O garažništvu

V medijski govorici, povezani s popularno glasbo, se je vrsto let na veliko uporabljal pridevnik garažni. Imeli smo garažne bende in garažni rock – in to je po navadi pomenilo nekaj takega, kot če bi rekli alter ali underground. Ni mogoče spregledati, da to poimenovanje vsebuje trenutek neke določene kulturne strategije, nekega boja in upora.

Takšno razumevanje garažništva seveda nima veliko skupnega z »garažnim rockom« kot ameriškim glasbenim žanrom iz šestdesetih let, ki je to ime dobil šele v času punkovskega vala; prej bi lahko rekli, da se je prijelo kot nekakšna splošna etiketa, s katero se je znotraj tako imenovane popularne kulture uveljavila nova delitev. Tako smo poleg tradicionalnega sociološkega ločevanja med elitno glasbeno kulturo – poosebljata jo simfonični orkester in opera s trdnim kanonom umetnin – in množično (pop) kulturo dobili še notranjo delitev popularne scene, ki se je razcepila na garažno in negaražno.

Negaražna glasbena kultura v tej optiki seveda nastopa kot komercialna kultura, to je tista, pri kateri imajo glavo besedo velike založbe in distribucijske hiše, ki jo poganja in hrani medijski aparat, v kateri so v igri milijonski tantiemi in svetovne koncertne turneje. Ta je seveda vredna vsakršnega kritiziranja, zgražanja in pljuvanja. Na nasprotni breg so v tej perspektivi postavljeni garažniki kot ljudje z idejami, polni inovacij, nosilci svežega in prevratnega zvoka; nosilci surove, neobdelane, a pristne energije in kar je še podobnih floskul, ki jih v svoji temeljni nemoči – kako je sploh mogoče enakovredno preliti v besede neulovljivi zvočni svet? – izumlja nebogljeni diskurz o glasbi. Garažniki kot podzemniki ali alternativci naj bi bili prezrti od medijskih kanalov, izločeni iz glasbenega življenja in na ta ali oni način zapostavljeni. Kot taki pa so seveda hitro pridobili zagovornike ali celo vnete glasnike.

Vsakršen uspeh je vezan na medije, distribucijo, založbe in v trenutku preboja se črta med garažnim in negaražnim nepovrnljivo zabriše; tudi če bend še naprej promovira svojo alter zgodbo, to počne v nekem okolju, ki to šele omogoča. (foto Boštjan Pucelj)

Kako je ta delitev vse do danes vplivala na kritike, recenzente in uvodničarje, skratka na celoten (medijski) diskurz o glasbi, je mogoče hitro ugotoviti, če odprete strani s pop kulturnimi komentarji. A če jo podvržemo temeljitejšemu premisleku, se hitro pokažejo njena notranja protislovja. Prvo zadeva problem imenovanja. Raba izraza sugerira prelom z uveljavljenimi modeli obstoja in reproduciranja popularne kulture. Dejansko je pravi garažni bend le tisti, ki zares ostane v svoji garaži. Bend, ki – pa četudi kot najbolj zanikrn garažnik – obrede svet pod promocijsko nalepko »garažni«, se v resnici vrača na svetovno sceno, morda v malem formatu, a vendarle. Tudi garažni bend zahteva honorar, in če mu plačaš več, ne bo odklonil. Če hoče, da se na koncertu ne prikažejo le frendi in babice, se mora vključiti v medijsko komunikacijo. Za tiskanje plošče tako Madonna kot undergroundovec potrebujeta (isti) denar, ki ga je treba nekje zaslužiti. Tudi alternativec daje intervjuje, pa četudi promovira zelo specifična stališča. Bend kot nekaj, kar presega mejo lastne garaže ali sobe, je pač entiteta, ki je neločljivo povezana s sodobnim medijskim in komunikacijskim sistemom, tako rekoč raste iz njega, zato je razumevanje garažnosti kot opozicije mainstreamu zgolj kritiška iluzija. Vsakršen uspeh je vezan na medije, distribucijo, založbe in v trenutku preboja se črta med garažnim in negaražnim nepovrnljivo zabriše; tudi če bend še naprej promovira svojo alter zgodbo, to počne v nekem okolju, ki to šele omogoča.

***

Tako je vsaj veljalo do internetne revolucije. Ta je ob obilici drugega prinesla možnost, da se taki in drugačni garažniki nenadoma prikažejo na prizorišču s spletnimi stranmi in z drugimi aplikacijami. Z relativno nizkimi vložki denarja – a temu primerno več časa – lahko vsakdo polni splet, izvaja različne promocijske trike in strategije. Tako ne čudi, da so splet preplavili taki in drugačni garažniki. Ti nimajo več zveze s tisto rabo pridevnika, ki je navdihovala alternativne prelivavce glasbenega črnila. Amaterji se napihujejo do onemoglosti, začetniki se predstavljajo kot virtuozi; dolgočasneži pojejo hvalospeve lastnemu navdihu. Tako kot se je glasba, precejena skozi filter množičnih medijev, kazala popačena glasnikom alter podzemništva, se kaže podoba na spletu, kolikor je to podobo sploh še mogoče razumeti kot nekaj enovitega in pregledljivega, kot kaotična in nesmiselna. (Seveda je to bolj kot ugotovitev neka individualna percepcija, neko mnenje, ki lahko konkurira drugim – za razliko od anonimnega besedičenja na kakšnem spletnem forumu ga tu pač podpira avtoriteta tiskanega časopisa, ki ga držite v rokah).

Kljub videzu totalne revolucije splet ni spremenil osnovnega vprašanja o garažništvu. Podrla se je kvečjemu iluzija o nekem prezrtem, radikalno drugačnem garažnem segmentu oziroma se je zamajala: kajti videti je mogoče, da je garaž nepopisno mnogo, toda njihova vsebina ni kaj prida. Odločilno vprašanje za garažnike torej ostaja: kdo bo prišel ven? Tudi virtualno prisotni garažnik namreč v nekem smislu ostaja garažnik, vsaj dotlej, dokler mu njegova dejavnost ne prinaša realnega zaslužka in slave. To, da je (lahko) viden, mu še ne pomaga veliko. Skoraj vsak – vsaj metaforično – začenja garažno, tudi novomeški pop bendi so štartali iz anonimnosti »garaže« (veterani DMP ali njihovi uspešnejši kolegi Dan D), a le redkim preboj uspe. Pač pa je danes bolj kot kdaj koli prej vidna armada garažnikov, ki so v garaži začeli in tam tudi ostali.

Seveda je tudi edino prav, da večina garažnikov ostane tam, kjer jim je mesto. A spet. Ker ne zaupamo ne medijem ne trgu ne internetu in ne glasnikom alternative, nas upravičeno bega tole vprašanje: kako spraviti ven iz garaže (samo) tiste, ki so tega vredni? Pustimo ob strani nadležen in nerešljiv problem, kdo je pravi merilec vrednosti, in zaključimo s paradoksom: očitno je treba izumiti nov koncept, ki bo tiste vredne ustrezno opisal. Toda ali ni to ravno tisto, kar so skušali kritiki povedati z garažnostjo? Lahko bi rekli, da je krog sklenjen.