Inter faeces et urinam nascimur (Med blatom in urinom smo rojeni)

Tokrat javno razmišljam o tem, kaj je dandanašnji normalno v jezikovni rabi in potencialnih posledicah tega. Osredotočam se na rabo kletvic, za katere je že slavistični starosta na novomeški gimnaziji v 80. ugotavljal, da lahko preštejemo na prste ene roke tiste kletvice, ki so po izvoru slovenske. Omenil je ‘klinc te gleda’ ter bogokletne v navezavi s hudičem.

Da moramo biti previdni pri njihovi rabi, me je opozoril neki moj incident pred desetletjem v severni Italiji, ki potrjuje, da lahko človek zaradi nepoznavanja kulture zabrede v hude težave. K sreči sem imela opravka z italijanskim znancem, ki je zgolj prebledel, ko sem kljub svoji šlampasti italijanščini briljantno in jasno zaklela: “Porka Madona.” Pojasnil mi je, da jo to njihova najhujša možna kletvica. In se sprašujem – kako pa je s tem pri nas?

Freud bi si najbrž obliznil prste nad rabo spolnih organov v kletvicah Slovenčic in Slovenčkov. Menim, da je ni na svetu nacije, ki bi bila tako obsedena z materinim organom, ki jih je spravil na svet. Še pripadniki balkanskih narodov, ki so izumili to kletvico, so zelo previdni pri njeni uporabi. Skrb zbujajoče je, da jo slišiš tudi med razumniki. Lepotičke na pločnikih ali v kavarnah v hipu postanejo najgrše ženske na svetu, brž ko jo izustijo. Ampak to je normalno, saj nihče ne jemlje resno tvojega godrnjanja, če ga ne okrepiš s tolsto kletvico.

Vsi moški šovinisti bi bili že zdavnaj geji, če ne bi bila s tem njihova moškost ogrožena oziroma postavljena pod vprašaj.

Neizpodbitno dejstvo je, da gre za svojsko “možgansko okužbo”, ki že ima svoje posledice. Meje sprejemljivega in nesprejemljivega izražanja in obnašanja so padle. Kako naj si človek sicer pojasni poplave deviacij v človekovi morali? Pa me prijatelj provokativno vpraša: “Kaj pa je danes sploh normalno?” Moj kriterij za normalnost je čisto preprost, namreč odgovor na vprašanje: Kaj bi bilo, če bi vsi tako ravnali? Pa ne da stremim k povprečju, odstopanja so in bodo – in prav je tako, saj bi bilo precej klavrno in pusto na svetu, če bi bili vsi enaki. Vendar imamo lahko konstruktivna in destruktivna odstopanja, pro vita et kontra. Morda gre za samcat princip narave: tudi tam se marsikaj dogaja, vendar tam ni debate – narava že sama uravnava v smislu preživetja najmočnejših, tistih z največ energije in sposobnosti za življenje. Narava ima na dolge roke vedno prav, v njej ni časovnih omejitev ali panike.

Skrbi pa me, ker so vsa stremljenja znanosti k nadzoru, če že ne premagovanju narave – gre za tekmo med moškim (znanost, razum) in ženskim principom (narava, telo). Zaenkrat še presneto potrebujemo eden drugega, a zdi se mi, da temu ne bo več dolgo tako. Kloniranje je pravcat ekstrem v premagovanju te prvinske naveze med moškim in žensko. Prav kmalu se namreč lahko zgodi, da bomo ženske v tem smislu povsem odveč.

Tudi sicer smo vedno bolj odvečne. Drznim si celo zapisati, da bi bili vsi moški šovinisti že zdavnaj geji, če ne bi bila s tem njihova moškost ogrožena oziroma postavljena pod vprašaj. Poglejte si malo bolje kot-da ženske manerizme samovšečnih gejev. Saj je že kar groteskno! Potem se ti najde kakšen transvestit, ki pride v medije in te uči, kako se obnaša in je “biti ženska”. Neki veleum je celo prijavil, da so najboljše ženske – transvestiti. Se pravi pomanjkljiva obleka, visoke pete, sponka v laseh in ličila, ki se kar cedijo z obraza – pa si sodobna femme fatale. Lepo vas prosim!

Veliko znancev imam (predvsem iz tujine), ki trdijo, da so feministi. Pa niso nujno neki fatalni angeli. Klasika: razkol teorija – praksa. Ko sem že pri tem, osebno se v Sloveniji nimam za feministko, marveč humanistko – skrbi me dobrobit človeka kot posameznika. Človeštvo je pač skupek takšnih in drugačnih posameznikov. Presneto dobro se namreč zavedam, da pri nas vse visokoleteče uvožene ideje dobijo povsem nepričakovana udejanjanja v praksi. Feminizem konec 80. let se je tako enačilo z lezbištvom. Pa ne povsem zaman! To zavidanje “orodja med nogami” slovenskih feminističnih aktivistk je bilo skorajda patetično, če že ne bolno.

Morda mi bo kdo očital homofobijo, nestrpnost do drugače spolno usmerjenih. Imam dva protiargumenta. 1. Povsem vseeno mi je, kaj kdo počne ali mu dogaja v spalnici, dokler to ne zadeva mene osebno, saj menim, da naj bi zasebne stvari ostale tam, kamor sodijo, tj. v zasebnost. Tudi naj bi vsak(a) sam(a) nosil(a) posledice svojih dejanj: dr. Rugelj jih imenuje “suhe veje človeštva”, jaz pa pravim: “Usmilite se vendarle otrok.” (op. Najbrž večina ve, kaj imam v mislih.) 2. Govoriti o omejenosti ali nestrpnosti heteroseksualcev do istospolno usmerjenih je krivično, saj obstajajo dokazljive netolerance tudi med ženskim in moškim polom homoseksualcev kljub njihovi samooklicani svobodi in širini. Dokaz za to je denimo nekontroliran izbruh sicer razgledanega londonskega cimra, geja, ki fizično ni prenesel lezbične cimre in njenih štosov. Eden teh je šel nekako takole: Kaj prinese lezbijka na drugi zmenek? – Svojo prtljago. Kaj pa prinese homič na svoj drugi zmenek? – Nič, ker ga ni.

Kaj pa preostane običajnim ženskam? Tako imenovana emancipacija žensk je sproducirala skorajda mit o “superženski”, saj so normativi zanjo domala nedosegljivi: ne samo da mora biti izvrstna kuharica, mati in sex-bomba v postelji, pritiski prihajajo nanjo tudi od zunaj: mora biti ambiciozno uspešna v službi z anoreksično postavo, ki jo zapoveduje modna gejevska kultura. Jasno je, da je vedno nejevoljna, ker se po obilni večerji naslednji dan ne more stlačiti v versačija in ker so modni čevlji tako presneto neudobni in štorasti, poleg tega petična krema proti gubam sploh ne deluje, da o nelagodju ob zaščitnem kosu polivinila med nogami sicer prestižne znamke sploh ne govori.

Celoten zapis je – banalno – nastal samo na osnovi tega, ali v javnosti uporabljamo moški ali ženski sekret, saj smo konec koncev prav vsi ljudje. Samo ljudje? Ja, kaj več bi pa sploh še lahko bili?

foto Boštjan Pucelj