Borut Peterlin je danes eden izmed najprodornejših in najbolj znanih slovenskih fotografov. Je avtor številnih samostojnih razstav v Sloveniji in po svetu. Med drugim je razstavljal v Berlinu, Šanghaju, Londonu, Parizu. Poleg tega je avtor številnih monografij, strokovnih člankov in reportaž. Njegova fotografska pot se je resneje začela nekje leta 1994, ko je študiral na Akademiji lepih umetnosti (FAMU). Za sabo ima tudi dodiplomski študij v Pragi na Češkem. Leta 2001 je sodeloval z raziskovalnim centrom komunikacij skupine Benetton (FABRICA) v Trevisu v Italiji, med leti 2002 in 2003 pa je končal podiplomski študij fotografije na London College of Printing (LCP) v Veliki Britaniji. Sodeluje z raznimi agencijami (Contrasto, Colors Magazine, Gente, Amica …). Je urednik fotografije tednika Mladina in pobudnik ter motor vsakoletnega festivala fotografije Fotopub v Novem mestu. Je človek, ki je večino časa v gibanju, ki je permanentno vpet v različne projekte in stalno s prstom na sprožilcu svojega fotoaparata. Ja, fotoaparat je njegovo prvo oko. Mogoče tudi zato že pet let redno prakticira veščino meditacijskega gibanja Tai Ji Quang, ki mu v njegovem hitrem, z urniki in stresom nabitem življenju pomaga, da vedno najde čas za svojo družino in dva psa, da najde svoj mir, da se mu neznano ne zdi več tako neznano in da lahko zopet pusti zvezdam, da svobodno plešejo po nočnem nebu. Predanost mu ne pomeni predajo …
Ne morem mimo standardnega vprašanja: kdaj in zakaj si začel s fotografiranjem?
Jaz pa grem lahko mimo (smeh).
Dobro. Si profesionalni fotograf, počneš še kaj drugega?
Moj dan je res prekratek, a se ne pritožujem. Osebno se še najraje ukvarjam s svojima dvema hčerama (žena bo protestirala, da moram še njo omeniti) in seveda z ženo. Potem pa je tu še načrtovanje hiše, športne aktivnosti, sem fotourednik na Mladini, navdušenec nad internetom, blogi, načrtujem radijsko voden cepelin, s katerim bi lahko fotografiral iz zraka … a hkrati se vse moje aktivnosti bolj ali manj vrtijo okoli fotografije.
Kakšen je svet skozi oči profesionalnega fotografa?
Priznam. Oči profesionalnega fotografa zrejo večino časa v računalniški monitor. Veliko več časa presedim za računalnikom kot fotografiram. Ironično pri tem je, da če fotografiram klasično na film, sem obsojen na še več ur sedenja pred računalnikom, ker mora fotografija na koncu itak biti v digitalni obliki bodisi pred medijsko objavo ali pa izdelavo fotografije.
Zadnja leta si se specializiral za dokumentarno in novinarsko fotografijo? Zakaj?
Dejansko sem izkusil mnogo zvrsti fotografije, od komercialne, reklamne, studijske, novinarske in ne nazadnje umetniške, ki ji jaz raje rečem avtorska. Tu moram poudariti, da je avtorstvo prisotno čisto v vsakem segmentu dela oziroma v vsaki zvrsti fotografije in je vedno dovolj prostora za avtorsko izražanje, le najti ga je treba. Morda ima fotograf le pri portretiranju za osebne dokumente zvezane roke. Pa še v tem segmentu poznam umetnike, ki so tovrstno fotografijo postavili v umetniški kontekst. Več let sem ustvarjal kot svobodni kulturni ustvarjalec in produciral tako cenene potrošniške kataloge kot avtorske razstave. Ta raztrganost med komercialno in avtorsko fotografijo je bila zelo naporna, a ko sem se zaposlil na Mladini sem se osvobodil te delitve med avtorsko in komercialno fotografijo. Enostavno, vse je duša in telo hkrati. Še najbolj butasta rokovanja politikov me navdajajo z navdušenjem, ker nikoli ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, in ali bo ta fotografija nekoč res pomembna. Je dekle ob politiku naslednja Monica Lewinsky? Celo ko za štos fotografiram svoje kolege na Mladini, se šalim, da to počnem, ker nikoli ne veš, kdo od teh frikov bo naslednji premier. Ne bi bilo prvič… Dokumentarna fotografija je zame idealna kombinacija med avtorskim izražanjem in uporabno informacijo.
Si urednik fotografije pri Mladini. S fotografiranjem za časopis pa si začel pri Parku.
Sicer sem že prej kakšno fotografijo objavil v časopisu, a Park leta 1998 je brez dvoma mejnik na moji fotografski poti. To je bilo ravno po mojem dodiplomskem študiju in ustvarjanje Parka je bil najboljši preizkus, katere teorije o fotografiji so zame uporabne in katere neuporabne. To je ključen moment pri umetniškem ustvarjanju. Umetnost je subtilna stvar, ki ne ponuja jasnih odgovorov in se je ne da empirično meriti, zato je treba izkusiti na svoji koži.
Kaj ti pomeni festival dokumentarne fotografije Fotopub in kaj po tvoje pomeni za Novo mesto in Slovenijo?
Fotopub je eden od mejnikov in se je začel prav spontano, ko sem stopil na barko zavoda Lokalpatriot leta 2001. Osebno gledano je bil začetni vzgib, deljenje znanja, ki sem ga prejel na svojem študiju v tujini, a v sedmih letih se je nivo kvalitete dvignil do te mere, da program sestavlja svetovna elita v novinarski fotografiji. Na primer, predlani je na francoskem festivalu fotožurnalizma name naredil neverjeten vtis Francesco Ziziola, po besedah Arneja Hodaliča eden najboljših fotografov nasploh. Pomislil sem, ali bi ga lahko pripeljal v Novo mesto na Fotopub in po dveh letih pogajanj nam je uspel veliki met in petega avgusta bo imel tu, v Novem mestu, predavanje in razstavo. Fotografija govori jezik, ki je razumljiv široki množici ljudi in tu vidim velik potencial festivala Fotopub. Kaj festival pomeni za Novo mesto, bom navedel le en pragmatičen ekonomski učinek. Že sedaj se med festivaloma Jazzinty in Fotopub v Novem mestu obrne več sto nočitev in še veliko več hrane in pijače. Hiter izračun pokaže, da imata kultura in kulturni turizem tudi ekonomsko logiko in številke se bodo v prihodnje le višale. V Sloveniji smo se zasidrali kot najbolj pomemben festival fotografije, a naši načrti krepko presegajo nacionalen okvir in upam si trditi, da bo Novo mesto čez nekaj let pritegnilo ogromno obiskovalcev iz tujine.
Za sabo imaš že veliko različnih projektov, ki so tako ali drugače povezani s fotografijo. Bi izpostavil katerega?
Seveda je zadnji projekt najboljši, a problem je, ker delam več projektov istočasno. Izpostavil bom projekt Flower-Power, a ne zato, ker je najboljši, ampak zato, ker se navezuje na prej povedano o avtorski fotografiji. Odkar sem na Mladini, moram pokriti tudi marsikatero dolgočasno novinarsko konferenco in predvidljive fotografije rokovanj. Ti dogodki so zelo natančno zrežirani s strani oseb, ki skrbijo za medijsko podobo politikov in tako smo fotografi pripeljani na določeno točko, kjer lahko v zelo omejenem času naredimo nekaj fotografij bolj ali manj tako, kot si želijo politiki. Včasih sem se ves besen spraševal, ali sem za to študiral, a namesto da bi obupal, sem si rekel, da se na teh dolgočasnih novinarskih konferencah gotovo da narediti neverjetno avtorsko fotografijo, le da se tega še nihče ni spomnil. Vprašal sem se, česa na teh medijsko zanimivih dogodkih nihče ne opazi in odgovor je bil – cvetličnih aranžmajev! Kljub temu, da je na kupu ogromno fotografov in kamermanov, nihče ne fotografira cvetličnih aranžmajev, zato sem se odločil, da bom to počel sistematično. Dejansko to počnem tudi iz upora do oseb, zadolženih za medijsko komuniciranje, in potem ko izpolnim fotografsko novinarsko normo, naredim še »flower-power fotko«. To so fotografije, na katerih osrednjo vlogo igra cvetlični aranžma in so politiki ali estradniki degradirani na postranske vloge nepomembnega ozadja cvetličnemu aranžmaju.
Sodeluješ z mnogimi agencijami? Kako pride fotograf do tega, da sodeluje z uglednimi agencijami?
Sodelovati z agencijami ni problem. Problem je aktivno in uspešno poslovati. S pomočjo interneta sem mnogim agencijam in agentom dal vedeti, da sem v tem kotičku sveta in da znam delati. Na ta način sem razpletel mrežo posrednikov, ki me pokličejo, ko potrebujejo fotografijo iz tega dela sveta. To so priložnostna sodelovanja, prek katerih objavljam fotografije po celem svetu od ZDA, EU pa do Japonske.
Kateri dogodek v karieri ali izobraževanju bi izpostavil za ključnega? Mogoče sodelovanje z raziskovalnim centrom komunikacij skupine Benetton (FABRICA)?
Ne. Fabrica je fenomenalna institucija in delati z Olivierom Toscanijem je bila res intenzivna kreativna izkušnja. Po sporu z Benettonom je Toscani odšel in tudi v Fabrici je sledil vakuum kreativnosti. Najboljša izkušnja je bil podiplomski študij v Londonu. Tam smo imeli vsak teden stik z ljudmi, ki živijo od fotografije, in praktične izkušnje razkrojijo marsikatero lepo zvenečo akademsko teorijo. To je bilo tisto. Razumel sem, da umetnost ni vzvišen poklic in da mora tudi umetnik služiti družbi.
Kako si doživel prihod digitalne tehnologije v fotografijo in kako na to obdobje gledaš danes?
Na digitalno fotografijo gledam pragmatično. Ko je dosegla nivo analogne fotografije, sem jo posvojil. Konec koncev ni nobenih omembe vrednih razlik, na kateri nosilec se zapiše risba objektiva. Glavna manipulacija pri fotografiji se dogaja s kadriranjem med samim fotografiranjem in ne v postprodukciji. Pravzaprav se je manipulacija v temnici dogajala tudi prej in prav digitalni fotografiji in enostavnosti digitalne manipulacije se imamo zahvaliti, da smo postali na to izjemno občutljivi in ne verjamemo na prvo žogo.
Kaj pomeni vsesplošni hitri razvoj tehnologije in pa možnosti interneta za fotografijo in fotografe?
Na internetu www.ted.com sem poslušal predavanje Jeffa Bazosa, soustanovitelja www.amazon.com, kjer je predavatelj iz zgodovine izumov potegnil vzporednico med izumom elektrike in interneta. Na začetku so elektriko uporabljali zgolj za razsvetljavo in ko so izumili prve pralne stroje, niso imeli vtičnic. Morali so odviti žarnico in v okov žarnice vključiti pralni stroj. Prvi pralni stroji so stali kot avto in dva človeka sta ga morala upravljati. Na koncu potegne poanto, da je izum interneta nekako v fazi pralnega stroja leta 1908. Skratka, internet ima še ogromne potenciale, ki se jih sploh še ne zavedamo. V bistvu nas internet povezuje in še nikoli ni bilo tako enostavno poiskati informacij oziroma jih ponuditi. Revolucija, ki se je šele začela odvijati, je ta, da je internet postavil most med interesnimi skupinami, kot so recimo kupci, in ponudniki. Če si včasih potreboval posrednika, da je poiskal izvajalca ali kupca, se sedaj dogaja, da se kupci in potrošniki povežejo med seboj. Na internetu se fotografije ponujajo stokrat ceneje od običajnih cen in te iste fotografije se prodajo več tisočkrat, kar na koncu za fotografa pomeni boljši zaslužek. Kar se mene osebno tiče, investiram čas in denar v internet, ker vem, da je v tem prihodnost. Dejansko mnogokrat podvomim, ali se izplača. Prav danes sem prejel nakazilo iz Švice, kjer so cene več kot desetkrat višje od slovenskih. Minuli teden sem tudi oddal fotografije, ki bodo objavljene v prestižni japonski reviji Days Japan.
Si eden prvih Novomeščanov z blogom. Kako gledaš na blogosfero?
Včasih so informacije klesali v kamen, potem so redki znali pisati in brati, do pred kratkim so redki pisali in mnogi brali. Z internetom lahko vsak piše in kar je še pomembneje, lahko si poišče informacije, ki ga zanimajo. Prek bloga dobivam nasvete, delim nasvete in promoviram svoje delo.
Kako komentiraš fotografsko sceno v Novem mestu in tvoja vizija le-te?
Odlična je, kot je vedno bila in vedno bo! Imam se kot lokalpatriota v naši globalni vasi in Novo mesto je metropolis te globalne vasi.