Diagnoza: razsulo

Tudi če nas oglaševalska sporočila ne zanimajo pretirano, smo se v zadnjih dneh težko izognili prodorni marketinški akciji Vzajemne, ki z nizom reklam v različnih medijih promovira svoj novi »produkt« (ja, marketinški žargon veselo prodira na področje zdravja), namreč zavarovanje Diagnoza+. Oglejmo si ta izdelek nekoliko natančneje in skušajmo analitično izluščiti nekatera implicitna sporočila, ki so nam tu ponujena v prefinjeni, rafinirani obliki.Začnimo z dialogom, ki nazorno prikaže poanto. V njem nastopata bolnik in njegov zastopnik. Kaj nam sporoča? Najbrž nekaj takšnega: ko boste zboleli, je dovolj, da odtipkate ustrezno telefonsko številko, in takoj vas bo pričakal razumevajoč glas, ki vas bo prijazno in racionalno usmerjal. Nič posebnega, če seveda ne upoštevamo splošno znanega izkustva, da se vam kaj takšnega sicer ne more zgoditi – razen po čudežnem naključju. Namesto odrezavega nerganja sestre, ki vam osorno postreže s podatki o strašni gneči in zaskrbljujoči čakalni dobi, imamo prijazen, razumevajoč glas, prikrojen individualnim potrebam. Nadalje oglas pojasnjuje: »Zavarovanje Vzajemna Diagnoza+ omogoča, da takrat, ko zbolimo, se poškodujemo oziroma soočimo z zdravstvenimi težavami, hitro obiščemo zdravnika, ugotovimo vzrok svojih težav in se začnemo ustrezno zdraviti.« Na prvi pogled vse lepo in prav, korektno, takšna je najbrž želja vsakogar. Pa vendar je formulacija v resnici nabita s podtoni in skritimi implikacijami. Skušajmo jih razvozlati, upoštevaje tisto splošno vednost o javnem zdravstvu in njegovi učinkovitosti.

Formulacija očitno ponuja nekaj, kar bi v socialni državi – kot našo skupnost določa 2. člen ustave – po logiki stvari moralo ponujati ravno osnovno zdravstveno zavarovanje. Pa vendar se obisk zdravnika, postavitev diagnoze in ustrezno zdravljenje tu kaže kot nekakšen nadstandard. V zraku seveda ostane namig, ki nikakor ni neupravičen: da namreč obvezno zavarovanje tega ne nudi. Ali drugače: oglas za »produkt« diagnoza+ sam postavlja tole diagnozo: slovensko zdravstvo je v razsulu in pacientom ne omogoča ustrezne obravnave. Za to, da boste obravnavani ustrezno, ne bosta dovolj obvezno zavarovanje pa tudi dopolnilno ne, temveč je treba omenjenima dodati tretji paket, ki pa ga bo zagotovila šele (zasebna) »organizirana mreža zdravnikov VzajemnaNET, ki vključuje pogodbene izvajalce zdravstvenih storitev«.

***

V zvezi s trženjem nove storitve so se kmalu zaslišali ostri opozicijski pomisleki. Poslanec LDS in predsednik parlamentarnega odbora za zdravstvo Ljubo Germič se je 19. marca v izjavi za javnost odzval s trditvijo, da je nova ponudba diskriminatorna, saj bo premožnejšim omogočala hitrejši dostop do zdravstvenih storitev. Sporna je po njegovem odsotnost učinkovitega nadzora nad morebitnim mešanjem javnega in zasebnega zdravstvenega sistema, upravičena pa se mu zdi tudi bojazen, da bo prišlo v javni zdravstveni mreži do usmerjanja bolnikov v vzporedni, zasebni sistem. Podobne trditve o diskriminaciji socialno šibkejših je v poslanskem vprašanju istega dne ponovila vodja poslanske skupine Lipa Barbara Žgajner Tavš, ki kot problem izpostavlja mrežo Vzajemninih zasebnih zdravnikov, ki so »hkrati zaposleni ali koncesionarji v javnem zdravstvu«. Trdi, da pri Vzajemni prodajajo zavarovanje za »pravice, ki so že plačane skozi obvezno in dopolnilno zavarovanje, s čimer napeljujejo zdravnike, da bi v javnem sistemu odklanjali bolnike in jih s tem preusmerjali v vzporedni sistem«, kar po njenem vodi v razsulo javnega sistema.

… To pa je očitna družbena sprejemljivost, samoumevnost, »normalnost« nekega specifičnega marketinga, ki implicitno propagira neenakost in socialno razslojevanje. (foto Boštjan Pucelj)

Ostra in demagoška retorika, ki s polnimi pljuči piha na čute egalitarnosti in socialne pravičnosti, pa morda več prikriva kot pojasnjuje. Zgodba Vzajemne je dolga, v njej pa ima prste tako rekoč celotna politična garnitura. Vleče se od začetka devetdesetih let, ko je tedanja vlada skušala reševati problem zdravstvene blagajne z dodatnim prostovoljnim zasebnim zdravstvenim zavarovanjem; ki je bil v resnici le alternativen način financiranja javnega sistema, nekakšna obvezna svobodna izbira. Država je dolgo držala šapo nad reguliranjem in Vzajemna vse do leta 2003 ni zaživela kot to, kar naj bi bila, torej neprofitna vzajemna zavarovalna družba. Vzajemna je v resnici nastala kot neke vrste politična prevara, ki je, kot je opazil Bogomir Kovač, »želela prerazdeliti breme financiranja javnega zdravstva na zasebne vire, ne da bi hkrati deregulirala in privatizirala zdravstveni zavarovalni sistem« (Mladina, 30. januar 2006). Kebrov reformni poskus iz leta 2003, da bi znova združil obvezni in dopolnilni del, dodatno zasebno zavarovanje pa postavil na nove temelje, je spodletel.

Zgodba seveda priča o neuspehih vseh dosedanjih politik, ne le aktualne, da bi oblikovala pregleden in učinkovit sistem. Paradržavna narava Vzajemne gotovo prispeva k odzivom, v katerih so emocije bolj v ospredju. Kajti treba je vedeti, da Diagnoza+ ne ponuja ničesar radikalno novega, temveč le lovi korak z Adriaticom in s Prvo zdravstveno asistenco, ki ponujata podobne »produkte«. Moteča razlika je morebiti le v tem, da »korporativno vehemenco« laže odpustimo tistim, ki so do položaja prišli, recimo temu, v »potu lastnega obraza«, kot pa tistim, ki so položaj ali celo monopol podedovali po inerciji prejšnjih časov. (Vprašajte se, koliko komitentov NLB v resnici »ve, zakaj?« vztraja pri tej zoprni banki, razen da se izogiba sitnosti, ki jih nujno sproži menjava računa. Zanimivo, a meni je pri tej odločitvi »pomagal« ravno oholi slogan, ki je prelil kapljo čez rob.) Vzajemna, ki se je na lepem prelevila v družbo v »dobri kondiciji«, je ravnokar prijavila šest milijonov evrov dobička v letu 2007, od česar bo »kot družbeno odgovorno podjetje« donirala 50 000 €. Ni kaj, nova uprava skuša popraviti vtis in je vsaj do neke mere dojela, zakaj je zaletavi Marko Jaklič, ki je po tem občutljivem polju lomastil kot neotesan slon, pred meseci moral odfrčati (spomnimo se le za spornih potez, povezanih z gotovinskim vračanjem starostnih rezervacij, pravnih mahinacij, konfliktov z Agencijo za zavarovalni nadzor in propadlega poskusa kapitalskega združevanja).

***

Pa vendar je poanta te zgodbe drugje. Procesa diferenciacije, diskriminatornega razslojevanja in ustanavljanja paralelnih zdravstvenih mrež, ki bi ga sicer morali bolje regulirati, najbrž ni mogoče ustaviti. Toda oglasna akcija Vzajemne radikalno kaže še nekaj drugega, morda še bolj zaskrbljujočega. To pa je očitna družbena sprejemljivost, samoumevnost, »normalnost« nekega specifičnega marketinga, ki implicitno propagira neenakost in socialno razslojevanje. Takšna sprejemljivost je trden temelj za uspešno nadaljevanje »tranzicije« k družbi ne-vzajemnosti. Družbi, katere slogan bo kvečjemu: Jaz zase, ti zase.