Polpretekla zgodovina v naši občini

Te vrste prireditev ne zberejo veliko nazorsko raznolikih gostov. Ko pa so enkrat na kupu samo »naši«, si je prav lahko dati duška.

Foto Boštjan Pucelj

Mestna občina Novo mesto ima poleg praznika občine tudi tri spominske dneve. Zadnji v letu (29. oktober) je spominski dan, dan ustanovitve novomeške čete. Letos je spominski dan sovpadel z zelo zanimivimi razpravami na nacionalni ravni, ki so se začele med predsedniško volilno kampanjo in vrhunec doživele po razveljavitvi povojne sodbe vojaškega sodišča zoper škofa Gregorija Rožmana. Gre seveda za eno najbolj globokih razpok, ki deli Slovence že vse od 2. svetovne vojne, svoje korenine pa ima ta delitev še iz časov pred tem. Zato se mi postavlja vprašanje, ali res moramo tudi na ravni praznovanj in spominjanja v lokalni skupnosti dodajati svoj delež v to bolečo ločnico med Slovenci.
Občinski praznik, ko se spominjamo podelitve mestnih pravic (7. april), in spominski dan položitve temeljnega kamna za Narodni dom (7. julij) sta prav gotovo prava datuma oz. spomin na prave dogodke iz zgodovine našega mesta, ob katerih se lahko zazremo v zgodovino in iz nje črpamo moč za pogled naprej. Nekoliko manj razumem, zakaj je praznik lokalne skupnosti 26. junij, ko se spominjamo začetka osamosvojitvene vojne. Res je, da se je najpomembnejši boj za lastno državo začel ravno na tleh naše občine, vendar je 25. junij že državni praznik, ko se spominjamo osamosvojitve in vseh s tem povezanih dogodkov. Ob vsem spoštovanju do teh dogodkov, ki jih morda sami zaradi naše subjektivne vpetosti v ta čas ne moremo objektivno presojati, se zdi, da vsebina spominskega dne nima veliko opraviti s spominjanjem in z združevanjem na ravni naše lokalne skupnosti. Gre za začetek nacionalne zgodbe, katere prvo dejanje se je zgodilo na območju naše občine. Spominjanje začetka osamosvojitvene vojne kot praznika lokalne skupnosti prav gotovo ni vsebinsko sporno, je pa vredno premisleka o njegovem smislu, tako kot vprašanje, kakšno naj bo število podžupanov v Mestni občini Novo mesto.
Spominjanje ustanovitve novomeške čete pa bi bilo lahko nesporno, če bi bil razčiščen širši nacionalni okvir temeljnih vprašanj, in sicer boja proti okupatorju, komunistične revolucije in sekularizacije v slovenski družbi, če navedem zgolj najpomembnejša področja, ki so tesno prepletena med seboj. Če bi pogledali zgoraj navedena področja in vsaki pomembnejši struji v novejši slovenski zgodovini pripisovali pozitivno in negativno vlogo na posameznem področju, bi imeli pri vsaki strani vsaj en minus. Torej slovenska zgodovina ne more postaviti, tudi iz distance 60 let, zmagovalne strani. To pa je, kot kaže, travma vseh vpletenih, saj partizanska stran poudarja boj proti okupatorjem, ki niso nič skrivali težnje po raznarodovalni politiki, zelo milo pa govori o izkoriščanju osvobodilnega boja za komunistično revolucijo in spremembo družbenega sistema. Cerkveno-domobranska stran upravičeno slavi zmago, ki ji jo je zgodovina prisodila 45 let po koncu njihovega (sicer tedaj izgubljenega) protirevolucionarnega boja v okviru državljanske vojne, vendar se ne da izbrisati njihove kolaboracije z okupatorjem. Ker je bila po krvavem zaključku revolucije s povojnimi poboji cerkvena in sploh katoliška stran zelo brutalno poražena in obsojena na nadaljnjih 45 let hujših in lažjih preganjanj, imamo danes hude probleme s postavitvijo temeljnih razmerij med cerkvijo in državo. To, kar so drugi evropski narodi z nacionalnimi državami storili že vsaj stoletje pred slovensko državno samostojnostjo, se pri nas meša z vsakdanjimi bitkami med popolnimi zagovorniki močno prisotne cerkve v vseh segmentih družbe in zagovorniki popolne sekularizacije oz. ločitve. Toda bitke v dejanskem vsakodnevnem političnem dogajanju sploh niso tako enostavne in enoznačne. Lep primer je 100 % financiranje javnega programa v zasebnih šolah, ki je bilo sprejeto sredi 90. let prejšnjega stoletja na predlog ministra Slavka Gabra (tedaj je šlo pretežno za cerkvene šole). Sedaj je isti politik kot poslanec državnega zbora eden najglasnejših kritikov enake rešitve, ki jo predlaga sedanji šolski minister Milan Zver. Kot kaže, so teme o ločevanju cerkve od države zelo priročno orodje v političnem boju, medtem ko izvedba posameznih področij ločevanja ne prinaša pomembnejših razlik med obema stranema. Za enak problem gre tudi pri vprašanju pokopa po vojni pobitih nasprotnikov komunističnega režima. Ko se bo zadeva enkrat uresničila, ne bo veliko možnosti obračanja besed, kako poimenovati več kot deset tisoč nehumano pomorjenih brez sodb. Toda včasih se zdi, da ni nobeni strani prav zares do pokopa žrtev kot osnovnega civilizacijskega dejanja. Pokop je, samo tako si lahko razlagamo, zakaj do ustreznega zakona ne pride, samo sredstvo, ob katerem bi vsaka od zgodovinsko vpletenih ali povezanih strani rada izbojevala še »zadnjo« ali pa zgolj »naslednjo« zmago.
Pa se vrnimo nazaj k spominskemu dnevu novomeške občine. Te vrste prireditev ne zberejo veliko nazorsko raznolikih gostov. Ko pa so enkrat na kupu samo »naši«, si je prav lahko dati duška. Tako smo v medijih lahko zasledili nekaj povzetih izjav glavnega govorca na letošnji prireditvi predsednika Skupnosti borcev 1. dolenjskega bataljona Milana Gorjanca:
»To je le dimna zavesa, ki jo na Slovenskem spuščata rimskokatoliška cerkev in trenutna oblast. Cerkev s pomočjo oblasti dobiva in razmetava ogromno bogastvo, ki je bilo pred tem last ljudstva.«
»Zatorej, ljubi Slovenci, glodajte izdajalske kosti, medtem ko vlada šunke prodaja tujcem. Ti bodo tudi vodji dali masten zalogaj, kot so mu ga že ob orožarski aferi. Kam te nese deroča voda novo narejenega kapitalizma, ljubljena Slovenija? V blatno samodrštvo toneš! Klerikalizem te je preplavil in na obzorju vidim nek nov, še strašnejši ‘izem’. Mar se bomo znova pozdravljali ‘smrt fašizmu, svoboda narodu’?«
Kot pokažeta citirana dela govora, se nerazčiščeno polpreteklo zgodovino za potrebe dnevne politike lahko pomeša tudi z aktualnimi tematikami. Toda ali je spominski dan Mestne občine Novo mesto res pravo mesto za to?