Zdravstveni kompleks Novo mesto: Pomembna lokacija – cokla razvoja

Že skoraj neverjetno dolgo je obdobje, v katerem Mestna občina Novo mesto pripravlja ureditveni načrt za urbanistično rešitev območja okoli novomeških bolnišnic in zdravstvenega doma (t. i. Zdravstveni kompleks Novo mesto). Program priprave ureditvenega načrta je bil sprejet že februarja 2000. Dolgi osem let, pa še vedno ni rezultata.

Zdi se, kot da nihče več ne ve, zakaj ta ureditveni načrt sploh potrebujemo, zdi se tudi, kako da ni nikogar, v katerega interesu bi sprejetje načrta bilo in ki bi zaradi tega pritiskal na občino, da dokument (čimprej) sprejme ter tako omogoči kakovosten, večplastno premišljen nadaljnji razvoj tega območja.

Lokacija, na kateri danes v Novem mestu v pretežni meri deluje zdravstvo, je bila zasidrana že nekako konec 19. stoletja, ko so tu ob hrbtu »Julijinega« gradiča Neuhof postavili bolnišnico usmiljenih bratov, današnjo interno bolnišnico. Skozi desetletja po drugi svetovni vojni, pa vse do danes, so bili zatem zgrajeni še mnogi ostali objekti, ki so sedaj bolj ali manj že na vseh straneh ujeti med naravo in pozidavo. Obrobljajo jih potok Težka voda na vzhodu, reka Krka na severu, železniška proga na zahodu in stanovanjsko naselje enodružinskih hiš na jugu.

Počasnost dela občine zavira razvoj ene najpomembnejših novomeških lokacij in tako omogoča parcialne, nedomišljene in navsezadnje drage rešitve.

A lokacija tega zdravstvenega kompleksa je pričujoči prostorski utesnjenosti, ki je seveda neke vrste cokla predvsem za prihodnji razvoj, dobra. Zdravstveni kompleks z zdravstvenim domom, lekarno, raznimi bolnišnicami in mnogimi pritiklinami, ki jih tak kompleks potrebuje, je umeščen prav v središče mesta, in to celo ob pomembnejše mestne prometnice, ter ob osrednji mestni potniški postaji, avtobusno in železniško, kar vse (lahko) zagotavlja dobro in relativno enostavno dostopnost tega območja za uporabnike.

Parkiranje, a tudi drugi problemi

Dobra dostopnost je v aktualnem času sicer bistveno okrnjena zaradi pomanjkanja parkirnih mest v tem kompleksu, kar je v dobi močne motorizacije prebivalstva postal kar imperativ tudi v tovrstnih mestnih območjih, a problem je lahko začasne narave, če ga bodo odgovorni pač rešili.

Problem parkiranja je sicer le eden od tistih, resda z vidika občanov morda eden bolj vidnih, ki se jih zaradi zamud pri sprejemanju ureditvenega načrta ne rešuje aktivno, temu problemu pa lahko v sicer široki paleti problemov kot temeljne, poleg kajpada problema razvoja zdravstvenih objektov, pridružimo še oblikovanje ustreznejše prometne mreže v samem kompleksu in na njegovih robovih, pozidavo ob prihodnji Ljubenski cesti, ki bo vodila tik ob železniški progi proti Šmihelu, tu pa je tudi vprašanje odnosa do območja ob Težki vodi in nenazadnje do kulturnih spomenikov znotraj kompleksa. Tudi sinergija aktivnosti je pomembna. In tako sedaj še na primeru tega mestnega predela vidimo, kako se v Novem mestu problemi rešujejo prepočasi, in vidimo tudi, da je neredko prepočasno reševanje problemov ali celo neaktivnost celo bolj nevarna od slabega reševanja problemov. Občina je zato, kar zadeva pač posamezne investicije znotraj območja, tudi brez trdnih stališč in projektov v odnosu do države in njenih ustanov.

Poseg na Kandijski je nedomišljen, obenem pa je zapečatil usodo območja. Cesta je (oziroma bo) rekonstruirana, pa čeprav ureditveni načrt še vedno ni prinesel jasnega odgovora na dolgoročno ustrezno rešitev te prometnice: ali po bregu Krke ali z vkopom pod gradičem Neuhof ali pa po obstoječi trasi, le da pod zemljo.

Rekonstrukcija Kandijske: nedomišljeno

Ena izmed zamujenih priložnosti ali nedomišljenih rešitev zaradi aktualnega parcialnega reševanja tega območja, to je pač posledica dejstva, da ni sprejet ureditveni načrt, je že sama rekonstrukcija Kandijske ceste. Droben, torej kakšnih 200 metrov dolg košček te ceste, ki pa poteka prav čez zdravstveni kompleks, je prav sedaj v rekonstrukciji. Toda posegi na cesti so očitno nedomišljeni, rešujejo le najbolj akutne probleme, pa čeprav so usodo tega dela prometne mreže zdravstvenega kompleksa najbrž zapečatili kar za par desetletij vnaprej. Cesta je oziroma kmalu bo rekonstruirana, pa čeprav ureditveni načrt še vedno ni prinesel jasnega odgovora na dolgoročno ustrezno rešitev te prometnice. Še vedno v strokovnem smislu namreč ostaja povsem nerešeno vprašanje odnosa do v preteklosti predlaganih različic vodenja Kandijske ceste – ali po bregu Krke ali z vkopom pod gradičem Neuhof ali pa po obstoječi trasi, le da pod zemljo. Kakor koli, zaradi počasnosti pri pripravi ureditvenega načrta smo zdaj odgovor dobili, pa če je komu všeč ali ne in če je v podobi prihodnje celote pravšnji ali pa sploh ne.

Nova povezava s Šmihelom – z »lepotno« napako

Podobna težava nastaja tudi na zahodnem robu zdravstvenega kompleksa. Tu osnutki ureditvenega načrta na skrajnem robu predvidevajo ureditev poslovnega objekta s parkirno hišo v obliki dolge lamele vzdolž nove Ljubenske ceste. Ljubenska cesta, ki bo imela tudi pločnik in kolesarsko stezo, bo potekala vzporedno z železniško progo. Rekonstrukcijo Ljubenske ceste država napoveduje že dlje časa, letos pa bi najbrž resnično lahko bili pri začetku njene izgradnje, s čimer bo mesto pridobilo bolj kakovostno vodenje prometa od središča mesta proti Šmihelu, zdravstveni kompleks pa se bo znebil prometno močno obremenjene ceste, ki sedaj vodi prav skozi njegovo osrčje in pomeni nevšečnosti, nevarnosti in nenazadnje neugodje. Toda zaradi počasnosti pri sprejemanju ureditvenega načrta in posledično zaradi odsotnosti nadaljnjih korakov pri izgradnji objektov bo zamujena možnost, da bi gradnja Ljubenske ceste potekala hkrati z gradnjo poslovno-parkirnega objekta. Župan je bil na to pred časom posebej opozorjen. Tako bi lahko dovolj hitro v pomembnem obsegu rešili problem parkiranja v območju, uredili podobo križišča ob Šmihelskem mostu in vzdolž začetka Ljubenske ceste ter seveda z gradbenimi deli na tem koncu zdravstveni kompleks obremenili časovno zelo zoženo. S to pozidavo in z dokončanjem izgradnje komercialnega dela ob avtobusni postaji pa bi mesto končno dobilo tudi nekaj bolj urejen mestni predel, ki mu bo v prihodnosti treba pridružiti še izvedbo ureditve potniškega terminala mesta s kakovostno ureditvijo potniške železniške postaje in njeno povezavo z avtobusno postajo. A tudi prav vse to je zaradi počasnosti odmaknjeno daleč v prihodnost, deloma pa tudi že zamujeno.

Ljubenska cesta bo omogočila boljšo povezavo s Šmihelom. Potekala bo vzporedno z železniško progo, imela bo pločnik in kolesarsko stezo. Letos naj bi se rekonstrukcija začela odvijati, s čimer se bo zdravstveni kompleks znebil prometno močno obremenjene ceste, povezava Center-Šmihel pa bo boljša in kvalitetnejša. Toda tudi tukaj se zaradi zamud pri sprejemanju ureditvenega načrta onemogoča optimalna rešitev območja.

Prostor ob Težki vodi, na severovzhodnem delu zdravstvenega kompleksa, tudi še ni rešen in njegova ureditev tudi ne strokovno utemeljeno nakazana, ker ureditveni načrt ni sprejet. A tisti, ki rekonstruirajo Kandijsko cesto, so se tega že lotili po svoje in brez premisleka znotraj celote. Tako na delu, kjer naj bi, kakor kaže iz osnutkov dokumenta, ureditveni načrt zagotavljal renaturacijo brežin potoka ob njegovem izlivu v Krko, predvidevajo in že urejajo uvoz s Kandijske ceste na parkirišče pod pljučno bolnico. Z renaturacijo degradiranih brežin potoka najbrž zatorej kmalu tudi ne bo nič, če pa bo, pa bo to narejeno kvečjemu ob nepotrebno večjih stroških, kot bi jim bili priča ob nekaj bolj sistematičnem pristopu.

foto Tomaž Levičar

Nejasna usoda gradiča ob interni bolnišnici

Usoda gradiča ob interni bolnišnici je prav tako nejasna. Po nepotrebnem. Deloma je to sicer povezano z razvojnimi načrti bolnišnice, ta bo morala kot trenutni lastnik objekta čimprej dovolj jasno odgovoriti na vprašanje, kakšen bo prihodnji status tega objekta znotraj njenih dejavnosti, a tudi ureditveni načrt bi moral jasno na tej podlagi začrtati odnos do objekta in njegove arhitekture, urbanističnih kvalitet in nenazadnje njegove kulturne zgodovine. Ob gradiču Neuhof se pač suče precej interesov, tudi takih, ki niso čisto neposredno povezani s prihodnjih razvojem zdravstva v mestu, pač pa denimo s kulturo. Predlogi, ki so bili že zabeleženi, so, denimo, da bi tu uredili muzej razvoja dolenjskega zdravstva ali farmacije, seveda pa tudi v večji ali manjši meri z ureditvami v spomin Prešernovi muzi Juliji Primic, ki je tu bivala sredi 19. stoletja. Ureditveni načrt lahko tu prek opredelitve namembnosti seveda le načelno omogoči tovrstne in podobne ureditve, a od mesta in njegovega vodstva je nadalje odvisno, kako hitro in če sploh bomo pridobili take dodatne ureditve, ki se navezujejo na kulturno zgodovino mesta in na njegovo turistično prihodnost. Počasnost pač mori tudi ta neuradni mestni projekt.

Ob gradiču Neuhof se suče precej interesov. Nekateri bi tu uredili muzej razvoja dolenjskega zdravstva ali farmacije, drugi omenjajo spomin na Julijo Primic, ki je tu živela sredi 19. stoletja. Kakšne namene ima z objektom, bosta morala odgovoriti tako sedanji lastnik, Bolnišnica Novo mesto, kot tudi občina.

V osrčje zdravstvenega kompleksa in v vprašanje ureditev znotraj njega se nima smisla spuščati, ker so specifično strokovne narave in manj povezani s širšimi interesi mesta. Treba jih je le dokončno rešiti in s tem investitorjem, predvsem je to država, zarisati in navsezadnje tudi sploh omogočiti ustrezno smer nadaljevanja razvoja kompleksa. Počasnost tu ne bo nikomur v korist, ne mestu oziroma regiji, če želi v prihodnje pridobiti še kakšna državna sredstva za razvoj bolnišnice, ne ostalim, ki s tem kompleksom živijo.

Počasnost dela občine tu torej zavira razvoj in žal daje pot parcialnim, nedomišljenim rešitvam, ki so na dolgi rok tudi precej drage za davkoplačevalski žep.