Počasna gradnja in tegob poln promet: Cestna zaostalost dolenjske metropole

Prenova le dvesto metrov dolgega koščka Kandijske ceste, ki jo izvajata država in občina, že par tednov razburja premnoge Novomeščane, nič drugače, a skozi zimo zagotovo še precej huje, pa bo še nekaj dolgih mesecev tja do zaključka prihodnje pomladi, ko se bo ta gradnja menda le pripeljala na konec. Tako stanje ne kaže le na pomanjkanje skrbnosti in pozornosti mestne oblasti in ne kaže le na vprašljiv odnos države in gradbenih podjetij do okolja, v katerem delujejo, ampak kaže tudi na kritično slabo mestno prometno omrežje v dobi, ko brez avta skoraj nihče nikamor ne gre.

Prostor trase zahodne obvoznice pri Mrzli dolini. MO NM ne uresničuje županovih obljub o izgradnji obvoznic.

Polžja prenova Kandijske ceste. Janković je v Ljubljani zahteval, da se ključne ceste obnavljajo 6 dni v tednu in 12 ur dnevno.

Šmihelski most – zadnji mestni most, zgrajen davnega leta 1991.

Prenova Ljubljanske ceste zaostaja za s šampanjci zalito napovedjo.

Nekaznovana nedelavnost

Novo mesto zelo počasi razvija svojo cestno mrežo. Ta danes ne odraža siceršnje razvojne stopnje mesta in tudi ne njegove vloge v regiji. To občuti tudi iz leta v leto več šoferjev, ki dirjajo po tukajšnjih prometnicah.

Zadnji mestni cestni most prek reke Krke, Šmihelski most, je bil zgrajen že zelo oddaljenega leta 1991. A to je bil in je tudi ostal šele tretji cestni most prek reke v tem širokem mestu. Zadnja povsem na novo zgrajena cesta je povezovalna cesta med avtocesto in Andrijaničevo cesto, vzhodni priključek na mesto, ki je bil zgrajen nekako z avtocestnim odsekom mimo mesta pred par leti. Zasluga za to gre, kolikor smo sploh še lahko komu hvaležni za kar koli od tako osnovnega, predvsem državi. Mesto si je vmes zgradilo tudi nekaj novih kolesarskih stez in pešpoti.

Sicer pa se v tem mestu ceste v glavnem le rekonstruira, pa še to le zelo počasi in po majhnih korakih. Zadnji tak omembe vreden poseg je bila rekonstrukcija Straške ceste v okviru urejanja tovarne Adria Mobil. Letos se je začela šokantno počasna rekonstrukcija 200 metrov dolgega odseka Kandijske ceste, že kako leto dni pa poteka rekonstrukcija okoli 1100 metrov dolgega kosa Ljubljanske ceste od priključka na avtocesto do Bučne vasi, za katero so sicer ob trkanju kozarcev ob podpisu pogodbe lanskega oktobra napovedali, da bo končana v 9 mesecih.

Zaradi počasnosti pri razvoju pa niso sankcionirani tisti, ki so za to počasnost prvi odgovorni, torej občinska in državna oblast, pač pa predvsem tisti, ki živijo s to slabo cestno infrastrukturo, ki onemogoča kakovostna potovanja znotraj mesta in širše ter zavira ostale sfere razvoja mesta ter nasploh onemogoča kakovostno bivanje in delo. Še več, niti zamud pri morebitnih gradbenih delih na cestnih infrastrukturi nihče ne kaznuje. Pri vsem tem pa nihče niti računa ne, koliko posredne škode ima zaradi počasnega in deformiranega prometa tole mesto. Koliko škode bo mesto denimo imelo zaradi kar 7 mesecev dolge obnove koščka Kandijske ceste zaradi izgubljenega časa, porabljenega goriva, živčnosti, nezgod? Nihče ne ve točno, vsak pa čuti, da kar nekaj. No, mimogrede velja povedati, da je v največjem slovenskem mestu župan od gradbincev zahteval, da morajo delati vsaj 12 ur na dan in 6 dni v tednu. A tisto je Ljubljana in on je Janković. Toda če naš župan ni zahteven, pa sem ter tja zagodrnja vsaj civilna javnost. Zato zdaj že kar dolgo čakamo, kdaj bo naslednji cestni protest krajanov iz Mačkovca, kjer kljub drugačnim obljubam izpred debelega leta dni Šmarješka cesta še vedno ni v obnovi.

Obvoznice so dovoz k razvoju

Posebej resen razvojni problem mesta pa je, da se ne premika projekt izgradnje mestnih obvoznic. Le modrovanje za modrovanjem, študija za študijo, ki porabijo precej časa in denarja, odločitve pa nikjer nobene, kaj šele, da bi videli na terenu brneče gradbene stroje. Pravzaprav se kakšna odločitev celo sprejme, a od vsake zatem preteče toliko časa, da jo večina pozabi ali pa se komu zdi, da je po toliko minulega časa treba sprejeti kar novo.

Veljavna urbanistična zasnova Novega mesta brez točneje zarisane trase predvideva gradnjo še treh mestnih obvoznic – zahodne, južne in vzhodne. Ureditev teh ni pomembna le, ker bi sprostila ceste v središču mesta tranzitnega prometa ter omogočila pretočnejši notranji promet, pač pa se zdi projekt izgradnje obvoznic izdatno pomemben, ker bi se odprla oziroma poudarila nova razvojna območja.

Najprej krav’ca, pol pa štal’ca

V Novem mestu so sicer celo že v fazi realizacije nekatere zasebne investicije ali pa so izražene namere zanje. Toda te za svojo izvedbo ali ustrezno delovanje potrebujejo tudi infrastrukturno opremljenost, torej tudi cestne povezave. A mesto kar čaka.

Mesto denimo ni reagiralo na razvoj Revoza niti s prenovo Belokranjske ceste, kaj šele z urejanjem vzhodne obvoznice in priključka nanjo, ki bi bila nujna tudi za razvoje ambicije obrtne cone na Cikavi in za razvoj univerzitetnega kampusa. Na zahodnem delu mesta nastaja nekakšno novo stanovanjsko naselje, ki se imenuje Podbreznik, a je nataknjeno na prometno slepo črevo. Zaradi neurejenega odseka zahodne obvoznice z mostom prek reke Krke vsaj do Topliške ceste so stiki tega območja z mestom slabi, slabi denimo tudi za bodoče šolarje iz naselja, ki bodo to morda še najbolj praktično izkusili. Tudi industrijsko območje pred Prečno, kjer je zaenkrat le Adria Mobil, bi potrebovalo boljše navezave ne le na avtocesto, pač pa tudi proti Beli krajini.

Pravzaprav so vsi razlogi, zaradi katerih mesto in regija potrebujeta novomeške obvozne ceste, bolj ali manj znani in že ničkolikokrat na dolgo in široko elaborirani. Vprašanje je le, kdaj mislita na vse to z aktivnim delom reagirati občinska in državna oblast, ki bi morala mestu, ki je občinsko in regijsko središče in ki s svojo gospodarsko vitalnostjo pomaga tudi k razvoju obrobja, urediti boljše pogoje razvoja tudi preko aktivne izgradnje cestnega omrežja.

Amnezija župana

Občinski svet Mestne občine Novo mesto je na seji maja 2006 pri obravnavi Primerjalnih analiz in ovrednotenja vzhodne in zahodne obvoznice sprejel tudi sklep, da naj občina v sodelovanju z ministrstvom za promet ter ministrstvom za okolje in prostor takoj po recenziji študije začne aktivnosti za izdelavo idejnih projektov novomeških obvoznic kot novih državnih povezav, ki bodo nadomeščale sedanje državne ceste v mestnem jedru ali pa bodo del nove tretje razvojne osi. Celo še več, sedanji župan Lojze Muhič je ob volitvah 2006 občankam in občanom kar obljubil, da bo v tem mandatu zagotovil istočasno izgradnjo obvoznic Novega mesta.

Toda po letu dni Muhičevega županovanja in po letu in pol, odkar je občinski svet sprejel omenjeni sklep, se zadeve niso premaknile. Ne le da se ne gradi, celo niti načrti se ne pripravljajo.

Občina se sedaj izgovarja na državo, ki naj bi bila prisojna za vse postopke. To drži načeloma, pa vendar se je to vedelo že zdavnaj, obenem pa je bilo v praksi skoraj vedno tako, da je občina v precejšnji meri nase prevzemala obveznost priprave dokumentacije za izgradnjo državnih cest, seveda v dialogu z državnimi ustanovami, pa tudi pri gradnji prevzema na svoja pleča vsaj manjši del obveznosti … Če ne drugega, bi se Novo mesto ureditve obvoznega sistema moralo lotiti vsaj po odsekih. Zgraditi bi morali denimo vsaj odsek med Straško cesto in Topliško cesto ali pa odsek med Mačkovcem in Šentjernejsko cesto, če se že vsega ne da naenkrat.

Toda dokler si misli župan z državo podajati papirje in prelagati odgovornost, dotlej se bomo pač vozili v kolonah, čakali v zastojih, imeli predolge poti v šolo, porabljali bomo preveč časa in goriva, se živcirali, investicij v ta prostor pa bo mnogo manj, kot bi jih lahko bilo … In to bo očitno trajalo še veliko časa.