Pomlajevanje novomeškega političnega prostora?

Konec februarja je Društvo Novo mesto dobilo novega predsednika. Dolgoletni predsednik, Anton Škerlj se je umaknil iz politike in žezlo vladanja predal mlademu Mitji Simiču. Na simbolni ravni in v okviru še nekaterih dogodkov to dejanje morda nakazuje trend pomlajevanja v novomeški politični sceni. Kar ni slabo, prej nujno.

Prvi, ki je načrtno poskušal pomladiti svoje vrste na lokalni sceni je bil LDS. Pred zadnjimi lokalnimi volitvami so tako imenovani »mladi kolegi« prevzeli vajeti stranke v svoje roke. Problem je bil med drugim v tem, da so se dejansko pomladili le formalno – na nivoju vodstvene strukture – vsebinsko pa so ostali pravoverni dediči starejših kolegov (v enem od Parkov sem o tem že pisal). Kar je v praksi pomenilo, da so kandidata za župana izbrali na podlagi nekakšnih internih javnomnenjskih raziskav. Na volitvah se je to izkazalo za katastrofalno napako. Izkazalo se je, da ta kandidat v resnici ni bil izvoljiv niti v praksi, še manj v teoriji. Prepričal ni nikogar, niti že prepričanih.

Ta praksa je sicer za časa vladavine starejših kolegov delovala, recimo v primeru Boštjana Kovačiča in Antona Starca. Toda v primeru Boštjana Kovačiča govorimo tudi o fenomenu v fenomenološkem smislu, ko je v praksi delovalo marsikaj, kar v teoriji ni niti pod razno in obratno. Poleg tega je na zadnjih volitvah že pihal drugačen veter, veter, ki je s seboj nosil težak vonj razkroja in dekadence stranke, ki je dolga leta krojila slovenski politični prostor po svoji meri, veter, ki je oznanjal spremembe na nivoju celotne države. Lahko bi rekli, da je zadišalo po pomladi. Hm, slovenski pomladi, če sem natančen.

Skratka, mladi kolegi so takrat zamudil, da bi v konkurenci katastrofalne in skrajno predvidljive izbire kandidatov za župana, Novemu mestu ponudili alternativo. Kar sicer ne pomeni, da bi zaradi tega danes imeli drugega župana, pač trend je bil kakršen je bil, bi pa novomeška »pomlajena« LDS ohranila dobršen del kredibilnosti, konec koncev tudi tako niso dosegli slab rezultat glede na razmere, ki jim niso bile niti najmanj naklonjene. Kako se je kasneje končalo z LDS v Sloveniji in v Novem mestu, vemo. Ob minimalnih znakih življenja še vedno čakamo na njeno ponovno vstajenje.

Drugi pomenljiv znanilec morebitnega pomlajevanja novomeškega političnega polja je bil odhod Francija Koncilje iz aktivne politike lansko poletje. Franci Koncilja je bil prvi novomeški župan v samostojni Sloveniji in vedno v vrhu novomeške politike. Njegovi gigantski boji z LDS-ovimi kandidati za župana so dodobra zaznamovali celo dekado in pol političnega dogajanja v mestu. Zagotovo bo prišel čas, ko bo nekdo naredil celovito analizo političnega delovanja tega vsega spoštovanja vrednega človeka, na tem mestu pa nas bolj zanima izjava, ki jo je med drugimi podal ob izstopu iz politike: “V stranki ni bilo nobene razprtije, zdi pa se mi prav, da dam prednost mladim in svežim ljudem, čeprav je bila odločitev izjemno težka.” Ne da bi se zaradi tega NSi v mestu bistveno pomladila ali sploh kazala trend v tej smeri. Resnici na ljubo je značilnost te stranke ravno pomanjkanje karšnihkoli trendov, smernic in vizij, razen seveda tistih pod katere se ne podpiše Janez Janša osebno. Vendarle pa je takšna izjava, ki jo izjavi politik Konciljinega kova, vsekakor vredna premisleka.

Trend “mladosti” že ves čas lahko zasledimo pri Zares, bivši AS. In Zares je eden od akterjev na katerega gre po mojem mnenju v prihodnje resno računati tudi v novomeškem političnem prostoru.

In če se vrnem na začetek. Pomlajevanje v novomeškem političnem prostoru je nujno. Nujno, če nočemo biti priča temu, kar se dogaja danes, ko imamo mogoče najslabšo oblast in ko se zdi celo vladavina Boštjana Kovačiča urejen kozmos brez primere. Nujno, če hočemo, da bo v mestu prišlo do prevrednotenja vrednot, ko prihodnost mesta ne bo odvisna od tisočerih socialnih mrež in podsistemov, ki so vezane samo na prijateljstva, poznanstva, sorodstvo in cviček. Nujno, če nočemo še naslednjih deset let gledati mestni svet v sestavi, kot ga že gledamo zadnjih deset let. Nujno, če nočemo še deset let gledati ene in iste ljudi na dobro plačanih javnih položajih. Nujno, če hočemo, da bo končno prišlo do pozitivnih sprememb v mestu, ki bodo mesto dejansko postavile v čas, v katerem živimo. Nujno, vprašanje pa je, če tudi dovolj?