Portret: Jure Duh

»Ustvarjalen glasbenik mora zapustiti okvirje. Včasih je lahko napačen ton še boljši in lahko pokaže novo pot. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem glasbenikom, s katerimi sem igral, dopovedal, da se da zadevo odigrati na tak ali drugačen način. Sam rad bežim iz stereotipnih okvirjev, zato včasih pravijo, da je Džuko spet nekam odjadral.

Tone zelo redko imenujem za napačne, razen če imam neko strukturo postavljeno kot celoto in se je moram držati. Zaradi tega rad delam glasbo ohlapno, da je v njej dovolj prostora za vse instrumente, obenem pa je natančnost in urejenost glasbe zame tudi izziv,« je na koncu najinega pogovora dejal enaintridesetletni Jure Duh, Šentjernejčan na delu v Novem mestu.

Že nekaj časa živi v Mirni Peči in pravi, da je osem mesecev novopečeni oče, drugače pa občinski uradnik in glasbenik, ki ga poznamo kot člana skupine Od Franclna Možgani, pojavlja pa se tudi v drugih novomeško-šentjernejskih zasedbah, od katerih smo letos na odru LokalPatriota slišali kar tri. Jureta zaznamujeta glasbena zvedavost in izvrstna kitarska tehnika, njegov poglobljeni občutek za improvizacijo pa ga na odru vodi v glasbene odklone, ki njegovo glasbo ali glasbo skupin, v katerih deluje, naredi za nepredvidljivo, vznemirljivo in drugačno.

Jure Duh je odraščal v Šentjerneju, za katerega med vrsticami pove, da je to zanj edini pravi kraj, in da med prijatelji v šentjernejski zidanici zapeta ljudska pesem, še najbolj Snoč’ pa dav’ je slan’ca padla, zveni res veličastno. Povedal je tudi, da je njegov oče prišel iz Novega mesta, menda je v mladosti rad plesal, kar naj bi bila edina družinska povezava z glasbo. Sicer je nekaj kot osnovnošolec plesal tudi Jure, ampak danes poudarja, da le za zaradi prikupnih deklet, ki so obiskovala plesne tečaje. Bolj glasbeno je nanj vplival šest let starejši brat Matjaž, tudi kitarist, pred Frankom Zappo in ostalimi velikimi kitaristi, prvi Juretov vzornik.

Nimam kitare, ki je ne bi razdrl in vnovič sestavil ter prilagodil lastnim potrebam. So sicer sorodni modeli, a imajo vsaka svojo posebnost. (foto Boštjan Pucelj)

Preden je postal zagret glasbenik, je Jure obiskoval šentjernejsko osnovno šolo, nekaj se je kot flavtist trudil tudi v tamkajšnji glasbeni šoli, pa je ugotovil, da mu bolj leži samouk. Srednjo elektro šolo je opravil v Novem mestu, nakar je v Portorožu študiral tehnologijo cestnega prometa. Danes je diplomirani inženir, na novomeški občini je zaposlen na oddelku za krajevne skupnosti, v njegovi pristojnosti pa je novomeški promet.
Njegovi služba in glasba sta kot jin in jen. Na eni strani pikolovski uradnik, usmerjevalec prometnih tokov in mestnega potniškega prometa je drugače radoveden ter ustvarjalen glasbenik, ki na odru neizmerno uživa, občinstvo pa pušča v negotovosti in strahu, kam ga bo odpeljala njegova glasba. Na odru se pri Duhu, kar po svoje izpričuje tudi njegov priimek, saj vemo nomen est omen (lat. ime je znamenje), nikoli ne ve. To je sicer nekoliko karikirano, saj velja za dobrega prijatelja in sodelavca, ki resda veliko solira, a le do točke, ko vlogo solista prevzame naslednji član zasedbe.

Privlačijo ga tudi klaviature, a kot kitarist pravi, da glasbo dojema široko. Različne zasedbe, v katerih smo ga slišali doslej, kažejo njegovo zanimanje za raznovrstne glasbene sloge, ki se na koncu združujejo v njegovi glasbi. »Kakovost in lepoto lahko najdeš v različnih slogih in obdobjih. Če nimaš predsodkov, lahko kaj zanimivega najdeš kjer koli, povsod, kjer je v glasbi duša človeka, ki jo je ustvaril. Seveda to ne velja le za glasbo,« poudarja Jure.

Juretova strast so kitare, v devetdesetih odstotkih Fenderjeve. Ker v glasbi daje velik poudarek tehniki, potrebuje zanesljivo glasbilo. V njegovi zbirki desetih kitar je nekaj zavidljivih primerkov, ki jih pozna do obisti. »Vsak instrument moraš spoznati v piko. Nimam kitare, ki je ne bi razdrl in vnovič sestavil ter prilagodil lastnim potrebam. So sicer sorodni modeli, a imajo vsaka svojo posebnost.«

V zadnjem desetletju je Jure postal del novomeške glasbene srenje, novomeško prizorišče pa ocenjuje za delovno in kakovostno. Po njegovi sodbi ima veliko podmladka, ki resda potrebuje kilometrino, a obeta. Predvideva, da bodo mladi glasbeniki nekoč delovali v boljših pogojih, saj je trenutno vse na tem področju povezano z zanesenjaštvom. Kljub temu Jure Duh in njegov krog ustvarjata glasbo, ki ni tržno naravnava, je pa enako kot njeni ustvarjalci predana in iskrena. Kaj več poslušalec na odru redko najde.