Čudovito mesto, čudoviti ljudje in čudovite laži

Živim v čudovitem mestu. Podobno kot tista slavna antična metropola leži na sedmih gričih, ki se imenujejo Kapiteljski hrib, Marof, Recljev hrib, Ragov log, Portoval, Mrvarjev hrib in Grm (nekdanji Pucljev hrbet). V kratkem bomo dobili še osmi grič, ki se bo imenoval Novi trg 6, tako da bomo postali še boljši in čudovitejši od Rima.

Med temi griči se vije prekrasna rjava lepotica z imenom Krka. Brežine rjave lepotice so take, kot so že stoletja. Poraščene so z grmičevjem in visoko travico, narava cveti, kakor ji je ljubo. Brežine ohranjamo – ne zaradi tega, ker ne bi znali drugače, ker ne bi vedeli, da so lahko tudi pokošene in urejene. Ne, brežine puščamo v taki obliki, ker si to želimo, ker menimo, da je tako prav. In tujcem je to všeč in so nam zato dali tudi posebno priznanje.

Gospodarstvo v mestu cveti. Imamo kar tri velika podjetja, v katerih je zaposlena velika večina ljudi. Vsa tri so zelo uspešna, zato ni potrebe, da bi se trudili s spodbujanjem podjetništva. To naj počnejo drugje. Nikakršne potrebe po tem ni, saj delnice naših velikanov letijo v nebo. In tako bo tudi vnaprej. Nič nas ne zanima, če se je delniški trg do sedaj že velikokrat zlomil in delnice padle. To je bilo drugje. Naša meja je samo nebo.

Prav tako cveti šport. Imamo čudovite trenerje, ki imajo otroke zelo radi. Pravzaprav jih kar ljubijo. Vse bi storili za njih. Vse, prav vse, za njihove dušice in za njihova brhka telesca. In pri tej njihovi ljubezni jih podpira in jim stoji ob strani tudi vodstvo športnih društev in klubov. Ljubezen trenerjev do najmlajših podpirajo tudi sponzorji. Zaradi te odličnosti naših trenerjev rekreacija cveti sama od sebe. Ni potrebe, da bi gradili bazene in telovadnice. Ni potrebe, da bi se trudili s prijavami na kakšne razpise. Ljubezen premaga vse tegobe.

In prav tako to ljubezen podpirajo tudi naši vrli novinarji. Novinarji so sicer v mestu bolj za to, ker moramo imeti konec koncev tudi tako vrsto strokovnjakov, ki morajo navzven povedati, da se imamo pri nas lepo. Res lepo. Novinarji pravzaprav niso potrebni, ampak če jih ne bi bilo, bi bilo to tujcem nekoliko sumljivo. Zato jih imamo. In oni opravljajo svoje temeljno poslanstvo: poročajo o tem, kako lepo nam je.

In če se slučajno najde kdo, ki meni, da v našem mestu ni vse lepo in prav, potem ga je treba prepričati, da se moti. Če kakšen pisunček odkrije kaj nepravilnega – saj smo tudi mi samo ljudje in ljudje se pač motimo -, potem tega seveda ne bomo kar tako priznali. Resnica ima vedno dve plati. Potrebno je pač stvari povedati tako, da ne bodo potem tisti, ki mislijo slabo in vidijo grdo, stvari napihnili po svoje. Sem ter tja se je v imenu višjih ciljev treba tudi – povejmo naravnost – zlagati. Ampak vse zaradi tega, da se bomo imeli še naprej dobro.

Stvari v našem mestu so urejene. Na primer parkiranje. Res je, da nam je oblast predpisala plačljive parkirne lističe, vendar ni s tem nič narobe. Neki red pač mora biti. Večina ljudi je tako ali tako zaposlena pri kakšnem mogotcu, ki že poskrbi, da se parkirna dovolilnica na tak ali drugačen način sponzorira. Zato parkiranje plačujejo le tisti najbolj neuki, da ne rečem neumni. Vsi ostali se seveda znajdemo.

Tudi naši odnosi s sosedi so na izjemni ravni. Nič nam ni bilo hudo, da sta se dve krajevni skupnosti od nas ločili. Prav je tako. Nič nam ni do tega, da bi se sedaj, ko je treba premoženje urediti in razdeliti, z njimi prepirali. Stvari se bodo že uredile. Vedno so se uredile in tudi tokrat se bodo. Zakaj bi hiteli? Zakaj bi se razburjali?

Podpiramo tudi izobraževanje. Neka šola je hotela graditi. Občina je sicer sprejela predpis, ki vsakemu, ki želi graditi, nalaga plačilo davščine. Toda če našo oblast lepo prosimo, da te davščine ne bi plačali, potem nam oblast prav gotovo ustreže. Zakaj ne? Zaradi nekega odloka? V našem mestu nismo tako zadrti birokrati, da bi vsak predpis brali, kot da nimamo lastne pameti! V našem mestu vendar ni nikogar, ki ne bi podpiral šolstva!

Imamo oblast, ki je dobra. Naš župan je dober gospodar. Veliko je obljubil. Mi smo mu verjeli. Vse bo uresničil. Sicer pa, tudi če mu kaj ne bo uspelo, bomo čez štiri leta tako ali tako pozabili, kaj je pravzaprav govoril. Bile je predvolilni čas, kdo ne bi obljubljal? Zapomnili si bomo raje, da je na tistem grdem mostu posadil rožice. In zapomnili si bomo, da je naše malo mestece odpeljal v Evropo, v veliko Anglijo, kjer smo dobili bronasto medaljo za najlepše mesto. To si bomo zapomnili. Vse ostalo je navadna laž. In naj si kdo drzne lagati!