Novomeški Glavni trg je nekaj let nazaj preživel svojo najnižjo točko. Začetek te žalostne zgodbe prav gotovo sovpada s selitvijo večjega dela trgovin na obrobje mesta v velika nakupovalna središča. Velik del poznejših praznih lokalov so bili tudi posledica denacionalizacije precejšnega dela stavb na Glavnem trgu. Dolgoročno so aktivni lastniki bolj koristni, vendar so bile zahteve novih (ponovnih) lastnikov po tržnih najemninah velikokrat vzrok praznemu poslovnemu prostoru.
^[1]

Za oživitev je nujno potrebno širše soglasje, kaj je tisto, kar dolgoročno večinsko razumemo kot oživljeno staro mestno jedro. (Foto Boštjan Pucelj)

Ko je Založba Goga v začetku leta 2000 odprla Knjigarno Goga poleg Rotovža, je bila krivulja umiranja starega mestnega jedra obrnjena še navzdol. Spominjam se, da je bila vsaj tretjina izložb na Glavnem trgu takrat praznih, od storitvenih dejavnosti pa so še najbolj vztrajno zasedale Glavni trg poslovalnice finančnih podjetij oz. bank, vse ostalo pa so bili posamezni primerki specializiranih trgovin, ki niso kazali dolgoročne koncentracije prodajaln enega tipa v središču mesta.
V javnosti in organih lokalne skupnosti je bilo zadnja leta veliko govora o potrebi po oživljanju novomeškega starega mestnega jedra. Lahko bi rekli veliko besed, malo dejanj. Še najbolj odmevno in tudi učinkovito dejanje je bila prenova mestne hiše in selitev župana ter dela občinske uprave na Glavni trg. Posledično se je na Glavni trg preselil tudi občinski Turistično informacijski center ter, kot slišimo v zadnjem času, se namerava preseliti še večji del ostale občinske uprave.
Toda kretnice v življenju Glavnega trga nista sprožili lokalna skupnost in selitev župana, preobrat se je zgodil leto ali dve prej, kot se je začela prenova Rotovža. Bile so to majhne odločitve zasebnikov, da odprejo lokal, gostinski vrt, trgovinico s specifično ponudbo itd. Šlo je za naraven ekonomsko-družbeni cikel. Z izpraznjenostjo in omrtvičenostjo ponudbe smo prišli do točke, ko so posledično tudi cene nepremičnin in najemnin drznejšim pokazale priložnost investiranja. Vse to se je združilo z entuziazmom nekaj posameznikov in nakazali so se boljši časi.
Danes je Glavni trg pravo majhno gradbišče. Obnavljajo se cele stavbe, napoveduje se odprtje Mladinskega hotela Situla, morda se celo osrednji novomeški prireditveni prostor, lokal Lokalpatriot, preseli v bližino Glavnega trga.
Toda vsaka pravljica se nekje konča in tudi vsa pozitivna znamenja oživljanja Glavnega trga imajo svoj »toda«. Gre za urejanje sistemske podlage, da se bo ta razvoj lahko nadaljeval. Edini sistemski ukrep Mestne občine Novo mesto za oživljanje starega mestnega jedra v prejšnjem mandatu, ki se ga spomnim, je bilo dinamično določanje nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč tega področja (glede na zasedenost stavb) ter odprava občinske takse za gostinske vrtove v tej coni. Kot manjši, vendar pomemben (ne)ukrep je bila ohranjena brezplačna parkirnina ob sobotah (tega ukrepa sploh ne bi omenjal, če ne bi dotedanjega in sedanjega stanja hotela občinska uprava pred dvema letoma neuspešno spremeniti).
Že pred leti sem napisal in v razgovorih z več odgovornimi poudarjal, da je za oživitev nujno potrebno širše soglasje, kaj je tisto, kar dolgoročno večinsko razumemo kot oživljeno staro mestno jedro. To bi morali zapisati v dokumentu, v katerem bi vsem vpletenim (stanovalcem, investitorjem, najemnikom lokalov …) povedali, kakšni so okviri bivanja oz. poslovanja na Glavnem trgu. Če ne verjamete, da so te vloge lahko zelo različne oz. da imamo danes zelo veliko predstav, kakšno je oživljeno mestno jedro, si vzemite kakšen zapisnik Krajevne skupnosti Center ter se na drugi strani pogovorite z najemnikom gostinskega lokala.
Nekaj problemov imata stanovalec in gostinec skupnih, kot npr. promet in parkiranje. Vendar je njun pogled na ta problem povsem nasproten. Gostinec (ali pa trgovec) hoče parkirišče za svoje stranke (ki jih ne bo, če se ne morejo pripeljati do želene poslovalnice, trgovine ali lokala), stanovalec pa želi prost parkirni prostor za svoj avto pred svojo hišo (stavbe na Glavnem trgu nimajo garaž). Diametralni interes imata tudi pri odpiralnem času lokalov. Stanovalci bi imeli mir, ki je značilen za spalna naselja, ob 22.00, medtem ko ima vsaka cona gostinskih lokalov odpiralne čase vsaj do polnoči oz. do 1.00 zjutraj. Ko sem bil v času študija najemnik sobe na Mestnem trgu v Ljubljani, je imela t. i. stara Ljubljana te stvari že razčiščene. Res je, da so začeli delati na tem že več kot 10 let pred tem, vendar je bila dolgoročna usmeritev tega dela mesta vsem vpletenim jasna. Tako nisem svoje najemodajalke, upokojene učiteljice, nikoli slišal, da se pritožuje nad nočnim hrupom, ki je ponehal šele po zaprtju lokalov po polnoči.
Mislim, da sta nakazana problema dovolj prepričljiva, da pokažeta, da se lahko nekdo trudi in programsko razvija Glavni trg, da pa ima ta razvoj meje, ki jih predstavlja opredelitev pravil igre in predvsem infrastrukturna ureditev prometa in parkiranja (posledično tudi mestnega potniškega prometa).
Morda na koncu omenim (kot navezavo na vsebino članka v prejšnji številki Parka) še svežo informacijo glede možne gradnje parkirne hiše na območju Grma. Gre za povezani parceli, ki ju je občinski svet v prejšnjem mandatu dvakrat zavrnil za uvrstitev na seznam nepremičnin za prodajo. Takrat je bil sprejet zelo jasen sklep, da mora občinska uprava pripraviti vse potrebno za opredelitev tega prostora IZKLJUČNO za namen javne parkirne hiše. V tem tednu sem po naključju izvedel, da je sklep o prodaji teh parcel za namen stanovanjsko-poslovne gradnje (kot opredeljujejo obstoječi prostorski dokumenti) na županovi mizi. Torej je nekdo v občinski upravi spregledal (težko reči, da slučajno) sklep zakonodajnega organa iz prejšnjega mandata in pripravil nov sklep, ki sicer legalno povozi prejšnje odločitve občinskega sveta, postavlja pa se veliko vprašanje legitimnosti. Oz. še drugače: ali je za nekaj denarja od prodaje parcel res treba žrtvovati eno zadnjih možnosti večje garažne hiše na južni strani Glavnega trga. Dosedanji argument občinarjev, da je pogoj za gradnjo na parceli vsaj ena etaža za javno parkiranje, morda prepriča zgolj njih. Razlika med eno etažo (ali dvema) proti štirim (ali petim) parkirnim etažam je po mojem očitna. In nekaj drugega je javno parkirišče kot pa poslovna stavba z nekoliko večjim parkiriščem, katerega odprtost se prilagaja poslovnemu času objekta. In brez zadostnih parkirišč na obrobju Glavnega trga ne bo nikoli možno celovito urejanje prometno-parkirne ureditve na tem področju. Na prej navedenem primeru se torej začne strateško oživljanje starega mestnega jedra ali pa zgolj nadaljuje kaotično polnjenje vsebin.