Preša: Laibach, 11. januar, Anton Podbevšek Teater

Nastop Laibachov naj bil zaključil lansko gledališko leto Anton Podbevšek Teatra, tako pa je s prestavitvijo bučno napovedal sezono 2008.

Pohvalno je, da je teater v spored uvrstil tudi koncerte in s tem občutno povečal mestno ponudbo, po drugi strani nastop Laibacha, ki je v Novem mestu sklenil lansko turnejo in predstavitev albuma Volk, v teatru ne preseneča, saj je njegov ravnatelj dolgoletni pristaš in sopotnik gibanja Neue Slowenische Kunst – Nova slovenska umetnost.

Ocenjevanje nastopov Laibacha je nehvaležno delo, saj gre za precej več kot le glasbeno skupino, tudi stilna opredelitev v industrijski elektro je bolj kot ne površna. Laibachov naboj je močnejši. Ne samo za glasbo, gre tudi za večmedijski spektakel, odrsko scenski dogodek in ideološko kulturni manifest. Skupina ima tako zveste privržence kot žolčne nasprotnike in težko se je umestiti mednje.

Z večmedijskim spektaklom, s seciranjem nacionalnih mitov in predsodkov Laibach obračunava z vsakim izmed njih.

Če začnemo z ideologijo, je seveda znano, da je Laibach v osemdesetih letih tedanjemu totalitarizmu nastavil ogledalo, v katerem se je skozi umetnost odslikavala groteskna slika totalitarnega pogleda na svet in poveličevanja domovine, ki se je močno prepleteno s cerkvenim dojemanjem domovine-matere in v domoljubje zamaskiranim nacionalizmom ohranilo v sodoben globalni čas. Z večmedijskim spektaklom, s seciranjem nacionalnih mitov in predsodkov, Laibach obračunava z vsakim izmed njih. Ovija jih v nasilno elektronsko glasbeno obleko in industrijski ritem, ki pa na trenutke le omogoča liričen predah.

Novomeški nastop je potekal v dveh delih. Za prvega bi lahko celo dejali, da je bil skoraj liričen, kolikor je to pri Laibachu mogoče, sprehod skozi lanski album velikih nacionalnih tem Volk, ki je višek dosegel v zaključni temi Slovania. K spremembi ustaljene zvočne in podobne slike industrijskega Laibacha je pri zadnjem projektu močno pripomogla pevka in klaviaturistka skupine Melodrom Mina Špiler, kar je takoj v drugem delu potrdil preglasni dodatek starih uspešnic. Kakor koli že gledamo na Laibach, mimo njega ne moremo.

Ocena: 4

foto Rasto Božič