Vreča nagonov – zadnji test človečnosti

Živalce! Freud & co. je že davno tega obupal nad njihovo nepredvidljivostjo in zagonetnostjo, in jih imenoval žakelj nagonov, zatorej nepomembne. Izziv mu je bil zgolj, kako ta svojeglava bitja (kot tudi sodobne čarovnice, ki dandanašnji letajo naokoli na de-lux sesalnikih ali kakor koli že to berete) krotiti in spokoriti v moško dominantnem svetu. S tem je ožigosal celo 20. stoletje in še čez.

A ta bitjeca nam skušajo nekaj povedati, kar ne more razbrati noben fantastično znanstveni inštrument, in je treba prisluhniti s srcem, kar pa danes – v obdobju statusnih simbolov – več ne znamo oziroma tega več nismo sposobni. Saj ne rečem: tudi živali s pedigrejem so znaki prestiža in s tem predmet tržne manipulacije, a razmišljam in pišem tudi o alter egu, ki zdaj leti, plava, se napaja v Krki ali pa sproščeno prežvekuje v zavetju Portovala in ki sploh ne bremeni mojega bančnega računa.

Pravzaprav je čisto vseeno, kakšnega porekla je žival. Poanta je, da je prav pogosto boljša družba in sogovornik kot človek. Opozoriti hočem na našo omejenost in neumno iluzijo, da smo vsemogočni gospodarji svoje usode, v bistvu pa nam življenje uhaja pred našimi očmi, ker smo stremuški in nismo nikoli pomirjeni z njim. Ne znamo več preprosto … živeti. Ravno živalce so pravi džeki, umetniki življenja. Naj zadnje ponazorim z nekoliko ekstremnim primerom.

Ravno živalce so pravi džeki, umetniki življenja. Naj zadnje ponazorim z nekoliko ekstremnim primerom. (foto Boštjan Pucelj)

Na internetu, ki prinese in prenese domala vse, kroži med ostalim neki pornič z mulo. Da ne bo pomote – dobesedno kosmata štirinožna prežvekovalka, ja? Slišimo in takoj preslišimo mite in pripovedke o osamljenih pastirjih, kako si krajšajo čas v odročnih krajih, a sociološka dilema nastopi, ko, če že, navedena scena dejansko zazija iz računalniškega ekrana v tvoji dnevni sobi. Nejeverni Tomaž takoj govori o zelo uspešni fotomontaži, ki je mačji kašelj s pomočjo sodobne računalniške tehnologije. A close-up je tako prepričljiv. Hec je, da se s predpostavko, da je podoba resnična, vprašaš, kdo od obeh akterjev je večji džek, kdo ima svojih pet minut slave, ko dokazuje svojo ne/moč? Mula, ki skulirano žveči dalje, si misli svoje in se pri tem ne da motiti, ali obupanec, ki ni sposoben zrelega odnosa s pripadnico nasprotnega spola in mu še celo žival dogaja?

Pet minut slave. V današnjem obdobju množičnih medijev in interneta bi se vsi radi zapisali v spomin zgodovine. Temu pravim Kristusov sindrom, saj operiramo s pojmi, kot sta večno življenje in nesmrtnost, dasiravno zgolj površinsko, pa vendarle – denimo na naslovnici Slovenskih novic. Naj mi cerkveniki ne zamerijo, a Kristus je človek, ki ga skupaj z njegovim življenjem obrekujejo že 2000 let! Svojstven rekord radovednega malega nepretencioznega človeka dobrih dejanj. Radovednega zato, ker je iskal odgovore na eksistencialna vprašanja, na katera še danes ne znamo odgovoriti oziroma jih zvemo potem, ko je že prepozno, ko smo v večnih loviščih.

Cikli narave in živalic in s tem tudi ljudi mi govorijo, da pravzaprav ne gremo nikamor. Večna lovišča so prav tu, na našem rodnem planetu in so nam hajke verjetno zato tako domače in znane, ker se iz roda v rod reciklirajo. Tudi če že samo upoštevamo zakon energije, ki se nenazadnje pretaka v nas samcatih, se ta ne more kar tako razbliniti v nič. Mislim, torej sem – kartezijanski dualizem – spodleti na izpitu življenja, ker že po svoji definiciji naredi razkol med telesom in duhom, ki ga povzdiguje nad vse, pri čemer spregleda banalnost, da so možgani zgolj mišica, včasih celo nebodijetreba, telo pa itak simbol, ker je nosilec vsega notranje-zunanjega dogajanja. Pustimo sedaj za trenutek vnemar mojstrovine plastičnih kirurgov, saj je pozornemu bralcu jasno, da je bistvo povsem drugje – v narav(nost)i. Ta nas uči dajanja in dobronamernih dejanj iz dneva v dan, ne pa hlastanja in jemanja, kaj šele nečesa, kar ni ključno za našo eksistenco. Zarenči na nas, ko smo šli s svojimi predrznostmi in z ekshibicionizmu do nje predaleč, tudi brani se in useka nazaj, ko jo ogrožamo.

Njena sporočila prihajajo najbolj neposredno, čeprav zelo subtilno, prek perjastih in kožuhastih mesindžerjev, ki se sprehajajo po naših stanovanjih in nam poskušajo vsak na svoj unikaten način dopovedati, kako malo rabimo, da smo lahko srečni. Sporočilo pa je vendarle jasno: zadošča že zgolj topel dom, obdan z ljudmi, ki jih imamo iskreno radi, tu in tam je treba tudi jesti, in enkrat mesečno seveda plačati položnice (…ter mačjo hrano, mjav!).