Po treh letih od ustanovitve so novomeški BHC dokaj hitro postregli s prvo ploščo, in da ne bo na koncu kakšnih dvomov, je najbolje v začetku tega sestavka zapisati, da so se potrudili in izdelali obetajoč prvenec.
Kot je slišati z albuma, prisegajo pevec Jernej Darovec, kitarist Borut Perše, basist Uroš Turk in bobnar Jaka Darovec na ameriško izpeljanko s funkom podprtega melodičnega rocka, zasedba pa je klasični rock trio s pevcem, ki ima kot tak omejene možnosti. Vendar so fantje kar domiselni, prerasli so tudi začetniške korake. Njihova skupno ustvarjena glasba je kljub ozkemu slogu pestra, dinamična in energična. Predvsem jo zapolnjuje sposoben pevec, v glasbi pa je dovolj zapletov in obratov, skupinskih refrenov in različnih pristopov, da postane zanimiva. Glasba tudi diha, kar kaže, da je skupina začela zoreti in v določeno skladbo ne rine vsega po vrsti, temveč se je loti s premislekom in jo skuša lastnemu znanju primerno najbolje izpeljati.
Kot smo omenili, je to za trio nehvaležno početje, razen če kitarist nima smisla tako za ritem kot za samostojne vložke. Pri BHC se zdi, da kitarista vleče v ritmično smer, a uspe najti način, da uravnoteženo odigra obe vlogi, v kaj zahtevnejšega pa se ne spušča. Njegovo izvajanje je položeno na čvrsto ritmično osnovo doslednega, čeprav nekoliko togega, bobnarja in basista, kateremu bi se mogoče bolje podal nekoliko trši zven, ampak pri tem gre za vprašanje produkcije in ne toliko izvedbe.
Obetajoč prvenec novomeške zasedbe.
Če se dotaknemo besedil, je prva ugotovitev, da se misli kvarteta pogosto sukajo okoli deklet, pohvalno pa je, da ob dveh angleških temah večino besedil izvedejo v domačem jeziku. So tudi duhoviti, na primer: »B’la si z mano v preizkušnjah, b’la si z mano na trati / v strmem bregu reke niso naju motili fosfati,« je pa tudi res, da bi bilo treba jezik besedil nekoliko izčistiti, kar pa privrženci skupine tako in tako ne bi zaznali.
Če povzamem, bi bila trezna ocena prvenca 3/4, a predanost mladih borcev zasluži podporo in oceno 4.