Problematika prenove Narodnega doma v Novem mestu: Dom za obešanje?

Novomeški Narodni dom prepoznamo predvsem po tem, da je to edina stavba v mestu, ki je oblečena v kovinsko mrežo, da s svojim razpadanjem ne bi preveč motila mimovozečih avtomobilov in redkih mimoidočih pešcev.

To sicer kaže, da imamo v mestu razvit čut za varnost ljudi in prometa, prav gotovo pa ne kulturnega odnosa do simbolnosti in zgodovinskega pomena prvega narodnega doma na slovenskih tleh (zgrajenega med letoma 1873 in 1885), ki je bil konec 19. in v začetku 20. stoletja središče kulturnega in političnega delovanja Slovencev v Novem mestu.

O problematiki Narodnega doma je bilo že veliko povedanega in napisanega, posebej še po letu 1995, ko je Društvo Novo mesto skorajda prisililo tedanjega župana Koncilijo, da je občina prevzela njegovo lastništvo. Ker se v ducatu let razen najnujnejših del z domom ni zgodilo praktično nič otipljivega, se lahko sprašujemo, če morda le ne bi bilo bolje, če bi ta dom pustili v rokah cestnega podjetja …

Obetaven začetek mandata

Začetek mandata sedanje občinske oblasti je obetal boljše čase. Že pred dobrim letom (marca 2007) je Zavod za varstvo kulturne dediščine, območna enota Novo mesto, naročniku Mestni občini Novo mesto predal Konservatorski program prenove Narodnega doma (nosilec naloge Jovo Grobovšek, univ. dipl. inž. arhitekture), ki celostno obravnava stavbo v prostoru in predstavlja kakovostno strokovno izhodišče za nadaljnje načrtovanje prenove. Novembra 2007 je bila od mrtvih obujena Ustanova za prenovo in oživitev Narodnega doma (ki jo sestavljajo predstavniki občine in Društva Novo mesto ter avtor konservatorskega programa). Prva seja ustanove v novi sestavi se je končala v optimističnem vzdušju vseh udeleženih.

V Celju in Mariboru je obnova tamkajšnjega narodnega doma čudovito uspela. Mogoče pa si prenovljenega narodnega doma v Novem mestu enostavno še ne zaslužimo.

Ničla v proračunu

No, žal pa je to tudi vse. Od tod naprej je v bistvu sama tema, ki jo zgovorno ilustrira nedavno sprejeti proračun mestne občine. Ta je za Narodni dom v letu 2008 namenila 10 000 evrov, kar ne zadostuje za noben resen projekt, kaj šele za izvedbo načrtovanega arhitekturnega natečaja. Od leta 2008 dalje pa sploh ni zagotovljenih proračunskih sredstev, saj Narodnega doma ni v Načrtu razvojnih programov (NRP) do leta 2012, kar kaže, da občina proračunskih sredstev za obnovo Narodnega doma enostavno ne načrtuje. Posledice takšnega »varčevanja« so seveda lahko pogubne, saj bo z ničlo v proračunu težko zagotoviti večkrat omenjeno javno-zasebno partnerstvo, ker javnega deleža pravzaprav ni. Tudi kandidatura za državna in evropska sredstva je brez zagotovljenega lastnega deleža praviloma zelo vprašljiva. Prav tako bo z ničlo v proračunu težko izpolniti napoved, da bo Novo mesto z Mariborom leta 2012 v projektu evropske prestolnice kulture sodelovalo tudi z obnovljenim Narodnim domom in gledališčem APT, ki je prav tako izpadel iz NRP. Trenutno pa smo v situaciji, ko se obnova Narodnega doma pogojuje z opustitvijo strokovnih stališč Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki niso naklonjeni pozidavi določenih nezazidljivih mestnih površin na Marofu in pod Kapitljem. Komentar verjetno ni potreben.

Vse to kaže, da mestna občina v tej stavbi in njenem simbolnem pomenu nikakor ne prepozna svojega pravega interesa, razen morda v smislu tržne vrednosti kvadratnega metra te stavbe, ki pa je zaradi razmeroma visokih stroškov, ki so potrebni za njeno obnovo, dokaj neatraktivna. Občina je s proračunom in NRP jasno pokazala, da vidi svoj razvoj predvsem v vlaganju v komunalno in cestno infrastrukturo (kar samo po sebi ni narobe) ter da je Narodni dom skupaj s celotno kulturno dediščino globoko pri dnu njenih prioritet.

foto Tomaž Levičar

Ali je oživljanje kulturnega izročila prvega Narodnega doma v Sloveniji v 21. stoletju res tako anahrono dejanje, da je že v izhodišču obsojeno na neuspeh? Ali so vsa prizadevanja v zvezi z Narodnim domom res zgolj prazna besedičenja in sprenevedanja brez prave povezave z realnostjo? Glede na vse zgoraj navedeno bi bil odgovor na ti dve vprašanji lahko pritrdilen.

Vsebinski program je znan!

In kaj bi dobili, če bi se stvari vendarle zasukale drugače? Kot vse kaže, dandanes dokazovanje izjemnega kulturnega, zgodovinskega in narodno-zavednega pomena te stavbe v 19. in začetku 20. stoletja ne zaleže prav veliko, če se tem kategorijam ne da določiti natančne cene v evrih. Da pa se ekonomsko ovrednotiti nove programe, ki bi lahko našli mesto v tej stavbi. In tu se spet zaplete. Občina namreč trdi, da vsebinski program še ni znan in da zato projekta ni možno voditi naprej, medtem ko Društvo Novo mesto in zainteresirana javnost trdita drugače in se pri tem sklicujeta na ankete in analize, ki so bile v ta namen opravljene že pred leti. Te so jasno pokazale željo zainteresirane javnosti, da se Narodni dom nameni predvsem kulturnim dejavnostim, vključno z ljubiteljsko kulturo, v njem pa je zaželen tudi ustrezen gostinski program. Od tod do izdelave jasnega vsebinskega programa je le kratek korak, ki pa ga lastnik, kot kaže, ne zna ali pa ne želi narediti.

Osrednji prostor Narodnega doma je velika dvorana v 1. in 2. nadstropju, ki predstavlja priložnost za oblikovanje osrednjega večnamenskega kulturnega prostora v Novem mestu z zelo širokim spektrom možnosti izrabe – npr. koncerti, plesi, razni sprejemi in svečanosti, kongresi, konference, gledališke in lutkovne predstave, modne revije, razstave in različne druge prireditve. Jasno je, da lahko ideja Narodnega doma živi le v povezavi s to dvorano, sicer so to le zidovi brez duše. Skoraj ves preostali prostor stavbe, skupaj z vsemi potrebnimi prizidki in prezidavami, pa mora biti podrejen kakovostnemu delovanju te dvorane.

Kako naprej?

Koristno bi bilo, če bi naredili ustrezne študije zmogljivosti in finančne konstrukcije trženja kulturnih vsebin, ki jih stavba omogoča, kar v svetu sploh ni nobena novost. Neobhoden je tudi arhitekturni natečaj, s katerim bi lahko pridobili kakovostne rešitve predvsem za tiste dele stavbe, ki jih je treba sanirati oz. dodati, če hočemo, da bo dom z dvorano sploh lahko normalno funkcioniral.

Za uspešno obnovo in delovanje Narodnega doma pa je bistvenega pomena tudi njegova umeščenost v širši prostorski kontekst mestnega jedra in mesta nasploh. Sedanje razmere so žal zelo neugodne in terjajo širšo urbanistično presojo, ki bi morala biti usklajena z vsemi tistimi, ki bi jih nujne prostorske in prometne spremembe okoli Narodnega doma utegnile prizadeti.

Ni dvoma, da gre za zapleten projekt z večplastnimi posledicami. In takšni projekti zahtevajo profesionalen pristop, ki ga pa v tem primeru žal ni čutiti. Brez resnega in stalnega strokovnega delovanja namreč ni možno uspešno kandidirati za praktično nobena mednarodna sredstva, kaj šele zadeve uresničiti. V Celju in Mariboru je obnova tamkajšnjega narodnega doma čudovito uspela. Mogoče pa si prenovljenega narodnega doma v Novem mestu enostavno še ne zaslužimo.