Gluhonemi v pevskem zboru naj vsaj odpirajo usta …

Nazadnje ko sem se za potrebe reportaže prelevil v Novomeščana, sem se kot prebivalec tega našega nekoč lepega in uspešnega mesta razjezil. Kamor koli sem pogledal, povsod skoraj kaos in razsutje. In sem o teh svojih občutkih pisal iskreno, kar menda ni bilo prav. Bodo menda posledice. Da ni lepo samo kritizirati, da je treba videti tudi lepšo plat.

Pa sem tuhtal in tuhtal in tuhtal in tuhtal in gledal in gledal in gledal, pa ni šlo. Ne gre. Jebiga, kako naj pišem o uspehih tega našega nekoč lepega in uspešnega mesta, ko pa sem plačan od znaka, ki ga udarim na tipkovnici?! Saj bom od lakote umrl! In že tako bom imel težave, ker sem tako dolgo iskal uspehe, da sem zamudil zadnji rok za oddajo članka in bodo penali. Odbitki od honorarja. Kar skoraj pomeni, da bom reviji, ki jo pravkar držite v rokah, moral nekaj malega celo plačati. Ja, honorarji so nizki, urednik oster, a nihče vsaj ne bo mogel reči, da se nisem potrudil. Res sem se. Predvsem me je razjezila zapora glavne mestne aorte, a so me gradbinski strokovnjaki na tiskovni konferenci potolažili. Da bo, da jim ni lahko, da krajši je odsek, težji da je. Tako nekako, citirano po spominu. Ta je skoraj tako dobra kot tista, da kratek tiček poje boljše sonate kot prava batina. Tisti s kratkimi temu brezpogojno verjamejo, verjemite, mi pa na koncu lahko le ugotovimo, da smo lahko celo srečni, da se niso namesto švoh dvesto metrov ceste spravili popravljati recimo samo petdeset metrov, potem bi šele nadrajsali.

Spomnim se (menda resnične) zgodbe o Butalcih, ki so sosednji vasi napovedali vojno, od nekod privlekli top in udarili po sovragu. A ker so bili slabo priučeni soldati, so nekaj zašuštrali in top je razneslo. Ko se je proti večeru topničar ovedel, ves polomljen in brez ene roke, ter se razgledal po razdejanju, zmaličenih truplih in razrušeni okolici, se je prijel za glavo in zahlipal od sreče: »Kakšno imajo šele pri njih, če je že pri nas takšno …«
Gledam to naše nekoč lepo in uspešno mesto in razmišljam, kakšno imajo recimo šele v Šentjerneju, glede na to, da je bila ena predvolilnih prioritet staro mestno jedro!
Na naslednjih volitvah bom volil tistega, ki bo obljubil, da bo zgradil vlečnico na Trdinov vrh. Res! Zakaj bi bili malenkostni in se zadovoljili z vrtci in s podobnimi nebodijihtreba. Uresničiti to zadevo bo sicer malce teže, ker ne bo denarja, a bomo že kako. Saj imamo Rdeči križ in Karitas. Zakaj ne bo denarja, ko pa smo ena bogatejših in lepših občin? Se mi tudi sanja ne, a če sta imela recimo Koper in Celje v letu 2003 35 in 41 milijonov € debela proračuna, Novo mesto pa 40 milijonov €, je letošnja slika že precej drugačna. Novo mesto ima 33 milijonov, Koper 57 in Celje 81 milijonov €. Pa ima Novo mesto med sto najuspešnejšimi slovenskimi podjetji več fabrik kakor Celje in Koper skupaj. Se ne znamo skloniti in pobrati denarja? Ne vem in me tudi čisto zares ne zanima.

Tukaj se mi je zaustavilo in nisem vedel kako nadaljevati, da spet ne bi preveč hvalil, ko je na srečo poštar prinesel pismo. Od Siola. Saj veste, to je tista firma, ki ima najbolj debilne reklame, ki jih non stop vrtijo po TV, kar je zelo drago, zato je tudi naročnina na njihove usluge krepko zasoljena. Legalne vsebine z interneta sem dol vlekel prek njih, da pa sem s to svojo legalno dejavnostjo sploh lahko začel, sem moral kupiti še ISDN. Kaj je to, se mi sploh sanja ne, je pa bilo zelo drago, zahteva posebne (drage) telefone in na internet nisi mogel brez njega, čeprav sem naročil ADSL. Ki je obljubljal neslutene hitrosti. In sem bil še kar zadovoljen z njimi, dokler v reklami niso začeli vabiti novih naročnikov s ponudbo, da bodo štiri mesece legalno vsebino pretakali dol brezplačno. Brez ISDN, jasno, to je že zgodovina. Kar so poželi naivnežev, so pač poželi, zdaj odpirajo nov list. Pa sem glasno začel razmišljati, da bi se odjavil in spet prijavil (saj veste, časi so težki, vsak cent se pozna), dokler mi nekdo ni predlagal T-2. Sem malce preveril in do prvega računa sploh nisem povsem verjel. Za manjši denar OSEMKRAT večji dolpretok! Ne razumem, res. Okej, razumem, idiot sem, ampak, kako? Kje so že tiste službe za zaščito potrošnikov, ki bi takšne in podobne morale povaljati v katran in perje in z brco nagnati iz vasi?! Mah, nima smisla pridelati si čira na želodcu, kar je bilo, je bilo, sem si rekel in veselo uporabljal T-2. Ko dobim Siolovo pismo. In zastrižem z ušesi. Se nemudoma spomnim Hladnikove Milharčičeve zgodbe iz časov, ko smo bili še v debelem socializmu. In smo za telefon kopali, plačevali in čakali. On pa je za slabo leto odšel za dopisnika v ZDA. In sta dve telefonski podjetji tekmovali, katero mu bo ponudilo boljše pogoje. Vsakič, ko je odjavil uslugo enega in podpisal z drugim podjetjem, je odpuščeno podjetje poslalo k njemu človeka, ki ga je zanimalo, zakaj z njimi ni bil zadovoljen in mu ponudilo boljše pogoje! Nov telefon, še eno številko, ki jo je lahko klical brezplačno, manjšo naročnino … In obe podjetji sta vedeli, da bo v njihovi državi le slabo leto!

Foto Boštjan Pucelj

No, dobim pismo od Siola. Super, sem si rekel, jim bom povedal, kaj me žuli. Se bodo lahko popravili, znižali cene in zmanjšali število reklam. Pismo odprem in neki spodaj podpisani Aleš Pavlin, vodja oddelka naročniških razmerij za internetne storitve, me opozarja, da mi je naročniško razmerje prenehalo na podlagi moje zahteve in da bom moral vse moje obveznosti do določenega datuma dolžan poravnati skladno s pogodbo. Halo?! Jasno, da jih bom moral, drugače se bom srečal s sodnikom. Saj nisem retardinjo! Zakaj je nekdo, ki bi ga moralo zanimati vse kaj drugega, porabil denar za znamko za nekaj samo po sebi umevnega? Kaj dela Siolova kadrovska služba? Kako se sploh lahko zgodi, da takšen pride skozi sito?

Mah, v prihodnje si bom izbiral manj razburljive stvari za reportažo. Morda se pa odpravim v Pamplono preganjat se z biki? Je že res, da tu in tam kakšnega napičijo, a še daleč ni tako stresno, sem prepričan …

lepojevčasihbilovnašidomovinibitimladŠini