ParkExtreme: Drva v hosto …

Teden se ni začel dobro, ne bom tajil. Naš župan je še vedno župan in še vedno iskreno misli, da on dela dobro, le da ekipe nima dobre, kar je morda celo res, ampak lahkokruhnikov z dvema levima rokama mu nisem jaz določil za sodelavce! Največ, kar lahko storim jaz, je, da pridem tem znanim novomeškim garačem pljuniti v dlani …

A to še ni najhuje, kar me je čakalo v minulem tednu. Enkrat sta ob skoraj polni luni prišla Sik in Suki (no, saj bi lahko napisal tudi Capek in Cipek, a raje uporabljam prava imena), če grem z njima na Gorjance. Po mesečini. In sem šel, kaj sem pa vedel, kako skoraj polna luna vpliva na slovenske mladce. V hrib sta skoraj tekla, kakor nabirata kondicijo, jaz sem pa klel, sopihal in iskal kamenje, ki sem ga metal za njima, da bi ju upočasnil, pa ni pomagalo. Pri Gospodični, ob prvi čik pavzi (Siki, če mamica ne ve, da kadiš, se ti seveda opravičujem, ker izdajam skrivnost), je na srečo poklicala Vesna, ki jo je tudi trkala skoraj polna luna, da gre z ekipo na Marof peči krompir, kar je bilo dovolj, da smo se obrnili v dolino, namesto da bi sopihali še do Trdinovega vrha, kakor je bilo sprva načrtovano … Hvala bogu, želel sem si samo domov, utrujen in blaten, a ko Suki nekaj zagrabi, je kot pitbull na ekstaziju. Krompir in krompir in krompir, nazadnje smo ga v foliji spekli pri meni na vrtu in se na tem mestu opravičujem vsem Novomeščanov, ki so mislili, da je prvi maj letos prišel zgodaj ali da je kaj zagorelo! Saj jih razumem, ko ob dveh zjutraj v postelji zavohaš dim, tvoja prva misel ni, da nekdo na vrtu peče krompir v foliji …

Vmes sem imel še prometno nezgodo, ko sem nekemu prijetnemu človeku s svojim tovornjačkom med vzvratno vožnjo skoraj sesul skoraj novega clia, kar bi lahko pravzaprav čisto zlahka zamolčal, če bi imel pri sebi evropsko poročilo o nezgodi, ki ga moraš ob takšni priložnosti izpolniti. A ker ga nisem imel, sem moral poklicati par ljudi, preden sem ga dobil in še preden sem se spodaj podpisal in priznal krivdo, me je klicalo že najmanj 22 ljudi. Ja, danes se novice širijo hitro. A nesreča je bila hkrati tudi sreča, ker sem tako vsaj opazil, da mi registracija poteče čez dva dni (kar drugače seveda ne bi!), in se odpravil na tehničnega, kjer je bilo zabavno, ker so me hoteli preveriti na valjih za mopede, a ker ima moj tovornjaček tri kolesa … Kakor koli, med vožnjo s tehničnega me je zadel sms urednika, da sem že debelo v negativnih odstotkih honorarja, kamor seveda zabredeš tako, da teksta, ki ga pravkar berete, ne oddaš pravočasno. Dobro, majhna, ampak res majhna tolažba je bila le, da je v riti tudi Švent, ki me je ravno dan prej spraševal, kdaj je dead line, pa sem mu suvereno zatrdil, da šele naslednji teden. Ker pa po dežju vedno posije sonce, je poklical še Suki, da se odpravljajo v Kočevski rog v neko brezno. Nisem ga povsem razumel, sem pa z vsemi štirimi pograbil priložnost in naročil, naj počakajo. Doma sem imel le štiri minute časa za pripravo in že smo leteli.

Zakaj smo šli v jamo? Klemen, Suki in Sik, znani Novomeški junaki, ki se ne ustrašijo niti tople vode poleti, so se v jamo odpravili že nekaj dni prej, ponoči, jasno, ker podnevi vsak bumbar lahko gre. Pa je bilo temno, malce je po medvedih zasmrdelo (Klemen), malce je po prašičih zaropotalo in se niso odmaknili od avta, kaj šele, da bi šli v jamo. Tokrat je bil popravni izpit in odločeni smo bili, da zadevo izpeljemo. Oni zato, da premagajo lastne strahove, jaz sem potreboval članek.

V debeli temi in debeli hosti smo parkirali in začeli iz avtomobila zlagati jamarsko opremo: svetilke, vrvi, vponke, čelade, plezalne pasove, gajbico drv … Hm. »Fantje, drva v hosto vozimo???« »Ja, bomo krompir pekli …« OK, kar logičen odgovor, ne?!Ker sem bil edini brez nahrbtnika (sem imel za pripravo na odpravo na voljo le par minut!), so mi naložili drva. In smo se odpravili. Res sem upal, da ne bomo nikogar srečali, ker bi mi bilo nerodno, ko sem tako capljal s tisto gajbico suhih bukovih drv, a smo bili na srečo v Kočevskem rogu, kjer lahko ponoči srečaš le medveda. In sem se pomiril – če bi srečali kosmatinca, mi ne bi bilo nerodno zaradi gajbice, bolj bi mi bilo nerodno, ko bi prišel domov s polnimi gatami! Smo prišli do jame in poklicali Robertieza, ki je nekakšen napol gozdar in bi edini vedel, kako do nas, če nas par dni ne bi bilo, potem smo zakurili. Naredili veeeelik kup žerjavice, krompir prerezali na pol, noter vstavili kolobar suhe klobase in vse skupaj zavili v aluminijasto folijo. Po 15 minutah smo imeli pojedino, ki si jo deloholični Američani niti narisati ne morejo! Božansko, res! Polnih želodcev smo sedeli ob ognju, si oblizovali prste, se greli in dimili, malce modrovali, ko je Sik nenadoma posvetil v gozd, začel vpiti, kaj za vraga je to, potem je pokonci skočil še Suki, prav tako panično svetil v temo, potem pa zbežal proč, kot bi ga preganjalo sto hudičev. Sik se mu je pridružil, v sekundi sta izginila med drevesi. Usral sem se kot že dolgo ne. Prepričan sem bil, da je najmanj medved. Fantom sem zavpil, naj ne bežijo od ognja, ki sicer res ni bil bogvekaj, a kaj, ko jih že ni bilo več, predvsem Klemen me je presenetil, ki je nabrusil pete, da se je pod njimi kadilo bolj kakor od našega ognja! (Švent je kasneje začudeno pripomnil, da ga še v življenju ni videl teči!) Ustavil se je šele, ko sta se začela Sik in Suki na glas smejati …

Potem smo še kakšne pol ure modrovali, kdo se je bolj ustrašil in kdo je ravnal bolj prav, potem pa se odpravili v jamo. No, bolj brezno pravzaprav. Samega sebe sem občudoval, kako lahkotno sem se spuščal po vrvi, na vozlu, ki mi ga je zavezal enaindvajsetletni mulec Klemi. No, to pa je zaupanje, ne?! Smo malo pobrkljali po dnu, se spustili v nekakšen rov, ki nas je kmalu prisilil na vse štiri in se potem še bolj zožil, in smo odnehali. Pogasili ogenj in se spustili v še eno brezno, malce globlje, potem pa se je že oglasil mraz. In Sik, jasno, ki je začel siliti domov. Ja, mlad je še in je mamica jezna, če ga predolgo ni domov …

strahmenibilobežalsemizsolidarnostiŠini