Rene Žvan in Bojan Krivec: Žoga je še vedno okrogla

Košarka je poleg odbojke bržkone edini kolektivni šport v našem kotičku Slovenije, ki je kdaj koli večjo množico ljudi potegnil v evforijo. Kaj se dogaja sedaj? Paradni klub KK Krka životari na dnu ene izmed vmesnih dob svojih vzponov in padcev, ki smo jih že vajeni iz preteklosti. Ne gre izgubljati časa in razpravljati, kdo je kriv in kdo ne, osredotočimo se na našo prihodnost. To lahko simbolično vidimo v letošnjem uspehu košarkarske ekipe Šolskega centra Novo mesto, v t. i. Šolski košarkarski ligi (ŠKL). Ekipa je prvič osvojila prvo mesto in s tem prekinila večletno vladavino Gimnazije Bežigrad. Velika tekmovalnost se je začela v sezoni 2003/2004, ko sta se odlični košarkarski ekipi srečali v velenjskem finalu. Takrat so se naslova veselili Bežigrajčani, in to že tretjič zaporedoma. Košarkarji ŠC NM so se na drugi strani morali zadovoljiti z bronasto kolajno, a so potrpežljivo čakali na novo priložnost. In so jo. Fantje iz doline pod Gorjanci so v beli Ljubljani, natančneje v Hali Tivoli, dne 25. 4. 2007, vrgli s prestola favorizirano domačo ekipo z rezultatom 55:49. Množica 700 domačih navijačev iz dežele hribčkov, zidanic in cvička, za katerega nekateri pravijo, da je vino, drugi, da ni, je ustvarila enkratno razpoloženje, ki je naše pripeljalo do tako želenega naslova. Pogovarjal sem se z Renejem Žvanom in Bojanom Krivcem. Oba sta bila nosilca igre letošnje ekipe ŠC NM, letos sta zaključila srednjo šolo in igrata za člansko vrsto KK Krka. Fanta živita za šport in iskreno jima želim, da si najdeta čim boljši prostor pod soncem.

Kako sta začela s košarko?

Rene: Jaz sem se ukvarjal z atletiko. Košarka me je osvojila nekoliko kasneje, vendar je to še vedno bilo zgodnje otroštvo. Ne predstavljam si, kaj bi počel namesto tega.
Bojan: Tudi zame ni bil ta šport vedno na prvem mestu. Kar nekaj let sem se ukvarjal s plesom. Za košarko me je navdušil prijatelj, nato sem moral nadoknaditi vse zamujeno. Reneja poznam že zelo dolgo. Ves čas sva skupaj igrala v ekipi, ki je bila pionirski in kadetski prvak, nato pa še mladinski podprvak. Takrat nas je premagala le Slovanova mladinska vrsta.

Kako ocenjujeta svojo dosedanjo športno pot?

Misliva, da je šla večino časa navzgor. Upava, da bo tako tudi v prihodnje. Vesela sva, da sva prišla v člansko ekipo KK Krka, saj tako ves čas ohranjava znanje in ga nadgrajujeva.

Kakšni so vajini cilji, kje se vidita v naslednjih letih?

Cilj je ostati v košarki, po možnosti za vedno. Zagotovo bova nekaj let še v domačem klubu, se poskušala do konca razviti in čim bolje dokazati. Definitivno ne bi imela nič proti, če bi se nekoč dalo preživeti s športom. Trudiva se po najboljših močeh, ne glede na to, kaj bo prinesel čas.

Sedaj vse moči in življenje vlagata v košarko. Kaj pa, če pride poškodba, bolezen, če je jutri že vsega tega konec?

Tega se zavedava, vendar poskušava na to čim manj misliti. Sedaj delava v smeri, ki ima za naju najboljši scenarij. Če se zgodi kaj takega, kar nama prekine možnosti za športno kariero, bi zagotovo poskušala ostati dejavna na drug način. To pomeni delo z mladimi, treniranje, poučevanje … Nekaj bi se moralo najti.

Čemu v košarki pripisujeta največji pomen?

Ljubezni do igre, treningu in dobrim tekmam. Vse to je povezano z motivacijo in konec koncev uspešnostjo. Vsi, ki šport jemljejo kot priložnost za dober zaslužek, slej ko prej odnehajo. Brez veselja ni tukaj kaj početi. Ni dobro, če preveč ljudi dela v klubu samo za lastne interese.

Vzorniki?

Kakšnih posebnih ni. Morda še najbolj uspešni domači košarkarji (Smodiš, Petrov, Balažič itd.) in nasploh vsi, ki igrajo vrhunsko košarko.

Kakšen se vama zdi življenjski ritem mladih, ki niso aktivni športniki?

Skoraj si ne predstavljava življenja brez treningov in tekem. Trenutno je športna dvorana v obnavljanju, avgusta pa začnemo s pripravami. Tudi sedaj, ko imamo daljši »kolektivni« počitek, je nekaj časa vse v redu, potem pa začutiš, da ti nekaj manjka. Letos začnemo s treningi dvakrat dnevno, šestkrat tedensko. Do sedaj sva zaradi šole trenirala le enkrat dnevno.

Bo novomeška košarka zopet prišla na slovenski vrh?

Ambicije so, če bo seveda uprava še naprej iskala take cilje. Dve leti nazaj smo se borili za obstanek v državni ligi, letos smo se uspeli uvrstiti med prvih šest.

So vaši cilji visoki?

Za naprej so cilji uvrstitev med prve štiri in ob kakšni novi okrepitvi pot naprej proti vrhu. Dogovori potekajo, vse je odvisno od novega trenerja in tega, kako se bo dogovoril z upravo kluba.

Kakšna bo torej sestava ekipe v naslednji sezoni? Kdo pa bo novi trener?

Ekipa bo drugačna. Odšli so kapetan Jokič, Jovanovič in Taraniš. Takoj po sezoni je odšel tudi Litvanec Niparavičius. Klub mora te igralce nadomestiti z novimi, pogovori pa že potekajo. Odšel je tudi trener Predrag Milović, na njegovem mestu pa je sedaj že kakšen mesec naš novi trener Gašper Okorn, sicer bivši trener Uniona Olimpije. Vse to so spremembe, ki bodo pripomogle k našemu napredovanju.

Sta zadovoljna s trenutnimi razmerami?

Zadovoljna sva, vendar nikoli ne moreš reči, da ne bi moglo biti še bolje. Res je tudi, da uprava kluba nekatere stvari še postavlja na novo, tako da se vsi skupaj še malo učimo. Vedno je najbolje, če se med sabo sporazumemo – posledično smo vsi zadovoljni.

Kaj vama pomeni projekt Šolska košarkarska liga?

V ligi ŠKL sva sodelovala vsa leta najine srednje šole. V bistvu smo vsi živeli za ta »projekt«. Res smo bili dobra klapa, z odličnim trenerjem in izredno publiko. Na koncu nam je le uspelo. Drugo leto je na vrsti pomlajena ekipa, prav tako sestavljena iz kvalitetnih igralcev. Morajo se še dobro uigrati, navaditi drug drugega in določiti nekega vodjo, ki jih bo na igrišču znal motivirati, potegniti za sabo v pravi smeri. In uspeh je zagotovljen.

Kakšni so bili občutki na finalni tekmi z Bežigrajčani?

Vzdušje je bilo fenomenalno. Res so višji, več trenirajo, igrajo za Olimpijo in Slovan, toda povsod se enkrat pokaže, kako okrogla je lahko žoga. Navijači, vsaka jim čast. Eden najinih največjih uspehov in doživetij s šolsko ekipo. Neponovljivo.

Kakšne razmere, mislita, bi bile za mlade igralce, če bi se letos pisalo leto 2002, ko je bil KK Krka finančno in rezultatsko na vrhuncu?

Naju tukaj zagotovo ne bi bilo. Vprašanje je, če bi še igrala košarko. Dobro je, da sedaj dobijo priložnost tudi mlajši igralci. V tistih časih je bil profesionalizem, sedaj je ta prag nekoliko nižji. Vodstvo kluba daje od začetka lanske sezone poudarek na mlade, domače igralce. Prav tako je z najmlajšimi, saj letniki 92/93 že igrajo svojo ligo.

Bi bila vesela morebitne nenadne ponudbe kakšnega velikega tujega kluba?

Najprej se je treba še malo dokazati. To se v glavnem ne dogaja, dokler igralci dokončno ne dozorijo, se razvijejo. Navadno se od tujcev pričakuje, da igrajo in pomagajo ekipi, ne pa da izgubljajo čas z učenjem. Drugače pa to res ne bi bilo slabo.

ŠC NM sta pustila za sabo, kam sedaj?

Rene: Oba bova nadaljevala šolanje na Fakulteti za šport, sam pa si bom vzel enoletni premor in se poskusil v tem času 100 % posvetiti košarki.

Menita, da se bosta kdaj koli poslovila od športa?

Nikoli!