Sožitje ali boj generacij

Trditev, da mladi volijo stranko mladih ter da upokojenci volijo upokojensko stranko, je tako približna kot trditev, da vprašanje mladinskih projektov, vrtcev in štipendij zanima zgolj mlade, dileme okoli pokojnin pa samo upokojence. Nekaj resnice je prav gotovo tudi v interesnem političnem združevanju, vendar so interesna družbena področja preveč prepletena, da bi se jih dalo poenostaviti.

Današnje hitro življenje si težko predstavljamo brez tesne povezanosti in medsebojne pomoči več generacij. Toda to pravilo velja v družinah, v katerih si danes mladi starši ne znamo predstavljati vzgoje otrok brez vpetosti starih staršev. Tudi finančno mladi pogosto ne bi zmogli brez pomoči staršev in včasih celo starih staršev. Nekoliko drugačna pa je slika na področju generacijskega boja v družbi. Poznamo sicer znana gesla o medsebojni solidarnosti pa o tem, da so mladi največje bogastvo ter da na mladih svet stoji itd. Kakšno pa je sodelovanje generacij v resnici?

Na političnem področju so se štiri mandate nazaj začele pojavljati stanovske oz. generacijske politične stranke. Te stranke ne skrivajo, da nimajo jasnega in opredeljenega političnega programa, ki bi ga lahko uvrstili v klasični levo – desni ali vsaj konzervativno-liberalni-socialistični politični spekter, temveč imajo običajno na prvem mestu boj za generacijske pravice, pri vseh ostalih vprašanjih pa se prilagajajo volji članstva in najverjetneje tudi pogosto volji večinskega dela volilnega telesa. Tako smo najprej dobili parlamentarno stranko upokojencev, nato se je v parlament prebila stranka mladih, ki pa je parlament od znotraj gledala zgolj en mandat. Tako še naprej ostajajo najbolje organizirana in zastopana lobistična skupina prav upokojenci. Ti se tudi številčno in ne samo v smislu družbenega vpliva vse bolj krepijo. Zanimivo je, da je glavnina finančnega bremena v pri nas še uveljavljenem sistemu medgeneracijske solidarnosti predvsem na ramah srednje oz. aktivne generacije, ki je v smislu uveljavljanja družbene moči najbolj pasivna. Posledično se nikoli ne vprašamo, kakšen najmanjši decimalni odstotni delež bi v sistemu zdravstvene ali pokojninske blagajne predstavljal npr. znesek uvedbe brezplačnih vrtcev ali podvojitve podeljenih državnih štipendij itd. Teh obveznosti javnih financ nihče ne primerja, ob vprašanju popolnega financiranja vrtcev pa se je zelo veliko govorilo o prevzemanju novih obveznostih.

Če pogledamo nekaj področij, kot so vrtci, mladinski programi, štipendiranje, ki po svojem statusu v občinskem proračunu ne sodijo med prednostne naloge, ter dodamo še težave na področju kulture, potem lahko zaključimo, da mlada in aktivna generacija ne prideta do besede tudi v novomeškem družbenem prostoru. (foto Jaka Šuln)

Vprašanje prednostnih nalog se v zadnjem času velikokrat omenja tudi na novomeški lokalni sceni. In če pogledam te aktualne dileme, bi jih lahko projecirali ne samo v bitki med agrarnim in urbanim, temveč tudi v smislu prioritet generacij. Če pogledamo nekaj področij, kot so vrtci, mladinski programi, štipendiranje, ki po svojem statusu v občinskem proračunu ne sodijo med prednostne naloge, ter dodamo še težave na področju kulture, potem lahko zaključimo, da mlada in aktivna generacija ne prideta do besede tudi v novomeškem družbenem prostoru. Vsa našteta področja imajo namreč skupni imenovalec, da zanimajo zgolj omejen krog uporabnikov, širšo družbo pa zgolj toliko, kolikor so splošna vrednota in prioriteta.

Navedel bom zgolj dva primera. Vrtec Ostržek, v katerem so se starši lani aktivno organizirali in povedali, da jim je dosti obljub in da hočejo samo tisto, kar je minimum standardov, ter da se denar iz prodaje ene podenote vrtca nameni za gradnjo prizidka k drugemu objektu v sklopu istega vrtca. Kljub lastnoročnemu podpisu župana pod izjavo, da bo z začetkom septembra izgradnja prizidka dokončana, se gradnja ni niti začela. Podobno stanje je tudi na področju občinskega štipendiranja. Štipendiranje lahko opredelimo zgolj kot tekoči strošek, lahko pa je to aktivna politika zagotavljanja ključnih manjkajočih kadrov v prihodnosti. Torej ne gre za tematiko, vezano zgolj na mlade. Vprašanje pomanjkanja zdravnikov nas zadeva vse in zamuda v aktivnem zagotavljanju mladih zdravnikov v naših javnih zdravstvenih ustanovah bo lahko resna zgodba prihodnosti. To seveda ni zgodba za en mandat in morebiti je večletno neuspešno opozarjanje kolega V. M. na opisani problem kadrov v zdravstvu na raznih svetih in odborih mestne občine prav iz tega vzroka neuspešno.

Ko smo se v naši družini pred dvema letoma odločili, da se preselimo nazaj v Novo mesto, kjer sva oba z ženo rojena in sva preživela čas do odhoda na študij, je bil vzrok zelo enostaven: ob pričakovanem rojstvu drugega otroka sva potrebovala bolj obsežno pomoč starih staršev. Za selitev smo se odločili kljub dejstvu, da smo imeli lastno stanovanje v Ljubljani, da sva bila oba zaposlena v za ljubljanske razmere bližnjih službah ter da sva vedela, da se bo eden od naju najverjetneje nekaj časa vozil v Ljubljano v službo. Prav gotovo se nisva odločila (in to danes po konkretnih izkušnjah lahko povem še toliko bolj gotovo) zaradi boljšega vrtca ali boljše kulturne ponudbe ali bolj odprte politike zaposlovanja. Trdno pa verjamem, da je lokalno proti centru skoraj v vsem v prednost, če to hočejo tisti, ki gradijo lokalno zgodbo. In mladim ter aktivni generaciji prijazne lokalne zgodbe ne bo brez generacijskega sodelovanja. Dokler bodo mladi lahko uresničevali zgolj vlogo pridnosti, se učili ter počakali na svojo priložnost ob svojem času (malo so lahko glasni, vendar ne preveč, ker se to ne spodobi), bo Novo mesto (ali Slovenija) izgubljajo priložnosti, ki bi jih tako sodelovanje rodilo. Medgeneracijskega družbenega sodelovanja se lahko naučimo iz družinskih zgledov. Gre za težak dialog, vendar tam, kjer je vzpostavljen, je vsem laže.