BHC: Ustvariti občutek resničnega in fizičnega

Prihajajo iz okolice Šmarjete. Skupino sestavljajo Jernej Darovec na vokalu, Jaka Darovec na bobnih, Uroš Turk na bas kitari in Borut Perše na električni kitari. Poznanstvo med člani sega veliko dlje nazaj od nastanka benda BHC, saj eno polovico tvori bratovska naveza, drugo polovico in celoto pa povezuje prijateljstvo še iz predšolskih in osnovnošolskih let. Pravijo, da jih je skupaj pripeljala želja do igranja in predvsem izražanja.

“Nismo otroci betona, ta prostranost in hkrati umirjenost narave, ki nas obdaja, je na nas vplivala verjetno blagodejno. Stilsko smo se umaknili od agresije in hrupa.”

Čeprav sem z njimi dober prijatelj in sem jih spoznal že tako rekoč do obisti, resnično težko enolično napišem njihovo predstavitev; z zrelimi besedili, katerih pomen včasih nezavedno premlevam v najbolj vsakodnevnih opravilih, kvalitetno glasbo in rastočo karizmo so dejansko celota, katero je težko opisovati le v dveh dimenzijah. Za vtis celostne podobe je potrebno mnogo več. Pri pogovoru se mi je v imenu zasedbe pridružil bobnar Jaka Darovec.

Začetki, čas obstoja? Meniš, da je to velik del vaše zgodovine, ali je le delček poglavja v vaši karieri?

Zasedba obstaja od poletja 2005, člani pa smo izkušnje in koncertno kilometrino nabirali že v nekaterih prejšnjih zasedbah. BHC ne predstavlja velik del naše zgodovine, je pa bilo to obdobje plodno in uspešno, saj smo v tem času pripravili material za ploščo, odigrali kar lepo število uspešnih koncertov ter si skozi razne natečaje priigrali nastop na Rock Otočcu in postali eni izmed zmagovalcev Youngunz turneje.

BHC – kaj pravzaprav pomeni ta kratica?

BHC je, kot je verjetno razvidno, kratica, ki jo sestavljajo črke B ter HC. B kot Brezovica ter Bela Cerkev, ki predstavljata prostor našega odraščanja, HC pa v glasbenih krogih zaznamuje pojem hardcore.

Je na muziciranje vplivala tudi klima domačega okolja?

Glasba nam nikoli ni bila vsiljena. S tem mislim predvsem to, da nismo bili žrtve nadebudnih staršev, ki za vsako ceno vpisujejo otroke v raznorazne glasbene šole, ne glede na to, ali otrok ima glasbeni talent ali ne. Vsi smo potrebo po ustvarjanju najprej začutili navznoter, šele potem smo jo začeli vztrajno uresničevati tudi navzven. Mogoče smo zato dokaj pozno prijeli za inštrumente, to se je namreč zgodilo šele na začetku srednje šole oz. koncu osnovne. Prav tako bi zagotovo lahko rekli, da je na tok našega ustvarjanja vplival naš okoliš. Nismo otroci betona, ta prostranost in hkrati umirjenost narave, ki nas obdaja, je na nas vplivala verjetno malce bolj blagodejno, saj smo se stilsko umaknili od agresije in hrupa, ki sta dandanes zelo močno prisotna pri mlajših ustvarjalcih.

Kako bi se uvrstili po žanru, stilu? Katere stvari so se največkrat vrtele na domačih radiih?

Danes je zelo in, če se bend v intervjujih ne opredeljuje, če pa se že, pa navede najmanj pet različnih žanrov, s katerimi se identificira. Ko pa poslušaš skladbe te skupine, ugotoviš, da je vse skupaj zelo enodimenzionalno in daleč od raznoraznih možganskih puhlic. Obstajajo seveda izjeme, toda tudi glasba na neki način odraža družbeno stanje duha, ki se ne poglablja, je velik navzven, toda prazen navznoter. Rdečo nit našega stila so najbolj zaznamovali Jimi Hendrix, James Brown in pa skupina Sex Pistols.

Kaj dandanes ovira izvajalce zvrsti popularnih v prejšnjih desetletjih? S čim se mora bend soočati? Se ti zdi kvantiteta dobra podlaga za kakovost? Kaj je recept za preboj? Govoriva o slovenski sceni.

Trg je prenasičen. Imamo opravka z velikim številom posameznikov, ki se jim igranje v bendu ali izvajanje glasbe nasploh enostavno zdi kul oziroma priložnost za slavo, promocijo. Seveda to prinaša tako pozitivne kot negativne posledice. S tem ko raste število glasbenikov in bendov, raste tudi število kvalitetnih izvajalcev. No, ne nujno sorazmerno, toda po neki osnovni logiki bi to moralo držati. Problem nastane takrat, ko poslušalci ne znajo več ločiti zrnje od plev in zadnje nevede povzdigujejo na piedestal. To privede do situacije, kot jo poznamo danes, ko sceno obvladujejo dekolteji in ponekod že obsceni izvajalci. Na drugi strani pa imamo veliko kvalitetnih zasedb, širšo pozornost si žal izborijo le redki. Tako majhen trg in poslušalstvo, kot je slovensko, velikega števila kvalitetnih izvajalec enostavno ne more sprejeti, saj za vse zmanjka prostora. Recepta za preboj ni, če bi obstajal, bi se verjetno prodajal po dragi ceni v malih stekleničkah. Treba je zaupati v svoje delo, delati čim bolje in se na ta način nadejati uspehov. Če ne verjameš v to, kar delaš, to poslušalci hitro opazijo.

Vaša vizija? Je to morda igranje za vsakdanji kruh?

Vizija je naslednja: čim prej dokončati snemanje plošče, potem pa upamo na čim več koncertov po celi Sloveniji, morda snemanje spota, o slavi in služenju kruha na račun glasbe pa si vsekakor ne delamo utvar.

Želite kakšne nove obraze?

Želje po novih obrazih ni. To vsekakor ne pomeni, da se omejujemo. Na ploščku, ki ga snemamo, bomo s pomočjo gostujočih glasbenikov razširili paleto zvokov in inštrumentov, vendar se nam zdi, da predstavljamo nekakšno zaokroženo celoto, v kateri bi se v tem trenutku težko našel prostor še za dodatne člane. Morda v prihodnosti.

Je kozarec napol poln ali napol prazen?

Če ga toči naš basist, je poln, če pa kaka druga oseba, pa odvisno, kdo pije in kdo plača.

Kakšen odnos imate do politike? Že hodite po kakšni politični strani? Je možno, da v prihodnosti postane del vaših besedil?

Hodimo po tisti strani, ki se nam zdi najboljša. Besedila so po večini napisana na humoren in domiseln način. Bolj kot sporočilnost prevladuje izraznost, saj je ta pomembnejša za zlitje besedila in glasbe skupine BHC. Politika v besedilih tudi ni več to, kar je bila še recimo 20 ali 30 let nazaj, ko so se glasbeniki bojevali z zahtevnejšo družbeno situacijo. Iz nekakšnega družbeno ozaveščenega besedila lahko zelo hitro nastane banalni kič. Tople vode raje ne odkrivamo.

Kaj pa religija?

Večina članov zasedbe verjame v obstoj nadnaravnega. Človek še zdaleč ni tako mogočen, pameten in neodvisen, kot si misli.

Se čutite kot umetnike ali trezne realiste? Je realist lahko dober umetnik?

Ponavadi je zdrava mešanica raznoraznih sestavin tisto najboljše v vsaki stvari. Takole na hitro bi ocenil, da je polovica benda umetniška, polovica trezno realistična. Realist je vsekakor lahko dober umetnik in tudi obratno. Je pa v današnjih časih, ko je glavna družbena norma tekma za denar in uspeh, zelo težko uspeti kot »samo« umetnik. Ostalo je le malo prostora za romantiko.

Bo nov plošček kakšna velika prelomnica ali le stopnička, ki vas bo dvignila nekoliko više?

CD bo zagotovo prelomnica. Kako velika bo, bomo lahko razpravljali po tem, ko bo izšel. Ne pričakujemo veliko, toda če bo odziv med poslušalci vsaj približno tako dober, kot so odzivi na naših koncertih, se ne bojimo za prihodnost benda. Bi pa poudaril, da smo se navkljub izjemno slabi prodaji CD-jev, ki je sledila popularizaciji interneta in mp3 datotek, še vedno odločili za to, da bomo plošček posneli in izdelali kar se da profesionalno, saj po našem mnenju predstavlja nekakšen mejnik v ustvarjanju benda. Če ne drugega, lahko CD primeš v roke, si pregledaš knjižico in prebereš besedila. Ustvarja tisti občutek resničnega, fizičnega. Računalniški biti in bajti ter nasploh današnji svet ima probleme z ustvarjanjem teh občutkov.

• [+]na vrh
• Natisni članek

Tweet