Jiří Volt: Bo Novo mesto dobilo teniški muzej?

Igranje tenisa v Novem mestu ima dolgoletno tradicijo in je bilo že pred sto leti očitno zelo pomembno, saj so se v prostem času na teniških turnirjih srečevali številni Novomeščani. Igranje tenisa takrat ni imelo smisla v tekmovanju, temveč v sprostitvi, druženju in srčni predanosti temu športu.

Tekmovalci so bili oblečeni v značilna bela oblačila, žogice pa so odbijali z lesenimi loparji. Z leti je zanimanje počasi zamiralo, Novo mesto je na tenis skorajda pozabilo. A po zaslugi ljubiteljev tenisa in s pomočjo Jiříja Volta, Čeha, ki že skoraj 10 let živi in dela v Sloveniji, sta se ohranili kultura in tradicija tega lepega športa v Novem mestu vse do danes, ko zanimanje spet narašča in tenis pridobiva na ugledu.

Jiří Volt je zapustil rojstno mesto Hradec Králové že davnega leta 1998 in prišel k nam, da bi zasedel mesto teniškega trenerja v takratnem novomeškem Teniškem klubu Krka. Čeprav se je težko navadil na novo okolje, na ljudi, ki jih sprva ni niti razumel, se je sčasoma zaljubil v našo deželico. Pri nas je našel tudi dekle, s katerim se je poročil, in tako je v Novem mestu združil ljubezen do kraja, ljudi in pa seveda tenisa.

Svoje delo je zares začel v novem Teniškem klubu Portovald, kjer je sprva treniral nekaj otrok. Do danes se je klub razvil in zdaj Jiří Volt kot vodja kluba skrbi za skoraj vse delo in trenira več kot 200 članov, od tega skoraj polovico otrok. Za takšno število tenisačev pa zmanjkuje prostora in časa, zato si želi, da bi našli še enega trenerja, veseli pa se tudi novega objekta v Portovalu, ki bo njegovim varovancem omogočil kakovostne treninge skozi celo leto. Za zdaj so pogoji poleti »super«, saj so igrišča ob Krki nadvse prijazna v toplih mesecih. Pozimi pa se začne druga zgodba. Takoj se pojavijo problemi prevoza otrok, najemanja dvorane in pa usklajevanja urnika, saj igrišča na Otočcu niso vselej na razpolago. Investitor nove zgradbe, katere odprtja se vsi športni navdušenci močno veselijo, je občina, klub pa bo imel stavbo v najemu od agencije za šport. Občutek, da je prostor (že sedanji) pod klubskim okriljem, daje članom še večje veselje in užitek ob igranju tenisa.

Najstarejši lopar je iz leta 1920, prišel je iz Ohia, njegova posebnost pa so naravne strune iz ovčjega črevesa. Najpomembnejši pa je lopark Wilson T 2000, prvi aluminijasti lopar, ki je lesene za vedno poslal v muzej. (Foto Jaka Šuln)

Jiří Volt, ki je življenje popolnoma posvetil tenisu, ima v lasti zelo obsežno zbirko starih teniških rekvizitov, ki si zagotovo zasluži več pozornosti, kot jo ima, saj je največja v tem delu Evrope. Zaenkrat so vsi rekviziti še v majhnem prostoru nad Knjigarno Goga, kjer si jih ljudje ne morejo ogledati, kot bi se spodobilo. Velika želja Jiříja je, da se to zbirko prestavi v novi objekt, kjer si jo bodo lahko ogledali vsi teniški navdušenci in tudi ostali.

Zbirka je sestavljena večinoma iz starih lesenih loparjev priznanih teniških znamk iz celega sveta, s kakršnimi so igrali teniški asi prejšnjega stoletja. Najstarejši lopar je iz leta 1920, prišel je iz Amerike, Ohia, njegova posebnost pa so naravne strune iz ovčjega črevesa. Jiří ima še kar nekaj prav starinskih loparjev, a najpomembnejši se mu zdi lopar Wilson T 2000, prvi aluminijasti lopar, ki je lesene za vedno poslal v muzej. S takšnim loparjem je med drugimi igral tudi Jimmy Connors. V zbirki najdemo še okvirje, v katere se vpne loparje, da se ne zvijejo. Eden izmed njih je prav poseben, narejen je namreč po vzoru starih wimbledonskih vpenjalcev. Tu so še 40 let stare teniške žogice Andreja Gerbca in pa njegov tradicionalni beli teniški dres. Jiří ima tudi veliko število črno belih fotografij tenisačev, ki jih je dobil, medtem ko je rekvizite večinoma kupil prek spletne trgovine. Prav tako je prek spleta prišel do ene najstarejših knjig o tenisu. Zbirko lepo dopolnjujejo sodobne karikature gospoda Kumra, ki pa čakajo na svoje mesto v knjigi, ki jo nekoč namerava napisati Volt. Idejo za knjigo o modernem tenisu je Jiří dobil že pred tremi leti, z njo pa hoče pomagati staršem, ki vpisujejo svoje otroke v teniški klub. Vrednost celotne zbirke narašča iz leta v leto, skupaj s starostjo teniških rekvizitov.

Vprašanje, ali bo zbirka dobila svoj prostor ali ne, je po mnenju Jiříja že rešeno, saj je posluh občine in tudi agencije za šport za tovrstne zadeve veliko boljši kot pred časom.

Tenis Jiříju pomeni vse. Kadar ni na igrišču, se posveča svoji zbirki ali ostalim projektom, ki so seveda vsi v kar najtesnejši povezavi s tenisom. Zadnja 4 leta organizira Beli teniški turnir, ki se med poletjem odvije v duhu petdesetih let prejšnjega stoletja. Sodelujejo teniški igralci iz vse Slovenije in prav vsi igrajo v belih dresih in z lesenimi loparji, tako kot zahteva pravilnik Belega teniškega turnirja. Ker pri celotnem dogodku vedno ostane še nekaj denarja, so se udeleženi skupaj odločili, da ga podarijo Osnovni šoli Grm v pomoč otrokom. Bistvo turnirja je v ohranitvi kulture športa. Najstarejši udeleženec letošnjega turnirja, ki je imel tudi čast otvoritvenega udarca, je bil gospod Vidic, ki šteje že 96 let.

Letos je Jiří dobil še eno zanimivo idejo. Povezal je tenis z umetnostjo in tako, skupaj s slikarko Jožico Škof, še bolj povzdignil ta šport v projektu Tenis ART. Nastala je nenavadna in zanimiva zbirka del, katerih bistvo in podlaga je razgibana teniška igra. Ta dela bodo skupaj z Voltovo zbirko loparjev in ostalih teniških rekvizitov razstavljena v novi stavbi v Portovalu.

Tenis v Novem mestu spet zavzema pomemben položaj in se dviga na mesto, ki ga je nekoč že imel. Novi objekt, na katerega so čakali skoraj 30 let, in pa odprtje razstave bosta samo še podprla tenis kot šport in kulturno pomembno dejavnost.