Spletni intervju: Nejc Gazvoda

Na platnicah njegove zadnje knjige Fasunga, zbirke kratke proze, ki je pred kratkim izšla pri Založbi Goga, piše, da se je rodil leta 1985 v Novem mestu. Svojo prvo zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, ki je bila nominirana za najboljši literarni prvenec leta 2004, je prav tako izdal pri Založbi Goga. Leta 2005 je zbirka dobila nagrado zlata ptica za literaturo, leta 2006 pa so “Veverice” pobrale nagrado fabula za najboljšo zbirko kratke proze.

Istega leta je izšel njegov prvi roman Camera Obscura (Založba Goga) in bil nominiran za nagrado kresnik. V letu 2007 je izdal roman Sanjajo tisti, ki preveč spijo (Študentska založba). Skratka, Nejc Gazvoda je pri svojih 23-ih veteran slovenske pisateljske scene tako po izdajah svojih del kot po nominacijah in prejetih nagradah. Ta nedvomni slovenski pisateljski talent končuje režijo na AGRFT. Tako knjige kot filmi mu pomenijo medij, skozi katerega se lahko izraža in ohranja svojo umetniško integriteto. Čeprav zna biti v Parkovih kolumnah zelo oster in neposreden opazovalec svojega okolja, pa gre za izredno prijaznega človeka, v kar se lahko prepričate tudi sami v živo: v petek ob 20. uri bo v atriju Knjigarne Goga predstavitev njegove sveže Fasunge.

Kdaj si se zavedel, da bi bil rad pisatelj?

Ni čudežnega trenutka, ni orkestra in slow motion-a. Veliko sem bral, nato sem napisal neko humorno poezijo o kozah in polenti, ko sem bil na začetku osnovne šole. Nadaljeval sem s skoraj dobesednim prepisom Tolkienovega Hobbita, kar na pisalni stroj. Ko mi je postalo jasno,da je poletje bolje porabiti za kaj drugega, sem nehal. Nato pa sem v osmem razredu na veliko objavljal v šolskem glasilu Najča, v gimnaziji pa sem že pisal kratke zgodbe, ki so izšle v zbirki Vevericam nič ne uide. Nisem imel želje po »biti pisatelj«, samo želel sem si pisati – kar velja še danes. Ne zanimajo me titule in bonitete, če nekaj si. Edina, ki mi je bila res »kul« kot pisateljica, je bila Desa Muck, s katero sem delal intervju v sedmem razredu. Kadila je in pila cviček, mešan z vodo. Očaran sem bil.

Kateri so tvoji najljubši pisatelji, knjige?

Težko rečem, ker sem še vedno v fazi odkrivanja. Ogromen vpliv name je imel Stephen King s svojim brilijantnim »storytellingom«. Vedno sem oboževal domača branja. Edino, kar sem zasovražil, so bili Pastirci in Pestrna. Cankar mi je bil huda faca že v osnovni in še zdaj ga neizmerno spoštujem. Navdušili so me tudi Vonnegut, Eston Ellis, Rushdie, Murakami, DeLillo, pesniki Elytis, Lorca, Bukowski (bolj pesmi kot proza), od Slovencev Vitomil Zupan, Jančar, Kovačič in seveda Barica Smole, Matjaž Brulc in Stanka Hrastelj od »dolenjske ekipe.« Ogromno sem jih izpustil, cel dan bi potreboval, da bi izbrskal vse, ki so mi vsaj malo ljubi.

Si kdaj prebiral stripe?

V mladosti klasiko Musterja, rad imam Franka Millerja (Sin City, Batman), prebiram aktualno produkcijo Stripburgerja, bral sem Odeje (roman v stripu…), American Splendor, Preacher… sem daleč od poznavalca, a včasih si rad kaj privoščim, ker je strip soroden tako filmu kot literaturi, hkrati pa zelo samosvoj.

Na AGRFT študiraš režijo. Kaj te bolj privlači, film ali pisanje? Kateri filmi in režiserji so ti všeč?

Ne dajem prednosti ne enemu ne drugemu, čeprav sem trenutno bolj v filmu. Oboje je medij, skozi katerega se da izražati, samo na svoj način. Od režiserjev mi je Kubrick tisti, ki me vedno znova popolnoma očara, drugače pa je to podobno, kot pri knjigah – rad imam Bergmana, Wellesa, Fellinija, potem Mike Liegh-a, Kieslowskega, Roy Anderssona, novi Hollywood sedemdesetih, pa Haneke, Field, brata Coen, nazadnje me je navdušil film Assasination of Jesse James… tudi tukaj velja, da sem jih izpustil mnogo. Od Slovencev uživam v Lapajnetu, Cvitkoviču, Burgerju… Mi je pa tudi Spielberg všeč, recimo. Rad gledam kvalitetne spektakle (Star Wars, Lord of the Rings…), nimam pa več živcev za vso aktulano Hollywoodsko produkcijo, ki sem jo spremjlal v srednji šoli. Vem pa, da si po ogledu Transformersov ne želim videti niti enega Michael Bay-a več.

foto Boštjan Pucelj

Zakaj si se odločil za bloganje in zakaj trenutno ne objavljaš več na svojem blogu Zidanica?

Za bloganje sem se odločil zaradi povabila Marka Crnkoviča, ki ga spoštujem kot ustvarjalca, pa zaradi raziskovanja medija, pa nekaj menda tudi plačajo, čeprav sem prehitro odnehal, da bi to ugotovil. Preprosto sem prišel do sklepa, da ne obvladam bloganja. Pisal sem bolj kolumnistične prispevke, blogerji pa so se spravljali name osebno, češ da preklinjam, pametujem in da naj še zrastem, da bom imel pravico do govora. Potem si človek reče, da je lepše početi kaj drugega kot to, da dnevno brskaš po blogu in se trudiš umiriti logorejo, s katero te zasipavajo na vsakem koraku. Je pa bila definitivno zanimiva izkušnja in odkril sem nekaj ljudi, ki zanimivo razmišljajo. Ne vem pa, če bom kdaj s tem nadaljeval, vsaj v tej obliki ne.

Kot pravi Barica Smole v spremni besedi zadnje zbirke kratke proze Fasunga, ki je pred kratkim izšla pri Založbi Goga, so sanje zate pomembna metafora. Imaš jih celo v naslovu tvojega romana Sanjajo tisti, ki preveč spijo. Kaj torej, sanje ali realnost?

Sanje kot neko romantično zatočišče pred grdo realnostjo me ne zanimajo. Bolj me zanimajo kot alternativna vizija resničnosti. Moje sanje so vedno zelo zgodbovne, zato me najbrž tudi tako obsedajo. Nasploh se jih včasih bojim, saj odsevajo vse, kar se mi dogaja. Imam ponavljajoče nočne more o tem, da se mi drobi čeljust (kar je odsev tega, da mi nagajajo modrostni zobje in mi spreminjajo ugriz), pa o tem, da živim v svetu, ki je nasproten moji realnosti – moji bližnji, ki so mrtvi, so živi in obratno. Sanjam letenje, akcijske prizore, neskončne monologe, sebe v vlogi slabih junakov slabih filmov… Karakter Warrickove iz Sanjajo tisti, ki preveč spijo, je domena mojih sanj, vključno z imenom, ki je kdo ve zakaj »tuj«. Ampak če gledamo na sanje kot tisto, kar obravnavam, pa jih rad izkoriščam na dva načina: prvi je ta, kar sanje so – drug pogled na realnost, odsev fantazij in strahu, a hkrati bolj resnične od resničnosti – take, kot so v romanu Sanjajo tisti… Drugo pa so sanje v Fasungi, kjer se pojavljajo v povezavi s prihodnostjo, kjer so modificirane za različne namene – od nadzora (skoraj Big brother), do sprostitve od vsakdana… in res se zadnje čase v medijih pojavlja, da so znanstveniki odkrili, da bodo lahko kmalu »videli«, kaj človek sanja. In če je vse, kar se nam dogaja, procesirano skozi možgane – zakaj so potem sanje kakorkoli drugačne od tega, kar je »res«? In seveda internet, ki je postal okolje bliskovite komunikacije, ki dosega hitrost misli – web 2.0 je sanjski prostor, po katerem se giblješ brez omejitev prostora in časa, v neskončni družbi bolj ali manj anonimnežev. Samo v sanjah redko določiš, kdo si. Internet ti to omogoča. Vprašanje »tekme« med sanjami in realnostjo pa sploh ni vprašljivo – realnost je ta, ki vedno zmaga, vsaj pri meni. Sanjarije so sproščujoče, a tudi nevarne. Je pa fino prestopati mejo med svetovi, kot sem že večkrat omenil.

V intervjuju v Bukli si dejal, da te internet ne zanima v tehnološkem smislu, ampak kot svet, kjer raste neka čisto svoja generacija. Tudi določene zgodbe v Fasungi so nastale zaradi vprašanja, kako bo, ko bosta svetova interneta in resničnosti postala enakovredna? Si že kaj bližje odgovorom kaj bo v tem svetu s čustvi, ljubeznijo, smrtjo?

V romanu Houellebecqa (ki sem ga seveda pozabil omeniti kot enega najljubših pisateljev) Možnost otoka se v prihodnosti komunikacija med redkimi ljudmi (oziroma kloni) dogaja prek interneta – vsak je zaprt v svojem malem kompleksu, da je zavarovan pred divjaki, z drugimi kloni komunicira v neki čudni »postfilozofski« govorici, kjer so čustva samo simulaker tega, kar naj bi čustva bila. Z novinarjem Juretom Aleksičem sva si prišla do nasprotovanja v intervjuju za Mladino, saj sem trdil, da je konec Možnosti otoka srečen, on pa, da je opran vsakršnega upanja in zato nesrečen. Hecno je, da ima Jure popolnoma prav – na koncu klon namreč »pobegne« iz kompleksa in po potovanju pride do brezupnega zaključka. Jaz pa sem mnenja, da je to vseeno bolje kot to, kar je imel prej. Mislim, da je internet čudovita zadeva za novo generacijo, saj podira ogromno meja. Hkrati pa ustvarja generacijo, ki lažje komunicira v svetu, kjer vedno obstaja gumb za izklop. Tako kot se zbudiš iz sanj, se izklopiš iz medmrežja, selekcioniraš podatke, ustvarjaš alter-ege, prehajaš iz skrajnosti v skrajnost… posledic je manj (čeprav so vse večje, ampak vseeno), zavedanja odgovornosti je manj in seveda odsotnost človeške bližine vse pomakne za nivo nazaj v komunikacijo, kjer so čustva filtrirana preko grafičnih vmesnikov (in tudi webcam ni niti približno blizu temu, kar naj bi bila komunikacija). Ljudje si ustanovijo svoj svet, nad katerim imajo navidezen nadzor, nato pa ne najdejo gumba za izklop – in delajo samomore, ker jim je umrl virtualni karakter, razdirajo resnične zveze, ker so se zaljubili v Second Life-u, gradijo reputacijo v svetu, kjer ostane le malokaj na površju, ampak se prelije z novimi in novimi »forami« v tej hecni tekmi za nekaj bitov slave. Vsak eskapizem je lahko dober, če ga znaš pravilno dozirati. Če pobegneš predaleč, pa ne prideš več nazaj.

Kako se počuti pisatelj, ki je bil tako mlad že tolikokrat nagrajevan? Si kdaj začutil pritisk »slave«?

Ne. Kdaj pa kdaj me kdo spozna na kakem žuru, to je vse. S tem se sploh ne ukvarjam, ker mi že tako ali tako požre preveč energije – strah me je podelitev in zakusk, to ni zame. Kot sem že prej rekel – nisem notri zaradi slave in denarja, če ohlapno prevedem ameriški rek. Če bi me to zanimalo, bi najbrž delal kaj drugega. Nagrade so kul, če so posledica pisanja, ne pa vzrok za pisanje.

Kakšne imaš načrte v prihodnje, pripravljaš kakšno novo knjigo, se misliš bolj posvetiti filmu?

Pripravljam roman, ki je obstal na šestinpetdeseti strani. Poleti bom nadaljeval z njim, ker je še zelo nevzgojen in moram paziti, da bo zrasel v pravega dedca. Trenutno delam kot koscenarist na celovečernem scenariju Janeza Lapajneta Osebna prtljaga, ki mi je v užitek zaradi dela samega in Janeza, od katerega se napajam s filmskim znanjem. Najbolj pa me obseda diplomski film Skrbnik, ki ga bom snemal na Gačah. Poskusil bom nadaljevati tako s pisanjem kot s filmom.

Si rojen Novomeščan. Kako gledaš na Novo mesto?

Novo mesto obožujem kot kraj, kjer se počutim doma. Nikoli nisem bil pripadnik nacionalnih idej, ampak če ti je nekje všeč, ti pač je – in meni je v Novem mestu super. Mi je pa grozno, da sem zadnja leta dejansko bolj Ljubljančan, ker sem med tednom stalno »gor« in tako ne spremljam, kaj se dogaja v rodnem kraju. Novo mesto pa je kraj mojih prvih prijateljstev, ljubezni, družine. Tega nič ne izbriše in včasih si ga kar lastim. Najlepše je takrat, ko se okoli luči na starem mostu naberejo žuželke, megla ležerno prekrije Krko. Ko sonce zahaja, ti pa sediš na terasi LokalPatriota in se žarki odbijajo od stare občine. Pa nemirni petki, živahne sobote in tihe nedelje, ko greš na sprehod okoli mesta in se trudiš izgubiti v Ragovem logu, pa ne gre, ker je vse tako majhno. Želim si živeti tu.

Eden boljših delov, ki sem jih kdaj bral, je tisti del, ko v svoji zadnji kolumni Vseeno v Parku, pišeš o Znalcih, ki so bili donedavnega le Brezvezniki. Med drugim praviš takole: “Na ulici jih vidim, Znalce. Vsak dan. Za njimi se drobijo koščki zapravljenega življenja, fekalije povprečnosti, tisto nujno zlo, ki naseljuje svet, sredina Gaussove krivulje, ko še Dolgčasu postane dolgčas.” In še: “Kajti Brezvezniki so vedno imeli svoje mnenje. Povprečno mnenje, najbolj škodljivo mnenje od vseh.” Na nek nači zakjučiš, da nočeš tudi sam postati del tega. Je težko?

Hvala. Ta kolumna je nastala kot bes prevladujočemu mnenju, ob katerem človek začuti željo, da je ponižen. To je hudo narobe. Jaz sem ponižen, ko gledam ljubezensko sceno v Barry Lyndonu. Ponižen sem, ko se sprehajam skozi svet umetnosti, ki je poln navdiha. Nisem pa ponižen, ko mi ljudje, ki pojma nimajo o filmu, začno pridigati, da moram snemati gledljive filme. In ko slišim pogovore o umetnosti na nivoju lumpenproletiariata, ko ljudje svetovne ideje banalizirajo na nivo svoje ozkoglednosti, ko se počutiš ogroženega, ko se moraš umakniti v kot in prikimati vsemu, kar ti mečejo v obraz. Znalci so tisti, ki vedo vse, a ne vedno ničesar. Ampak ker so številčno močni, se jih bojijo. Diktatura večine nad manjšino. In potem se začneš bati, da ker delaš po svoje, si čuden. To je grd občutek. Najhuje je, da moraš vpeljati določeno mero arogance in jebivetrnosti, da ljudem sploh dopoveš, da ne nameravaš plesati tako, kot oni žvižgajo. Za zdaj še gre, čeprav se mi zdi, da se kritična masa razmišljujočih ljudi vsak dan manjša. Ampak če se bom s tem preveč ukvarjal, bom kmalu postal zombi. Samo, če bom »gonil« svoje, bom preživel v smislu umetniške integritete. In to tudi nameravam.

Katero vprašanje je tisto, ki te ni vprašal še nihče pa bi rad odgovoril na njega? Skratka, vprašaj se sam?

V bistvu bi rad povedal tisto, kar nočem, da me sprašujejo – in to je o splošnem stanju slovenske kulture, še posebej filma. Potrebno se je pogovarjati o zgodbah, čustvih, vizijah, umetnosti na splošno in o tem, kakšne ženske so ti všeč in katero vino je dobro. Če bomo o tem razpravljali, bo tudi »splošen nivo« dosti višji. Pa čeprav je splošnost največja sovražnica individualnih kvalitet.

• [+]na vrh
• Natisni članek

Tweet