Odziv na prispevek Andreja Goloba
TweetPrispevek Andreja Goloba je bil objavljen v Parku, št. 2, oktober 2007. A. Golob se je tam odzval na članek Mitje Sadka, ki je bil objavljen kot odziv na serijo prispevkov o Venetih Alekseja Metelka v rubriki Četra dimenzija (Park, september 2006 – junij 2007). Objavljamo odgovor Mitje Sadka.
Moram priznati, da me odziv na moj prispevek o venetski teoriji, ki ga je napisal Andrej Golob, ni kaj dosti presenetil. Najprej me ni presenetil zaradi svojega osebnega tona, tega rednega spremljevalca gorečnežev, ki le stežka dlje časa vzdržijo pri stvari in se bolj kot s temo ukvarjajo s človekom. Kako bi si sicer lahko razlagali že uvodno, prav brezsramno potvorbo, da “dostojanstveno sprejemam drugačno mnenje, medtem pa v sebi že tiho snujem protiofenzivo in, brž ko se mi ponudi primeren trenutek, ustrelim ter elegantno pobijem nasprotne argumente.” Če bi Andrej Golob bral pozorno, bi lahko prebral samo o mojem občudovanju takšnih ljudi in ne mene samega, ne pa da si že uvodoma zapravi kredibilnost s podtikanjem očitka samohvale. Prav tako sporna je njegova docela samovoljna interpretacija sintagme “sprejemati drugačno mnenje”, okoli katere zgradi pravo majhno disertacijo. Če bi Andrej Golob bral pozorno, bi iz konteksta zlahka razbral, da “sprejemati drugačno mnenje” tu ne pomeni nujno brezpogojno strinjati se z njim, ampak ga spoštovati in upoštevati pri nadaljnjem razmisleku o sami stvari. Toliko o kukavicah. Ni me presenetilo tudi nič kaj izvirno ponavljanje zgodb o bahavosti zgodovinopisne stroke, ki deluje s pozicije moči. Tej stokrat pogreti in neokusni juhi manjka predvsem soli. Prav smešno je, da se v tem stoletju, ki omogoča popolnoma svobodno izmenjavo (tudi strokovnih) mnenj, še kdorkoli sklicuje na nemoč. Pristaši venetske teorije, ki je bila v znanstveni literaturi že davno tega večkrat povsem zavrnjena (lamentacije o ignoriranju nasprotnih argumentov so navadna puhlica), znova in znova užaljeno posegajo po teoriji zarote, ki naj bi jo pripravila naduta stroka. Mogoče je preveč predrzno namigniti, ampak vendar: ali se venetologi po več kot stoletju njenega obstoja ne bi morali končno vprašati, ali njihovo sklicevanje na pozicijsko nemoč v resnici ne kaže le na nemoč njihovih dokazov? Kajti govoriti o bahavosti stroke in obenem zanemariti vse, kar so zgodovinopisna, jezikoslovna in arheološka znanost v tej problematiki dognale, je milo rečeno predrzno. Toliko o napuhu. Še manj presenečenj pa mi je ponudil način, kako se je Andrej Golob lotil dokazovanja venetske teorije. Njegovo pisanje bi lahko namreč služilo kot šolski primer tega, kaj se zgodi, ko po hribih in dolinah zgodovinopisja vandra sicer goreč, a metodološko slabo opremljen ljubitelj častitljive Klio. Da ne bom bralca preveč utrujal in se preveč ponavljal, se bom osredotočil le na dva najbolj eklatantna metodološka kiksa, ki so si ju privoščili venetologi in posledično tudi Andrej Golob. S tem nameravam polemiko tudi zaključiti.
Glavna napaka, ki jo delajo venetologi in ki jo Andrej Golob nekritično ponavlja, izhaja iz bistva njihove teorije, to je iz dokazovanja, da se v venetskih napisih skriva slovenščina. Lahko bi rekli, da venetska teorija s tem stoji in pade. Branje venetskih napisov s pomočjo slovenščine ne zdrži nobene resne kritične presoje. Celotna jezikoslovna znanost (ki seveda ni samo slovenska, ampak mednarodna!) tovrstne poskuse argumentirano zavrača. Motivirano iskanje slovenščine v teh napisih, pri čemer je rezultat že vnaprej znan, je – kot sem že dejal – obratno od vsakega resnega raziskovanja. Venetologi s pomočjo slovenščine razumejo tudi mnoge toponime na območju Alp, v krajih, kjer Slovani niso nikoli živeli. Pri tem pa pozabljajo na osnovno pravilo, da je sklepanje zgolj na podlagi ugibanja etimologij krajevnih imen, ki ni podprto z drugimi neodvisnimi zgodovinskimi viri, brez vsake vrednosti. Jezikoslovec evropskega ranga Fran Miklošič je na to opozarjal že leta 1872, ko je zapisal, da se lahko neko krajevno ime razglasi npr. za slovansko samo v tistem primeru, če se da neodvisno od tega ugotoviti, da so na tem kraju Slovani tudi res živeli. Nato Miklošič še doda, da bi sicer lahko za slovanski imeni razglasili tudi arabski mesti Meko in Medino. Sam pa sem se posebej zabaval, ko sem prebiral reakcijo Andreja Goloba na moje ljudsko etimologiziranje krajevnega imena Piran. Veseli me, da je tudi on videl v tej etimologiji neumnost. Žal mi je le, da moje “kukavičje metode”, ki seveda ni nič drugega kot staro dobro sklepanje po analogiji, ni razumel kot povsem resen poskus, da bi pokazal, kako etimologizirajo venetologi. In ker Golob ni dokazal, da je moja analogija napačna, pač pa je vse skupaj preprosto označil za neumnost, ostaja neumnost venetološke metode povsem nedotaknjena. Glede na to, da Andrej Golob trdi, da se z ljudsko etimologijo vsega ne da razložiti, marsikaj pa, upravičeno sklepam, da tega pojma ne razume. Mar ne ve, da ljudska domišljija nima meja? Pravi tudi, da bi pametno govoril, če bi lahko argumentirano ugovarjal ljudski etimologiji? Ljudski etimologiji se preprosto ne ugovarja. Zakaj že ne?
Naj torej povzamem posledice prvega kiksa: ker ne obstajajo nobeni pisni ali materialni zgodovinski viri, ki bi neodvisno od venetološkega etimologiziranja nedvomno dokazovali, da so Slovani, imenovani Veneti, živeli na našem ozemlju že davno pred prihodom “rimskih okupatorjev”, se ta teorija razpoči kot milni mehurček. Je zgolj navadno ugibanje brez prispevka k ugotavljanju zgodovinske realnosti. Ugibanje pa je očitno glavno metodološko orodje Andreja Goloba, saj pravi, “da se uganka včasih reši s pomočjo spreminjanja robnih pogojev.” Zgodovine se ne ugiba, ampak se jo preučuje.
Druga večja zmota v postopku približevanja zgodovinski resnici je cel niz nedopustnih anahronističnih primerjav. Presojati zgodovino s pojmi moderne dobe je navadno posiljevanje zgodovine s sedanjostjo. Vsako obdobje zgodovine je treba presojati z merili tistega obdobja, sicer te lahko takšno poljubno prenašanje zgodovinskih zakonitosti zavede v napačno sklepanje. Potem streljamo takšne kozle, kot je starorimska raznorodovalna okupacija v stilu fašistične politike, ki naj bi pobila tiste, ki so znali pisati v venetščini, tako dobimo Slovence, ki so kljub tisočletni nemški nadvladi ohranjali identiteto na tak način kot Judje ali Baski, se soočamo z nacionalno identiteto antičnega ljudstva Venetov. Identiteta je v zgodbi o Venetih sploh ključni pojem, ki ga Andrej Golob uporablja napačno. Ko pravi, da je govorjenje o tem, da Slovencev pred 300 leti še ni bilo, ponavljanje definicij brez razumevanja, se očitno boji, da bi mu nekdo vzel Slovence. Naj ga potolažim. Ljudje, iz katerih smo Slovenci kot narod nastali, so vsekakor na tem prostoru živeli, vendar si niti niso rekli Slovenci niti se niso čutili za Slovence. Kaj pa je identiteta, če ne to, kako imenuješ samega sebe in kako se občutiš v odnosu do svojega okolja. Kdor trdi, da je obstajala nacionalna identiteta že v srednjem veku ali celo v antiki, ni očitno še nič slišal o nacionalnih gibanjih, ki so rodila moderne narode. Občutka pripadnosti narodu, ki se je oblikoval postopoma v času po Napoleonovih panevropskih vojnah, prej ni bilo niti pri Slovencih niti pri večini ostalih evropskih narodih. Tudi prebivalec dežele Saške v 16. stoletju se ni imel za Nemca, ampak za deželana svoje Saške. Prebivalec Sicilije v istem času ni imel enakega nacionalnega občutka kot prebivalec Benečije, se pravi italijanskega. Ravno tako ne drži Golobovo popolnoma zgrešeno sklepanje, da “po tej logiki tudi slovenskega naroda pred osamosvojitvijo ni bilo”. Saj vendar ne trdim, da je slovenski narod nastal šele z osamosvojitvijo, ampak dokončno in najkasneje v 19. stoletju. Andrej Golob nadalje zatrjuje, da so se Rimljani (verjetno s tem misli romanizirane prebivalce) umikali pred “raznimi roparskimi tolpami”. Zanima me, kateri viri omenjajo te roparske tolpe v konkretnem času propadanja škofij. Nadalje me zanima, od kod mu dokaz, da so prav te omenjene tolpe pustile med avtohtonim prebivalstvom svoj genetski odtis. Ali pa je mogoče to še eno v vrsti številnih mnenj, ki niso podprta s prav nobenim dokazom? Divjanje teh roparskih tolp Golob primerja s tolpami iz nedavne vojne v Bosni in na Hrvaškem. Primerjati razmere v Bosni in na Hrvaškem, kjer so oborožene enote ene narodnosti popolnoma demolirale cerkve (oz. mošeje) kot najbolj vidne in mogočne simbole narodnosti, z razmerami ob koncu antike, ko naj bi “razne roparske tolpe” uničile cerkveno organizacijo, je zopet grd anahronizem. V očeh antičnega “barbara” je bila cerkev samo kraj, ki ga pleni zaradi bogastva (če je to seveda sploh obstajalo), ne pa simbol sovražnega naroda, ki ga je treba izkoreniniti. Imeti moraš bujno domišljijo, da bi verjel, da so razne neimenovane in v virih neobstoječe roparske tolpe ne le uničile cerkveno organizacijo, ampak tudi celotno (mestno) civilizacijo in s tem korenito za celotni prihodnji razvoj spremenile način življenja v tem prostoru. Dežela, v kateri so bila mesta središča gospodarskega in političnega življenja, se je čez noč spremenila v deželo vasi. Do nastanka prvih mest v notranjosti današnje Slovenije bo minilo še dobrih 700 let! Tako korenite spremembe pač ne moremo pripisati skrivnostnim roparskim tolpam. Če torej povzamem še posledice drugega kiksa: lahkotno in nepremišljeno prenašanje modernih vidikov življenja nazaj v zgodovino ponuja venetologom in Andreju Golobu izkrivljeno sliko preteklosti, seveda takšno, kot jo želijo videti sami. Takšna metoda pri raziskovanju zgodovine pa je popolnoma nesprejemljiva.
Za konec naj mi bo dovoljena še ena Spenglerjeva misel, ki se dotika mojih dvomov, ali naj sploh napišem ta odgovor. Rastlina živi in za to ne ve. Žival živi in za to ve. Človek se čudi svojemu življenju in sprašuje. Toda odgovora tudi človek ne more dati. V pravilnost svojih odgovorov lahko le verjame in v tem pogledu ni med Aristotelom in najbednejšim divjakom prav nobene razlike. Tudi midva z Andrejem Golobom lahko v pravilnost svojih odgovorov samo verjameva.
-
Meski
-
Meski
-
Meski
-
Meski
-
Meski
-
Meski
-
Oko
-
Oko
-
Meski
-
Meski
-
http://www.veneti.info Robert Petrič
-
http://www.veneti.info Robert Petrič
-
meski
-
meski
-
http://www.veneti.info Robert Petrič
-
http://www.veneti.info Robert Petrič
-
Bralec
-
Bralec
-
Samo mirno
-
Samo mirno
Preberite še
- Danes v Gogi Andreja Kopač
Danes bo v Goginem salonu debata z Andrejo Kopač, in sicer o knjigi Izčrpavajoči ples (Andre Lepecki). Jesenska branja in...
- ParkeXtreme: Objavljamo sporni prispevek “Ladko!”
Objavljamo sporni prispevek, zaradi katerega je bilo zoper novinarsko in pisateljsko pero Damijana Šinigoja sprožen inšpekcijski postopek. In kasneje zakonito...
- Ob dnevu kulture – anketa med vodilnimi v kulturi(1): Andreja Pleničar
Kultura v NM: dobro in hkrati izjemno negotovo Novomeška občina je s predlogom proračuna, ki bo sicer dokončno podobo dobil...