je bila dodatno spodbujena tudi z nominalno delitvijo delnic. Vsekakor je Krka eden redkih in izstopajočih primerov, ko je bil pozitiven in ne špekulativen pristop menedžmenta vzrok, da je bilo zmagovalcev veliko. Razlike v zaslužkih med »velikimi malimi« in malimi lastniki (npr. lastniki deležev iz privatizacijskih certifikatov) so bile zelo velike, vendar so bile možnosti za vse enake.

Tudi Dolenjska ima svoje primere družb in posameznikov, ki so prišli do velikih kapitalskih deležev. Vendar so te zgodbe za navadne smrtnike lahko hitro predstavljene zgolj v luči nepredstavljivih vsot, ki jih imajo posamezniki. (foto Boštjan Pucelj)

Tudi primer podjetja Adria Mobil ni čisto klasična slovenska lastniška zgodba. Skupina 49 zaposlenih je decembra 2000 od Sklada za razvoj kupila 86,76-odstotni delež podjetja. Z današnjega zornega kot je zelo krivično tej skupini – danes so na podlagi nakupa ali zamenjave (to je bilo decembra 2004) pomembni lastniki opazno velikih deležev podjetja ACH, d. d., ki ima v lasti Adrio Mobil d. o. o – očitati neprimerne postopke. Prav gotovo so imeli kot ključni kadri v podjetju boljše informacije kot ostala poslovna javnost. Vendar je prevzemanje tveganja in odgovornosti ob slabem poslovnem položaju, za katerega je težko kriviti te iste zaposlene, pravilna pot, kako z istosmernim interesom povezati interes lastnikov, vodstva in vseh ostalih vpletenih, ki so posledično deležni dobrin dobrega poslovanja.

Tudi zgodba Trima je podobna kot zgodba Adrie Mobil. Vendar je pri tem javnosti nekoliko bolj skrita vloga vodstva podjetja pri zadnjem ključnem dejanju lastniškega preoblikovanja, ko so v začetku leta 2006 Zlata moneta 2, Medaljon, Probanka, Trimo Investment in Probanka Leasing uspešno zaključili prevzem s pridobitvijo dobrih 52 % lastniških deležev na podlagi skupne ponudbe. V javnosti se je pojavilo kar nekaj očitkov, da je pridobivanje lastništva Trima od Trima Investment v precejšni meri financirano iz poslov, ki jih Trimo prepušča temu podjetju, kjer so med lastniki tudi vodstveni kadri Trima. Tako ostaja neka senca netransparentne krepitve lastništva, ki pa je na drugi strani prav gotovo manj izpostavljeno zaradi rasti in dobrega poslovanja družbe. V kolikor na način lastne vključenosti v lastništvo in drugih povezovanj vodstvo družbe ščiti podjetje pred sovražnim prevzemom, je to lahko tudi večstransko pozitivno za vse vpletene v lastništvo oz. poslovanje družbe (tudi delavce).

Predstavljeni primeri kažejo, da ima tudi Dolenjska svoje primere družb in posameznikov, ki so prišli do velikih kapitalskih deležev. Vendar so te zgodbe lahko hitro predstavljene zgolj v luči za navadne smrtnike nepredstavljivih vsotah, ki jih imajo posamezniki. Ne smemo namreč pozabiti na podjetja, kot sta bila Pionir in Novoteks ali pa kot sta danes Labod in Novoles. Verjetno bi vsi nekdanji in sedanji zaposleni takoj podpisali, da je (bi bilo) vodstvo njihovih podjetij večinski lastnik, samo da bi imeli delo in dobre plače. Vsaka zgodba ima dve plati. In mediji so bolj nagnjeni k tistim, ki se hitreje in z manj razmišljanja prodajajo širšemu občinstvu.