Rada vem, kaj jem

Slogan Nakupujem, torej sem iz zahodnih dežel se je s svetlobno hitrostjo razpasel po naši ljubi domovini na sončni strani Alp, saj ne mine dan, da ti v poštni nabiralnik ne stlačijo vsaj pol kilograma akcijskih reklam za hrano in stvari, ki jih sploh ne potrebuješ.

Ironično je, da ljudje nato resnično gredo “v akcijo” in se nato počutijo opeharjene, saj nakupijo še cel kup stvari, ki jih pred tem sploh niso nameravali.

Pozornejšemu nakupovalcu kmalu postane jasno, da je nakupovanje postalo pravzaprav preizkušanje poznavanja marketinških trikov. Ko grem po nakupih, se pogosto vprašam: »Kaj mi lahko prodate, česar ne potrebujem, predvsem pa – kako?« Gre mi predvsem za vprašanje kakovosti nakupa, saj je nenazadnje tu in tam treba tudi jesti, to je dejstvo. Strinjam se s sodelavko, ki je – kot njen 7-letni sin – alergična na marsikaj in na sprehodu med policami moke in peciva neimenovane trgovske verige dobesedno fizično čutimo E-dodatke njihovih dobaviteljev. Tudi rok trajanja nekaterih artiklov je vprašljiv. Jogurti so v mojih rosnih letih trajali največ tri dni, danes več tednov ali celo mesecev. Biti vegetarijanec pa je pravzaprav utopično, saj je denimo v pakiranih toastih (ki trajajo tudi po 3 mesece) svinjska mast. Italijanski proizvajalec tega niti ne skriva, kako pa je z našimi peki?

Spomin mi seže v otroštvo, ko sem kot 10-letni otrok kuhala krompir v kropu celo uro do prihoda iz službe staršev. Danes je po 20 minutah krompir skorajda povsem razkuhan! (foto Boštjan Pucelj)

Pravzaprav tokrat razmišljam bolj o Sloveniji, ki je svoj čas veljala za gurmanski paradiž. Njena tradicionalna kulinarika je od vekomaj kontinentalno obarvana – temelji na pridelkih s polja in na živalih iz hleva ter gozdov in voda. Morje se nam sicer zgodovinsko-politično gledano vedno bolj odmika zaradi apetitov sosedov – mejašev, tj. slovenskega prekletstva, ki ga je tako lepo upesnil že “umetniški ata slovenizma” France Prešeren pred nekaj manj kot tistih pičlih 200 leti.

Princip priprave slovenskih jedi je osnovan na (pre)kuhavanju in peki v peči(ci), z avstro-ogrskim pridihom cvrenja in začinjanja. Zaradi prevlade ogljikovih hidratov in proteinov živalskega izvora, predvsem pa zaradi dragocenosti časa, je slovenska kuha nekoliko “mimo” sodobnim prehranjevalnim trendom, da si ravno “Ni ga čez domače!” – kot gre eden izvirnejših reklamnih sloganov. Pa se vprašam: “Kako pa je s to domačnostjo?” Kaj je sploh še na trgovinskih policah izvorno domače brez tujih dodatkov? Spomin mi seže v otroštvo, ko sem kot 10-letni otrok kuhala krompir v kropu celo uro do prihoda staršev iz službe. Danes je po 20 minutah krompir skorajda povsem razkuhan! Ali pa denimo, ko smo odtrgali paradižnik in ga kar neumitega pojedli kot jabolko. Danes se vprašam, kaj dežuje z neba, da od desetih sadik brez škropljenja paradižnika pridelaš po videzu in okusu le kilogram užitnega.

Priznam, po duši sem kmetica. Morda me je ta kmečka želja po lastni pripravi hrane 3 leta reševala v angleški metropoli. Kmalu sem doumela, da je v restavracijah, v katerih pripravljajo jedi dobesedno pred tvojimi očmi, imela hrana bolj kakovosten okus kot tudi temu primerno mnogo višjo ceno. Tako da načeloma nerada jem v gostilnah, ker ne vidim sestavin in načina priprave, navkljub prihranjenemu času oziroma ravno zato – zaradi hitrosti kuhanja, ki se spet krega z domačo časovno pripravo jedi.

Kuhanje je zame svojstven ritual, v katerega sta ujeta čas in trud pripravljanja. Morda gospodinjstvo res “poneumlja in je zgolj kemija”, kot nas je učila profesorica na gimnaziji. Meni pa je povsem prav, saj ne gre zgolj za polnjenje želodca. Sodobni stil življenja počasi spet kliče k tradicionalnemu prehranjevanju, saj drago plačujemo svoje zdravje. Zdravstvo itak zanima le krativa (popravljanje škode), daleč od kakršne koli množične preventive. Po mojem družinskem deblu se v zadnjih 20 letih zaradi tempa in stresnega življenja ter s tem povezane sekirancije sprehajajo rakava obolenja in psihične motnje, ki sta pravzaprav eno in isto, nerazložljiva ter sodobna, le da soljudje laže sprejmejo fiziološko obolenje, psihičnega pa ne. Vsekakor pa je treba dandanašnji gledati ne le nase, marveč tudi kaj damo vase.