»Baročni solisti« Komornega orkestra KD Tartini: Zmagoslavje čiste glasbe

Novomeški komorni orkester Tartini je v sredo, 21. maja, v avli KC Janeza Trdine pripravil čudovit koncert, ki je bil v več pogledih nekaj izjemnega. Pravzaprav je bil izjemen predvsem v kontrastu s tem, kar se običajno ponuja v okviru lokalne produkcije.

Že začetek je bil za novomeške razmere nenavaden: ni ga najavila ploha besed kakšnega uglajenega govornika, ki bi še pred prvim sozvočjem natresel kup neslanih modrosti o glasbi in njeni povezovalni vlogi, niso ga uvedla ponesrečena skrpucala političnih in drugačnih govoranc, temveč se je koncert enostavno začel s prihodom glasbenikov na oder. Spet dve presenečenji: v žlahtnem duhu baročnih in drugih manjših ansamblov so glasbeniki nastopili brez dirigenta – to vlogo so izmenično prevzemali koncertna mojstrica in solisti – in poleg tega ves koncert odigrali stoje.

Tartinijevci so z majskim koncertom izkazali veliko mero zrelosti in samozavesti. Njihove odločitve so pravilne.

Naslednji resnično presenetljiv faktor, seveda spet za lokalne razmer, je izbor repertoarja. Ne pomnim, da bi sploh kateri koli lokalni glasbeni sestav izbral tako slogovno zaokrožen, povsem sklenjen program: na sporedu so bili štirje tristavčni koncerti treh velikih baročnih skladateljev: Bacha, Vivaldija in Albinonija. S presenečenji nadaljujemo: predstavilo se je šest inštrumentalnih solistov, ki vsi izhajajo iz regije; nekaterih med njimi širša javnost verjetno še ni imela priložnosti slišati v tej vlogi. (Ob tem naj pripomnim, da lahko le upamo, da se bo redni sestav dopolnil s kakšnim ustrezno kakovostnim domačim kontrabasistom, violončelistom ali violistom, ki jih Tartiniju očitno še kako manjka, saj si jih mora sposojati). Predvsem pa je navdušujoča zahtevnost programa, ki so se ga glasbeniki lotili, in očitno veselje do muziciranja, ki je prežemalo celoten koncertni večer ter oba dodatka, izborjena z navdušenim aplavzom.

foto Boštjan Pucelj

V prvem Vivaldijevem koncertu je kot solist blestel kitarist Dušan Pavlenič, dolgoletni učitelj kitare na glasbeni šoli Marjana Kozine; ne pomnim, da bi v Novem mestu kdaj prej zazvenel kitarski Vivaldi z orkestrom v domači produkciji. Sledil je priljubljeni Bachov violinski koncert v a-molu, ki ga je kot solistka odigrala Tina Simonič, študentka na ljubljanski Akademiji za glasbo. Izkazala je zelo visoko mero interpretativne zrelosti in vtis je le rahlo zmotila tendenca k hitenju v izpostavljenih solističnih pasažah. Sledil je nadvse privlačen nastop dua Ernesta in Anje Jazbec: oče in hči sta prepričljivo izvedla Albinonijev koncert za oboi in godala. Glasbeni vrhunec večera pa je nedvomno predstavljal sloviti Bachov »dvojni koncert« v d-molu, verjetno eno izmed najbolj dognanih solističnih del tega neprekosljivega skladateljskega genija; izvedli sta ga izkušena violinska profesorica Ivana Krhin in komaj sedemnajstletna, a zelo talentirana Tjaša Kastelic, ki se je dobro spopadala z zahtevnim violinskim partom – solistični vlogi v tem koncertu sta namreč enakovredni in dialoško prepleteni.